TUDI TO JE ŽIVLJENJE --- Moj Advent

Dnevi so vse krajši in noči daljše. Spet se je kolo časa zavrtelo okoli svoje osi , prišel je za nekatere, tako težko pričakovani adventni čas.Čas za prižiganje prve adventne svečke.

Čas poln pričakovanja, nekega mističnega vzdušja, ko se ti zazdi, da se bodo nekatere realne in nerealne želje izpolnile. Nekateri so polni pričakovanja, in prepričanja, da bo po praznikih vse drugače vse bo bolje.In lepo je to, ko se ti zazdi, da si v drugačnem skrivnostnem času in prostoru.. in prav je tako .. .

Kadar grem popoldan ven opazujem vrvež po trgovinah vse nekam hiti. vsak si želi da bi nakupil čim prej darila in izpolnil želje svojih bližnjih, otrok partnerja, staršev, prijateljev da bi jih razveselil v dnevih obdarovanja...

Med vrstami polic v trgovini sem opazila bivšo sodelavko , ki se je odselila pred leti v drug kraj in njenega moža kako izbirata darila. Hotela sem že pristopiti in jo pozdraviti, kajti videli se nisva že ne vem , koliko let, pa me je ustavil njun pogovor tik preden sem zavila okoli razdelka polic obstala sem in bila nehote priča njunemu pogovoru. Izbirala sta  darila, a se je videlo, da se ne strinjata , niti ne v dotičnem darilu niti ne v ceni. Izbirala sta darila za starše. "Ker oba zelo dobro poznam in vem, da jih obiščeta samo enkrat na leto se pri sebi celo začudim , kako, da jim bosta kupila darilo. Njena mama je velikokrat potožila kako si želi njunega obiska, pogovora in druženja, ali obiska svojih vnukov. Od začetka njunega zakona sta redno prihajala domov a potem so njuni obiski postali vedno redkejši in se končno ustavili ob enkratnem obisku ni časa je predaleč za obisk ... In prevelika oddaljenost od srca. Prepirala sta se…Ona je hotela kupiti malo dražje darilo, »da bo potem mir, in saj veš koliko dasta na advent oz. Božič«, je rekla, mislim, da si je hotela pomiriti vest, kakor da lahko z darilom poplačaš celoletno ignoranco?

On se ni strinjal,s tem kar je hotela kupiti ona, dejal je: "Saj veš, stari pač ne rabijo takih stvari, daj kupi njej kilogram kave njemu pa liter vina in basta, ker morava sama gledati na vsak evro". Seveda, bi jima hodil napoti ta izdatek, ker gresta med prazniki smučat v Italijo.
Počasi sem se obrnila , nisem hotela, da se srečam z njima, kajti zbodlo me je pri srcu in odšla sem .

Pa sem se nazaj grede spraševala ali je advent res samo nakupovanje daril, da bližnjega zasujemo z darili, pomirimo svojo vest, potem pa pozabimo nanj do naslednjega adventa. Ali ni advent čas duhovnosti, čas notranjega očiščevanja, čas miru dobrodelnosti ljubezni…

Ah ,moj advent je čisto navaden advent ne kupujem ne vem kakih dragih daril, majhne stvari večinoma, moj izdelek ali pa izpolnitev kake skrite želje. Obiskala bom bližnjega sorodnika, ki živi sam , ostal je sam, zapostili so ga žena , prijatelji samo starši so mu pripravljeni pomagati, a od njih noče pomoči . Izgubil je službo njegovo življenje je dobesedno pravi križev pot… Tudi njemu bom nesla del svojih pekarskih izdelkov spekla bom medenjake vem, da jih obožuje pa potico in sadni kruh. Pa še kak posladek… Vesela bom, če bom lahko v njegov sivi dan prinesla vsaj košček sonca in notranjega miru in veselja…

