TUDI TO JE ŽIVLJENJE. ..Zgodbe z najinih poti..

 Spomladansko branje...

 Zgodba ,ki temelji na resničnih dogodkih, enkrat je že bila objavljena malo drugače , tista včasih dobro stoječa kmetija ne obstaja več . Za vse kar so se pehali je prerasel bršljan in srobot...... . Malo  sem jo predelala, kajti na željo  znanke ki so ji bili znani ti kraji  Mi je predlagala da jo še enkrat objavim. še enkrat prebrati.

Kam bi del!

Dan se je že nagibal v predvečer,  sonce je na drugi strani pogorja počasi zahajalo in z zadnjimi žarki pobarvalo jesensko panoramo pod seboj. Vse se je pripravljalo za počitek. Še ptice so onemele… 

Nad slemenom je po gozdni poti prihajal osiveli moški z palico, sicer že v letih   razoranega obraza, katerega je prepredla globoka žalost. 

Globoko je zavzdihnil in se  s težavo  usedel na rob gozda,, da je imel pregled na obe strani hriba. A njegov pogled ni bil namenjen smeri iz katere je prišel, ampak na nasprotno stran , kjer je opazoval gručo ljudi ki so se poslavljali. .Ko je zadnji avto izginil izza ovinka je povsod zavladala tišina. 

Globoko je vzdihnil .Pred njegovimi očmi se je odvrtel film celotnega dogajanja. 

Spomin ga je ponesel dobrih šestdeset  let nazaj: 

Takrat se je začelo…K sosedovim se je primožila brhka deklica iz sosednjega kraja. Ženil se je najstarejši sin njegov dober prijatelj. Spomnil se je vseh vragolij , ki sta jih ušpičila skupaj … Tudi on je bil na ohceti, ki je trajala tri dni. Lahko so si jo privoščili, kajti bili so bogati. Njihova kmetija je mejila na tri domačije. A od vseh je bila najbogatejša. Njihovi pašniki in gozdovi so bili veliki. Oče je pametno gospodaril.. 

Vinko , tako je bilo ime njegovemu prijatelju se je vedno šalil. Pri nas prihaja denar pri velikih vratih noter, a tudi odhaja pri velikih ven. S tem je hotel povedati in ublažiti zavist, ki se je včasih pokazala na prijateljevem obrazu… A je vedel, da mu ni nevoščljiv, kajti tudi njihova domačija ni bila ravno med najrevnejšimi. Obema je bilo važno samo to , da se razumeta, da se lahko zaneseta eden na drugega. 

A leta so tekla s poroko se je precej spremenilo. Mati in oče od Vinka sta vsak dan obžalovala , da sta privolila v to poroko. Materi ni šlo v račun, kako je mlada površna, lena,  prepirljiva, pohlepna, hotela je, da njima prepišejo grunt. Da bo ona naredila red, da sosedje kosijo čez mejo in čistijo laze. In kaj kmalu so nastala nesoglasja med sosedi Vinka je vsaki dan nagovarjala, da naj prepriča očeta , da naj njima prepiše grunt. A on se je branil. Kajti oče je modro kmetoval , da so bili vsi zadovoljni, s sosedi se niso nikoli prepirali, razen Majde. Prepir je postal vsakdanji gost pri Dolinarju , tako se je imenovala Vinkova domačija. In nekega dne je nesoglasje doseglo vrhunec. Majda je tistega pomladnega dne enostavno odšla domov nazaj domov. Vinko je postajal vedno bolj vase zaprt, ko so se zbirali po maši pred cerkvijo je vedno hitro odšel domov. Bilo ga je sram. Majda je nekaj mesecev bila doma , medtem je nenadoma umrl Vinkov oče. Mati je poklicala Vinka in mu dejala, naj gre po Majdo in naj jo pripelje domov. Kmetijo bo sedaj tako, ali tako na njega pripisana pa naj gospodarita, kakor njima drago. Za sebe si je izgovorila hrano in obleko ter nekaj denarja na leto… 

Vinko je bil presrečen, kajti še vedno je ljubil Majdo iz vsega srca. Z veseljem se je odpravil po njo. Prvi mesec je bilo vse tako lepo, da mu je Vinko nekoč zaupal, ko sta se vračala skupaj iz bližnjega mesta, da je tako lepo, da sploh ne more verjeti , da se to dogaja njemu, da je kot v pravljici. No ta pravljica se je po slabih dveh mesecih spremenila v moro. Spet je postala prava hudoba. Prvo je staro mater tako gnjavila in jo poniževala, ko se je Vinko zavzel za njo je samo dejala: Ona, ali jaz !! 

