SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Kako se vse spreminja

Čas tako hitro beži, da včasih komaj dohitevam dneve urejam vtise in slike  s pohodov in izletov. November se je šele pričel, pa smo že zdrsnili v njegovo drugo polovico.. Vedno si mislim , ah saj bo  še čas ,  ko bodo zaveli mrzli vetrovi in bo dež, sneg onemogočil potepanje po hribih... A potem prekrijejo nove dogodki stare spomine na  poti . Tako izkoriščava še te dneve, ki so nam podarjeni -bi lahko rekla. Kajti spomini na predlani   na poti v hribe so bile vse kaj drugega, kot poletni.Bila sva  5 x  novembra meseca na Uršlji gori , ker sva pač hotela ujeti vsaj nekaj modrine in sončnih žarkov . A šele petič 26 novembra je nama uspelo, da sva ujela sonce a še takrat samo za par minut in taka je bila pa takrat narava...

 

 

Vse je bilo v ledenem oklepu. Snega pa kar veliko in mrzlo je bilo. Na koči na Uršlji je termometer kazal minus
Dopoldne je bilo zelo sončno, a ker sva morala štartati od Verneršeka okoli po cesti je bila pot zelo utrudljiva.Tu je sicer še sled od avta a to ni daleč, kajti potem naprej je bila samo ozka gaz..

 Na vrhu je vse delovalo nekako neresnično vse je bilo kot na nekem drugem planetu, a zato nič manj lepo...

 Mery je bila utrujena, a se je potem v naročju oz. v nahrbtniku ogrela

16 stopinj. Ivje, ki je na cerkvi okrasilostene in balkon na koči je bilo sicer prelestnno lepo. A je bilo res mrzlo. V naši dolini pa kopno..Dan prej smo bili v Razborju.Videli smo na goro kako se blešči v soncuseveda sva se navdušila da greva gledat , koliko snega je zapadlo

 Pogled na Peco je bil prekrasen

vrhovi zasneženih dreves so se odražali na temni podlagi doline

Tu je pa veter risal abstraktne vzorce  na snežni planjavi

 

 
Križ na vrhu je bil okrašen ziglicami, kot bi bil božična jelka...

Tudi Mery sva imela s sabo, kajti nisva pričakovala da je toliko snega... Ja nekj cm ja ne pa toliko... Nazaj grede sem jo nesla v nahrbtniku in vsa zadovoljna je pot nazaj predremala...

 Pogled na Šaleško dolino z vrha gore

Letos va bila 16 novembra gor torej deset dni prej kot pred dvema letoma in kaka sprememba , razlika pa presodite sami...

Grela sva se na soncu, kjer sva uživala v prijetnem planinskem vzdušju polnem sonca modrine neba, čisto na vrhu je naju kratek čas spremljal  nagajiv vetrič..A ni bilo neprijetno nasprotno kar prileglo se je malo sapice,,,

Smreke so bile brez snežne odeje

 modrina neba je bila tako blizu , da sem imela željo, da potopim roke v njo...

Pred kočo je bilo lepo zeleno, le vrata na cerkvi so pričala o tem da se pričakuje zima. Bila so zabarikadirana zaradi zametov

POGLED V DOLINO JE BIL KAR ZADOVOLJIV LE V DRAVSKI DOLINI JE BIL DEBEČ PLAŠČ MEGLE

 Planinski znak v obliki srca na skali prav tako v obliki srca se je bleščal v soncu

Kar dolgo sva ostala na gori medtem se je ustavilo ob koči deset planincev, ki so se tudi martinčkali in uživali v prelepi jeseni, ki nam jo je podarila Narava...

 Klasični posnetek  iz nad cerkviije

Po skoraj treh urah sva krenila nazaj in se ustavila še pri  bajno lepim Ivarčkem jezeru....

 
 Prekrasen odsev

v senci

 Ujela sva zadnje trenutke, ko je sonce še osvetljevalo drevesa... A kljub senci je tu prelepo

 

Odsev v ribniku poleg jezera

 jezero iz več zornih kotov....Meni je zelo všeč

 

in kak zrak je tukaj ... Lahko dihaš s polnimi pljuči... In mir ...

Torej kaka razlika v barvah in  v temperaturah... A lepo je bilo pred dvema letoma , čeprav je bilo tako hladno, da me je zazeblo kljub debelim rokavicam... Letos pa bi lahko samo v bluzi se sončila na moji gori. Ki me vedno znova napolni z energijo dobro voljo in zdravjem... Rada se vračam in niti ni važno kakšno vreme je... Vedno je lepa nikoli ne razočara. Ob tem lahko samo rečem, kako lepa je naša dežela Slovenija...