To je samo del mojega adventa, kajti moj pravi advent je popolnoma drugačen sedaj je namreč čas obletnice...Pet krat po deset let let skupnega življenja.
Čas od devetindvajsetega novembra, do petindvajsetega decembra je moj advent. Vsak dan, ki se mi vedno znova in znova odvrti v spominu. Vsako leto sem hvaležna, da lahko doživim ta čas. Čas spoznavanja, čas porajanja ljubezni . Predajanja , prilagajanja, čas kompromisov , in vzajemne sinhronizacije skupnega življenja .. Vsak dan, sem srečna na novo . Skozi ta leta je kot skozi peščeno uro tekel čas poln , sreče, veselja, zelo težkih preizkušenj, novih spoznanj. In na koncu spoznanja, da je življenje nekaj čudovitega, le živeti in doumeti ga je treba in sprejeti takega kot je.. V njem ne sme biti niti kančka zlobe temveč samo hvaležnost dobrota in ljubezen, ki oplaja in plemeniti.. In končno vsak advent spoznam na novo , da vse prehitro mine, tako se še bolj zavem v teh dneh minljivosti vsega, časa naju , nas..….

Tako mi ti decembrski dnevi pomenijo več, kot samo krščanski Božič, imam prečudovite spomine na otroška leta v meni se vsako leto znova in znova rodi, zažari radost, veselje ,in hvaležnost da imam srečo, da mi je dano, da lahko doživim te dneve... Torej naj živi advent, naj živi Božič.

Tudi tistim, ki ne praznujejo božičnih praznikov želim čudovit zadnji mesec leta 2015....
Vsem želim prečudovit advent v krogu svojih dragih, družine ,prijateljev , ljudi, ki so vam dragi, skratka Vesel Božič in zdravja, sreče, ljubezni . veselja in uspehov polno Novo leto 2016

Naj bo vsak , dan za spomine.....

Avtor:

P.P.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- BUKOVCA

IZ  MIGOJNICE

Za zaključek prejšnjega tedna  in ker je vreme še kolikor toliko  bilo v mejah rahle oblačnosti,  in sva hotela še ujeti čar jesenskega vzdušja sva se odpravila  proti Žalcu mimo hmeljišč

in takrat so se oblaki razmaknili in osvetlili cerkvico v Migojnici.Prelep pogled, ki je obetal da je pred nama čudovit dan.In vrba ob cesti je to še potrdila...Lepa je Savinjska dolina...Na vzhodu se je jasnilo na drugih straneh neba pa je vztrajala temna gmota oblakov.. Kmalu sva prispela  do Migojnice, kjer  sva ob cesti videla 

kažipot za Bukovco , parkirala sva za kmetijsko zadrugo, ter se vsa vesela napotila po lepo označeni poti ter  zanimivi okolici skozi Migojnico.Kaj kmalu sva prispela do križišča, kjer sva ob poti vprašala prijazno domačinko, če greva prav...                  "Seveda gresta kar naprej po poti". 
Pa sva šla mimo lepe in zanimive Forma vive.
KJER SO BILI MALI STOLČKI ZA MALE RITKE IN LEPE KORENINE

kjer sva občudovala drevesa  lepo urejene vrtove , ter trave, ,ki so se majale v vedno močnejšem vetru

Kmalu sva srečala prve pohodnike, ki so se že vračali z Bukovce in midva sva zavila v gozd, ki je naju sprejel z golimi drevesi in debelimi koreninami , a zato je bilo po tleh na debelo nasutega bukovega listja. Lepo drevo ki je krasilo gozd je nama pritegnilo pogled, kot bi bilo oblečeneo v strupene zelene nogavice...Šla sva naprej.. po  ravnini je bilo užitek broditi po njem , kako je šumelo in temu šumenju se je pridružil še veter, ki je  bučal med golimi vejami... Kar hitro sva napredovala srečala kar nekaj pohodnikov , ki so se že vračali trije pa so naju prehiteli..

Kmalu sva prišla do odcepa znaki so kazali sicer naprej po   položni poti, a ker je pohodnik  pred nama strumno zakorakal po strmini sva se tudi midva odločila za to pot.Ob poti je bilo polno praproti, ki je zrela čakala na žetev, ha ha, al' pa tudi ne!  In ni nama bilo žal, kajti šla sva skoz po grebenu  hriba, ki je bil od vetra popolnoma gol brez listja.kmalu sva prispela na vrh in po vrhu nadaljevala pot.Prelep je bil pogled navzgor v krošnje bukev...