In Vinko ni imel moči da bi ji ugovarjal. Mater je kmalu zatem vzela k sebi Vinkova sestra . Takrat je Majda zavladala Vinku , ki je kmalu iskal uteho v pijači. Rodila sta se njima dva sinova , ki sta  kot preplašena vrabčka, hodila vedno sama iz šole, kajti prepovedala jima je druženje s sosedovimi otroki. 

Leta so tekla, z vsemi sosedi so bili sprti, kajti tudi Vinka je prepričala, kar je bilo vedno laže, saj je bil skoraj vsak dan omamljen od pijan ščuvala ga je da jim vsi kradejo zemljo. Večkrat je sama, ali pa z njegovo pomočjo prestavljala mejnike. Tako da so vsi sosedje poklicali geometra in zahtevali meritve posesti. Račun je bil visok , a so raje plačali. Kajti vsi so imeli prepirov čez glavo. Hoteli so samo mir. 

A s tem se prav za prav ni nič spremenilo. Kajti tudi označeni mejniki so se kot po čudežu premaknili za kak meter na sosedovo zemljo. 

Spominjal se je nekega popoldneva, ko sta z sinom šla pogledat gozd in smreke, ki jih naj bi podrli za sinovo hišo. 

Srečala sta Majdo, ki je dejala: Sem šla pogledat, ali so mejniki še vsi na svojem mestu. Ja, so še, če jih nisi prestavila. Zardela je do koren las in z hripavim glasom dejala: 

Pazi se , kaj govoriš. Te lahko tožim… 

Pa se je samo zasmejal, zamahnil z roko , ter odšel naprej… 

Nekaj časa po tem dogodku je Vinko nenadoma umrl… Jetra so mu odpovedala. Sama je s sinovi gospodarila naprej. Oba sinova sta se izšolala eden je imel v bližnjem mestu v tovarni vodilno mesto.. Drugi se je poročil in gospodaril skupaj z materjo. Zgodovina se je ponovila in prepiri so se vrstili dan za dnem tako je snaha kmalu odšla, kajti ni prenesla hudobije tašče. Tudi sin se je zaposlil v podjetju izven domačega kraja. Z ženo sta najela stanovanje . 

Domov se je vračal trikrat na teden.. 

Ona je z leti opešala pred dvema mesecema jo je sin našel mrtvo na skednju 

Naredila je samomor. 

Po pogrebu sta se odločila, dokler ne prodajo živine, bosta mlada dva ostala na domačiji....A za kmetovanje nista bila več navdušena 

Prodali so vso živino in tudi kmetijo. 

Sinova sta si razdelila denar si kupila hišo... nad pokrajino pa je spet zavladal mir. 

Moški, ki je sedel na robu gozda je tiho zavzdihnil v polmrak pod seboj in zašepetal: 

Kljub vsemu počivajta v miru oba. 

Posebno ti Vinko zaslužil si si. 

Ne bi želel, da v onostranstvu prenašata mejnike in sprašujeta: Kot v tisti  basni...

    Kam bi del?, kam bi del? Kajti samo tako bosta počivala v miru, oba - če daš tja, kjer si vzel. 

Nagnil se je nazaj, dal roke pod glavo se zazrl v nebo na katerem so se prižigale prve zvezde in zaprl trudne oči in prisluhnil gozdu kjer se je oglasila sova .

P.P.. 

SPOMINI STAREGA GOJZARJA--ŠKALSKO JEZERO-

ŠKALSKO JEZERO-

Teh  sončnih dnevov v mesecu marcu sva se razveselila, kot otroka daril- Sva dejala da ne bova samo iz višine gledala na to našo dolino sva se odpravila še na Škalsko jezero- Nekaj zato da se telo spočije, ja je čisto  drugače, le si mladin ti nobeden napor ne zapusti   utrujenosti v telesu-A ker se res prilagajava uživava tudi na ravnem, posebno še če le ni preveč asfalta-

Že kar dober streljaj od naše hiše naju je razveselil prvi dotik pomladi- Ja lepi so ti zvončki, no midva imava rada vse v naravi od zelenja pa do  popkov, ampak zvončki nam pri cingljajo res tisti prvi občutek, da je pomlad že tu, pa čeprav samo  meteorološka.

