ponedeljek, 26. oktober 2015

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- MOZIRSKA KOČA-MEDVEDJAK






Zadnji teden v oktobru se je pričel z fantastičnim vremenom, kakor, da bi se hotel odkupiti za vse deževne dni na začetku meseca. Torej  sva po včerajšnjem počitku in spravljanju barvitih pestrih vtisov iz pohoda na POhorju  v predalčke spomina in albumov  fotografij, 
V dolini je bila gosta megla, a ker iz izkušenj veva da je to že stalnica in da je malo više modrina ki očara in vabi. spet vsa navdušena nad obetajočim toplim dnem odhitela v naravo.   Zapeljala sva se v Mozirje in mimo prelepe cerkvice Sv. Mihaela  v Šmihelu nad Mozirjem , kjer sva se ustavila da sem malo poslikala čudovito okolico, krasnimi z lesenimi kipi in z dekoracijo jeseni...Tu je mery tekla za velikim mačkonom ki ji je ušel  na drvo. Slikala sem ga zelo lep  in crtljiv muc. Prvič sem opazila tudi skulpturo Vladimirja levstika , ki je rojak iz teh krajev...


 






 Po kratkem oddihu sva se odpeljala na vrh do Alpskega vrta, kjer sva si malo ogledala okolico nato pa jo mahnila  po makadamski cesti proti Starim stanom. Tam sva krenila na levo in se pri preži na travniku  odločila da bova pomalicala.  In ni nama bilo žal. Komaj sva se usedla sva videla na nasprotni strani na bregu, ko je izza roba pritekla lepa srnna. Za slikati seveda ni bilo več časa, kajti najbrž je ujela naju v nos .Videla sva jo samo še od zadaj... A lepo je bilo videti te prebivalce planin. Ko sva se pomalicala sva rekla greva na Medvedjak.Hptela sva se samo malo sprehoditi, kajto po skoraj osem urnem pešačenju sva si zaželela malo relaksacije  in sprostitve v miru svežemu zraku in razgledu, ki sva ga pričakovala z vraha Medvedjaka.




Mery se je vsa vesela spravila na 
štor. Enega sva pa midva porabila za "mizico pogrni se. Kaj kmalu sva se odpravila naprej. Prav za prav sva krenila kar naravnost in kmalu prispela do čistinekO
kjer sva videla na drevesu velik sonček ...

in še malo naprej je naju očaral pogled na modrino noba  a tam spredaj je bola gosta megla.

Šla sva pod žičnico in   na levi strani se nama je odstiralo in zagrinjalo, kot bi bila v gledališču in bi nnekdo odsttiral zaveso predstave. Le da je tu bila režiserka  mati narava. A bila sva potrpežljiva. Ugledala sva Kamniške
URŠLJO GORO
POTEM POBOČJE MEDVEDJAKA

LE VRH   MEDVEDJAKA  SE JE ŠE SRAMEŽLJIVO SKRIVAL PRED NAMA...
Šla sva mimo žičnice oziroma koče , ter dveh kalov za napajanje živine
Sva končno zagledala vrh
Mery je pregledala , če je komu, kaj padlo na tla, ko je malical .


 Midva sva pa potrpežljivo čakala , da se je razjasnilo, da sva ugledala gore na nasprotni strani

Le s Smrekovca megla ni in ni hotela .
.A kljub vsemu je nama bilo lepo. Čudovita modrina potem mir , ki ga je prekinil le tu in tam kak ščebet ptičev, ki je bilo kot glasbena kulisa v tem čudovitem zadnjem tednu meseca oktobra.Zelo dolgo sva bila na vrhu.

Potem sva se odpravila, kajti po pobočju navzgor se je pričela plaziti megla.

še zadnji pgled na Uršljo goro

na Raduho
in počasi sva prek kamnov odšla mimo kalov nazaj ptroti Mozirski koči

očaral  me je ta aranžma sredi skale


videla sem nekaj cvetja, kljub poznemu času
opazovala sva kako se je tu in tam prikazala izza megle Peca
ko sva odhajala , sva videla , da so sence vedno daljše

Potem sva se vračala nazaj , kjer sva grede obiskala še Mozirsko kočo.Ob poti sem zagledala regrat lepo je popestril ta jesenski dan .
Pri Alpskemu vrtu je bilo zelo veliko obiskovalcev, ki so se martinčkali na klopi, ali pa so šli po zajčkovi poti z otroci.
Midva sva  obiskala še MOzirsko kočo, kjer sva srečala hudega psa, ki je napadel našo Mery, da se je še potem vsa treslla od strahu.

Slikala sva se na stopnicah male cerkvice , bolj zato da sva uživala v zadnjih sončnih žarkih in občudovala prelepo drevo sredi travnika

Vzela sva si čas jaz sem se malo odpočila na prijetenem lesenem ležalniku


Ter nato počasi odšla proti zahodu, kajti pričel je pihati veter ki je nosil pahuljice  polhoglavega osata po zraku... Ja bil je lep dan poln spominov in nekega notranjega zadovoljstva, da je nama dano lahko izkoristiva te lepe dneve in obiskujeva te prečudovite kotičke naše prelepe deželice Slovenije.... Želim vam lepe dni ...lepo sončno barvito jesen...


Nazaj grede sva se spet ustavila v Šmihelu, kajti prizor cerkve ob zahajajočem soncu je bil prelep in dolge sence dreves so risale zgodbo slovesa po še vedno  zeleni travi....