Zelo lepa pot in kako čudovita blesteča drevesa, ki so se svetila, kadar so oblaki razmaknili svoje zastore in dali soncu prosto pot...In tako nama je postalo jasno da ta hrib se ne bi mogel imenovati drugače, kot BUKOVCA ... Bukev pri bukvi, kako lepo mora biti tu gor , ko so bukve še oblečene v svoje žarečo obarvane obleke...

Vedno bolj je pihalo a tudi midva sva bila vse bliže cilju.Prišla sva do ovinka ceste na kateri ni bilo več listja in že sva zagledala staro kočo..Potem sva zagledala že tudi novo kočo.Okoli in okoli nje sem šla, da sva končno odkrila kotiček v zavetju ob vhodu, tako je pihalo.Čeprav je bilo hladno je bil nepopisen občutek tako od blizu opazovati moč vetra in poslušati bučenje vetra in moč in narave ...Mala pikapolonica ni je zlezla na roko, kot bi se hotela ogreti dala sem jo pod listje v razpoko in upam, da bo dočakala pomladi..

Kjer sva pomalicala si privezala dušo z  vročim čajem , ki se je še kako prilegel...

Ko sva se odpočila sva si ogledala dolino pod sabo in sklenila da greva še na vrh... Zanimiva  bleščeča koreninasta pot se vije proti vrhu

Na vrhu je tako pihalo , da je obarvano listje kar lebdelo v zraku, kot kaže naslednja slika

Kmalu sva prišla

do velikih skal..šla sva preko njih in na drugi strani ugotovila da pot pelje navzdol. Torej sva se zadovoljila z najvišjo točko Bukovce in se zadovoljna vrnila po isti poti v dolino... 

In ravno pravi čas. Sonce se je popolnoma skrilo za oblake in nebo je postalo temno,     kot da bo vsak čas pričelo deževati. Zadovoljna sva odšla po isti poti nazaj...Ter se nato vrnila zadovoljna  da sva izkoristila zadnji še kolikor toliko lepi vedri dan  v začetku vikenda...

Iz zbirke-Sanjala sem ......

Prostranost duše… 

Sanjala sem , da stojim sredi ravnine porasle z nežno zeleno travo. Nikjer žive duše, samo jaz in neizmerna prostranost, ter nad mano temno modro nebo. Imam občutek, da vidim celo zvezde na površju j zamolklo modrega neba. Proti jugu na daljnem obzorju je nebo pobarvano z neopredeljivo barvo med oranžno roza  nianso. En sam cikcakast nežno obarvan oblaček na vzhodu je bil kontrast temu barvanju neba na jugu. Kot bi bilo to ustvarjeno samo zame. Nikjer človeka ,živali, samo jaz ,nebo, zrak , ter tišina ki šepeta, svojo pomirjajočo pesem. Razprostrla sem roke in nastavila obraz proti nebu, naj me očisti vseh zli misli in me vrne kot dobrega človeka nazaj med ljudi ...
Ne da bi bila zlobna, slaba, ne da bi hotela komu kaj žalega, nikoli. A vendar se mi zdi da bi lahko bila še boljša, da bi lahko še  bolj čutila z ljudmi, živalmi, ki so potrebni pomoči. Vem ne morem rešiti sveta ,a že majhno dejanje sočutja sočloveku je veliko je začetek je temeljni kamen, saj se tudi potovanje okoli sveta začne z majhnim prvim korakom.
Potem pa sem pomislila, komu naj pomagam, če ni žive duše nikjer!Morda pa so, sem pomislila samo jaz jih ne vidim, ker sem preveč okupirana z lastnimi skrbmi in samo s seboj. Nisem še odmislila te variante, ko so se pričele pojavljati sence, kot od nikoder, lačne žejne zapuščene živali.. potem ljudje oblečeni v razcapane cunje in ljudje potrebni samo dobre besede in stiska roke.
Počutila sem se kot Samaritan, po licih so mi tekle solze žalosti, ker sem vedela da razen sočutja in stiska roke, drobnega nasmeha jim nimam dati prav ničesar. Toliko bede in siromaškov jaz pa praznih rok..Samo droben stisk roke in topel nasmeh sem lahko podarila. Potem pa sem v globini njihovih oči zagledala upanje in voljo za lepši jutri…Sklonila sem glavo , kajti vedela sem da sem  samo za trenutek  za hip jim zabrisala vso trpljenje da se njihova vera v sočloveka, povrne , da se zde nepremostljive težave spet obvladljive….
In pomirjena sem se prebudila v nov lepši jutri…
Odlomek iz zapisov: Sanjala sem.. 
P.P.