Jezero kot na dlani in nebo  kot morje, da prav zaželiš si ,da se dotakneš neba. Pogled na l Vodemljo razgledno točko , Skalni vrh kjer sva bila dan dva, pred tem gor , na skrajno  desni  Stropnica na kateri sva letos že uživala a o tem lepo po vrsti drugič v zapisu-

Malo bolj na levo še vrh Paškega Kozjaka in Špik , 1108 m, kjer sva letos  drugega januarja, kot vsako leto tradicionalno otvorila pohodno sezono. Vidi se tudi košček Ramšakovega vrha in Radojča .. V ospredju pa delovišče avtoceste na Koroško---Ja kako se bo in se še in se je že spremenila naša dolina. Pred 60 leti, ko sem prišla v Velenje je bilo tu vse drugače. Nekaj se je spremenilo skoraj neopazno, nekaj pa seveda rapidno hitro. A je že tako, vse se  spreminja z nami vred in ja napredek ter borba za  vsakdanji kruh pač zahteva tudi žrtve ...V naravi in ljudeh.

Pogled na Vodemljo na razgledno točko, kjer sva pred  dvema dnevoma uživala v pogledu  na Škalsko jezero in vso našo dolino.

Sonce zrak svoboda, ter , ter mir in dobra družba, ja kaj hočeš še več-

Nad jezerom se je nad nama odprla  snežna belina kronic, oziroma zvončkov kot smo jimmi včasih pravili. Ja zeloooo veliko vrst jih je, a saj ni važno kako se imenujejo, važno je to da ti napolnijo srce in vso bit s srečo veseljem in dobro voljo.

Navzgor med grmovjem po stezi po  belim pobočjem.
 A kar hitro sva pohitela naprej do mostu, kjer je naju pod mostom razveselilo polno nagnetenih rib.

 Potem pa  že naprej kjer sva uživala v odsevih Škalskega jezera in otočka na katerim dva laboda že pripravljata gnezdo za gnezdenje in nov zarod.

Vesela da se je vreme končno uredilo, kajti sivine se kar hitro naveličaš- Čeprav nama vreme ni važno, a roko na srce vse je bolj svetlo in veselo , paše slike so lepše, no to je moje mnenje Ha ha---

p.p.

Spomini starega gojzarja- SKALNI VRH

 SKALNI VRH, TER - VODEMLJA RAZGLEDNA TOČKA ! 

Dan je vsak dan daljši, a kljub temu se nekako ne moremo navaditi na tisti ustaljeni ritem, ki sva ga gojila vsa leta do sedaj. Da sva navadno ob sedmi uri zjutraj že odšla v naravo, da se razgibava . Do leta 2021 je bilo to logično smo imeli psičko in treba jo je bilo peljati na vsakodnevni sprehod. Od takrat pa sva nadaljevala  s to prakso rekoč da peljeva psa na sprehod, čeprav ga nimava. Pa tako je okoli sebe slišiš samo jamranje, kako smo že stari in ni vrag da se te nekaj tega tudi prime. Ja EMŠO .

A letošnje leto je bilo že  na začetku, polno nekih ovir, pa opravkov, da sva malo kdaj odšla pred osmo do doma.

Sicer sva nameravala iti na Svetino,  na vsakoletni pohod, a ker sva bila pozna sva se odločila za Šenbric in Skalni vrh . A tudi tukaj sva se naužila sonca , tišine lepote gozda in cvetja 

Parkirala sva ob vznožju hriba, kjer je  kolesarska steza , ter lep pogled na Stropnico

enkrat sva letos že bila gor in vsekakor še bova. Letos sva šla iz te strani a je kar naporna pot za moje zarjavele sklepe.. Ja je že tako včasih samo dobra volja je premalo. A ob lepotah narave, se človek odklopi, pozabiš bolečine , mišice se okrepijo in gremo naprej. In po vsakem pohodu se počutiš kot general po dobljeni bitki.

Startala sva  po kolesarski poti navzgor , kajti cesta je zaprta 

lepa mehka čeprav malo pokonci postavljena pot je nama na obeh straneh nudila prekrasen pogled na šopke teloha, na ravne bore ja občudujem ta ravna visoka drevesa.

Ja  počasi sva nadaljevala uživala v svežini borovih dreves ,

kmalu sva prišla do razpotja  in nato krenila v hrib navzgor  proti najinemu prvemu cilju Skalni vrhu 780m.

Tu po tej cesti se bova potem vrnila.

No tudi te strmine je bilo konec in že sva vsa vesela zavriskala,  na ravnini proti prvemu cilju, ja lepo je biti še letos tu gor, upam, da večkrat.


Prekrasna  ravnina proti Skalnemu vhu. 

, slikala sva se in on je pozvonil za zdravje.To je sedaj poleg optimizma najbolj zaželeno  ker je tu gor rahlo pihalo sva se kar hitro odpravila naprej proti Vodemlji. Sprva po krasni gozdni poti potem pa po gramozom posuti gozdni cesti. Zelo slabo je bilo to za moje noge,

kajti imela sem vtis  da hodim po okamnelih   tenis žogah... A sem raje šla po strani po gozdu tu in tam pa je bila pot že utrjena. in ja treba seje kar prilagoditi.
Pa sva tukaj. in lahko opazujeva Velenjski grad iz druge perspektive.  Neprecenljivo. Včeraj tam, danes tu....

Je dejal da se je treba malo usesti. Maj ja prav ima. Konec decembra sva bila tukaj in takrat nisva bila deležna toliko sonca kot tokrat.


Vrh Vodemlje je malo zaraščen.



Hitro sva nadaljevala naprej  , kajti veselila sva se že razgleda ..



Tik ped razgledom. Ja lepo urejeno razgledišče vsa čast Škalskim, ali pa Hrastovškim PD. Res lepo označene poti, pa urejeni vrhovi, ja pravi užitek jih je obiskati.

Panoramski  posnetek doline pred nama in vrhov.

Nisva bila razočarana  dolina je bila kt na dlani, a razgledi po vrhovih v ozadju niso bili tako lepi, kot meseca decembra. Aker že veva, kje je kaj kajti po večini teh vrhov sva že bila , pa ne samo enkrat. Tako to nama ni delalo skrbi.

Pogled na Velenjsko jezero in Družmirsko  jezero, ki naj bi v bližnjih prihodnosti bilo pokrito z sončnimi celicami.

Žanjevec je že zacvetel tudi tu gor.

Hribi, ki še čakajo letos na najin obisk

Pogled na rudarske škode, kjer se še vidi konec stolpa , ki se je pogreznil .                                                Sonce  je bili že kar močno oba je naju obarvalo po licu. Nobeden ni pričakoval da ima že tako moč na tej višini. Ja naslednjič se bo treba zaščititi--

Tu pa še Škalsko jezero, ki zgleda kot mlaka , a če ga obkrožiš potrebuješ skoraj dva km. Ja uživala sva nato pa vsa vesela predvsem pa hvaležna , da sva uspela obiskati ta kraj.Tokrat sva nazdravila za nazaj in za naprej-- Za nazaj še za  tradicionalni obisk na obletnico pred 59 leti skupni prvi pohod na Lisco-- Takrat nisva nesla s seboj ,ker je  dolga vožnja in ja treba se je prilagoditi  Ni daleč, niti ni tako strmo, a kot se pravi za vsako pot moramo biti veseli in hvaležni. Čeprav je veliko najinih vrstnikov bolj poskočno, kot sva midva , ja veliko jih ,ki jim je bolezen ali morda druge prepreke otežujejo  preprečujejo   še krajše poti   . Veliko najinih vrstnikov pa žal ni več med nami. Ja vsak dan izveš , da se je poslovil  ta znanec , prijatelj sosed sorodnik... Ja zato pa sva oba tako  srečna, pa četudi se morda to  sliši patetično a sva oba realista in ceniva da je usoda kljub raznim zaprekam , ki jih pač življenje meče  vsem tudi nama pod noge greva naprej.  

Potem pa sva vsa zadovoljna krenila nazaj.Res lepo označeno. Kažipoti in planinski znaki. Hvala vsem ki se trudite , da mi pohodniki varneje hodimo po planinskih poteh .

P.P.