Spomini starega gojzarja

Menina planina

-https://www.youtube.com/watch?v=PCfSxvUtT04

Kljub jutranji prosojni meglici  v naši dolini sva se odločila da greva ven v naravo.. Kajti napovedi ne obetajo preveč lepega vremena v prihodnjih dneh. A vseeno sem si želela še  izpolniti kako obljubo, ki sva si jo dala spomladi a je zaradi takšnih in drugačnih vzrokov ni bilo mogoče izpolniti. Ker sva se   pred kratkim dodobra sprehodila po Šaleški dolini,

Prelepa so jutra v naši dolini...

polna barv nežnih odsevov in žarečih vzhodov ...

 

 Škalsko jezero vso v pojemajočih odsevih in polno skrivnosti...

Ter Velenjsko jezero z okolico

 Ne vem ali je to ljubezen morda francoski poljub , ali pa samo ugriz, kdo bi vedel... A kar naprej jo je cukal za vrat... morda jo je pa osvajal.....

Kjer sva uživala ob obisku mamutov ter  v lepoti labodov njihovih igrah in jih opazovala kako so se pasli na travniku in frfotali z perutmi  natravniku ob jezeru

Velenjsko jezero  je prelepo v tem času... Za sprehode ob njem in uživanju ob spremljanju labodov....

 ------------------------------------------------------------------------------------------

Dan prej pa sva bila na Uršlji
sva rekla sedaj bi pa imela željo, da greva nekam kjer se ne  bova ne vem kako utrudila, ampak bolj za relaksacijo.Ter , da bova uživala še te zadnje jesenske sončne žarke... Ker imava še kar nekaj izletov, ciljev na dolgu sem jaz dala predlog, kaj pa če bi se peljala na Menino planino... Malo dlje, kot lani ko sva potem šla po "Usranem klancu" mimo kopalnice do koče. Letos pa sva sklenila da se peljeva do koče in potem pričneva svoj relaksacijski pohod po gričkih, Menine planine. Samo da bova v naravi pod modrim nebom in da bo naju osvajal nežžen vetrič....Rečeno storjeno... Do sredi Savinsjke doline je naju spremljala oblačnost ko sva zavila proti Radvanju pa se je toliko zjasnilo, da   so se cerkve ob poti zasijale v prav mistični lepoti

Kar kmalu sva se dvignila visoko nad Savinjsko in Zadrečko dolinopo še dokaj lepi makadammski cesti, kjer je nama vožnjo zaustavila črnorjava ovca... NO ustavila sva šla sem ven , da jo prepodim v breg, a ona ni bila takega mnenja..: tako sva nekaj časa leepo peljala za njo... In se šalila, da zato peljeva tako počasi, kot če bi bila črna mačka.... kajti te dni je bilo toliko govora o vraževerju...No končno je le smuknila pod rob in midva sva nadaljevala pot. Do ovinka , kjer se je nama pred očmi pokazala panorama Kamniško Savinsjkih alp.

Spet ni bilo sonca, a kljub temu sva občudovala lepoto  skalnate gmote tam na severu zahodu... Nadaljevala sva pot, ki se je  kar vlekla sem in tja .Občudovala sem zanimiva imena ob cesti, 

kot :Strgarjeva rida, Zelena, Trapezarija... Ja meni je že lani bilo tako zanimivo, ko sva šla počez čez "Usrani klanc" in kopalnico... Ja popestrijo pot take male stvari...Končno sva prispela  med pašnike in pred nama se j pokazal stolp na enem izmed gričkov...

še ovinek dva in sva že bila pri koči

Lepa je tako obnovljena z vsem tem originalnimi lesenimi kažipoti in lesami

Na njeni verandi so malicali planinci, midva pa sva se kar odpravila na najin prvi cilj Vidovnik. Na katerem še nisva bila.

Prestopila av leso in nati korajšžno zakorakala v hrib. In kot bi sonce naju hotelo še dodatno razveseliti je posijalo z vso močjo... Nadaljevala sva pot in se  pot in kmalu sva prispela na hrib kjer sva se odločila da greva po krožni poti.

 ..Mery je bila zelo vesela izkoristila je vsak kamen , vsak štor da se je povzpela na njega in visoko dvignila glavo da bi ujela v nos vonj divjine...Kmalu sva prispela iz travnika, kjer je bil mini kal  v gozd z kamnito potjo,kjer sem videla kar visok štor in si malo razgibala roke, da sem se dvignila na njega... Ha ha , Predin bi zapel bolj star bolj nor ha ha , a malo moraš biti vedno za oslarije, čeprav že lezeš v sedemseseto leto, ali pa morda prav zato....Pot   je naju kmalu pripeljala na najin cilj vrh Vodovnika 1508 m n, v,

 

 

Z stolpom in prelepim razgledom :Skozi veje so se videli vrhovi Kamniških, ki so se bleščali v soncu:POvzpela sva se na vrh in se predala sončnim žarkom in vetru...Mery pa je počakala za skalo in dremala...

 Opoldanski dremež ji je zelo dobro del..Midva pa sva se po "lojtrci" vrnila  na trdna in brez vetra travnato kamnita tla...

Pogled iz stolpa na vrh Vidovnika  z Mery ...

Poslikala sva se  naju in seveda okolico ter goe in se nato počasi odpravila nazaj proti koči

 Ko sva prišla na drugo stran sva opazila, da so sence vedno daljše, čeprav je bila ura šele okoli enih popoldan,,, Ja jesen je v hitrem koraku in kmalu se bo dan skrajšal na svoj minimum..

 Kar nekaj časa sva ostala tu gor nato sva se vrnila skozi gozd in nato namesto po gozdni poti sva krenila strmo navzgor, kjer sem grede opazila na travniku skoraj zarasel kal ...Zelo zanimiv je bil je zgledal , kot travnata ravan le na sredi je bil brez trave... Avoda je bila kljub temu prisotna...

 Nato sva zakorakala proti jasnini neba..: Kak užitek je bil hoditi brezskrbno brez vsake naglice tu gor po teh mehkih stezah...nadalsjevala sva pot in kmalu prispela  na vrh, kjer se nama je odprl pogled na kočo in sosednji vrh s stolpom in njenim vznožjem s kapelico... 

 

 

 Mimo kapelice sva krenila navkreber, kjer se nama je odprl pogled na drugo stran ... Pohorje, Smrekovec seveda Šaleška dolina z svojim stebrastim dimom je nama povedala da nisva tako daleč od doma...Na zahod sva  videla vzpetine Menine in po kažipotih ugotovila , da je  Biba in še en hribček ki je oddaljen eno uro a sem pozabila ime...Šla sva mimo koče in dveh malih hišic, kamor gre še cesar peš... Ena nova druga stara... No če je "gužva" je tudi stari dober he he

 

V rjavi  travi se je skrivala mala srčna moč, lepo je bilo videti poletje sredi jeseni in malo naprej še ena marjetica.. Pogled navzgor v modro nebo in cvetje ob poti ja lepo je tu gor daleč od ponorelega sveta...

 

 

Na vrhu sva opazovala pot , ki sva jo lani prehodila iz doline in se nato spominjala krav in malega telička, ki je tekal za nami...Sedaj je tu gor brez govedi nekako prazno .... A saj bo kmalu pomlad in takrat bo spet živahno tod okoli...

  Sonce  se je skrilo za oblaki in midva sva počasi odšla proti avtu in se odpeljala v dolino, kjer sva med potjo občudovala  cerkev, kis e je ob prihodu lesketala v soncu sedaj je pa bila brez... Odpeljala sva se po Zadrečki dolini in kmalu prispela v Nazarje ter mimo Lubije in prelepe cerkvice  naprej v Šaleško dolino...

Lep je bil včerajšnji dan ..: Vesela sem da nam je uspelo izpolniti še eno obljubo od pomladi... Res je da jih nekaj še čaka , a če bo nama dano, če bo zdravje  jih bova naslednjo leto izpolnila...