Lisca , tradicionalni pohod ob 59 obletnici prvega obiska...
No že kar nekaj let zahajava , tu gor letos je bilo tridesetič. Od kar piševa , redno to pa je od 2015 seveda sva bila tudi že prej z najinima otrokoma, kar velikokrat pa sama tudi , ampak takrat se nama ni niti sanjalo, da bova lahko še po skoraj šestdesetih letih vandrala tu naokoli. In takrat nisva pisala , niti slikala .. To ni mala številka, kajti je kar od rok bi dejali včasih.. Pa imamo doma hibe okoli in okli veliko bliže, ampak Lisca je za naju pravo romanje. Obujanje spominov in seveda dodajava vsako leto včasih tudi po trikrat še kamenčke v spomin mozaika..Ja in res sva lahko hvaležna in srečna da je nama še dano vandrati po tej naši prečudoviti deželici.
No pa naj na kratko osvežim tisti 21 februar pred 59 leti. Bila sva čisto na frišno poročena, (poročila sva se 25. 12. 1965leta) ..Takrat je bila mila pomlad pa je mož dejal greva nekam na jug , kjer je topleje. Pa je izbral Lisco .. On je bil navdušen planinec pa je tudi mene navdušil s planinami in naravo. Takrat še nisva imela nobenega prevoznega sredstva razen kolesa, pa sva se odpeljala iz Šaleške doline z vlakom do Sevnice . Od tam pa peš na Lisco. Poti se niti ne spomnim preveč natanko, razen tega da je bilo sončno vreme,, pa zaplat snega ob robovih gozda, in cvetočih trobentic. Ter Cerkve sv. Jošta in veliko listja na poti. Pa seveda koče, bila je še stara koča, ki je bila nabito polna, pa zelo prijaznega oskrbnika , ter nedeljskega kosila, goveje juhe, pečenka in radičeva solata z endivijo ter pražen krompir. Pač klasika... Pa tisti občutek sreče , zaljubljenosti , ko imaš vtis da je ves svet tvoj. Ja to je ostalo še vedno nekje tam v sivih celicah v ozadju, ki tu in tam prevre na plan , tudi tudi na jesen življenja. Ja in najbrž prav zaradi tega, ker je bil to najin prvi skupni obisk, pa občutek povezanosti , ljubezni, naju vedno znova n znova zvabi na ta razgledni vrh. Ostalo pa je vse po teh dolgih letih prekrila pajčevina pozabe.. Ma veliko se je spremenilo , tudi koča, ki ni več tako planinsko obarvana, ampak saj sva se spremenila tudi midva in ja vse je drugače, ampak vseeno tisti pravi občutek navdušenja in veselja je še vedno v naju. In to je važno..
Torej da preidem k bistvu.
Pa smo prebrodili zimo, no ne še čisto, ampak Matija je tu in kakor izgleda bo led razbil in ga ne naredil. Počutja oziroma razpoloženja je te mesece krojilo vprašanje , kako bo z zdravjem. Ja duh je močan , a kosti so slabe, Ha ha ha...Potem pa z vso voljo in mažami se spraviš pokonci in greš naprej. Ker prepričanje, da je gibanje zdravje in vitalnost vedno premaga pesimizem. Pa veliko je v glavi. in No sva kljub vsemu, kar nekaj vrhov obredla te mesece, decembra sva bila na Lisci sva šla po Pastirčkovi poti mimo drevesca, kar nisem pisala. Nekako sem se počutila kot v nekem vakuumu..Ja najbrž je tudi malo Emšo prispeval k temu. Kot pohodi moraš tudi s pisanjem uživati Ja bo vse prišlo na vrsto , slike spomini so še vedno tu-
Tokrat nisva preveč hitela z odhodom, kajti nebo je bilo oblačno, ko sva se peljala mimo krožišča rudarskim znakom, ki je bil še vedno ovit v črno zastavo v spomin na tragično nesrečo v Velenjskem rudniku , kjer so izgubili življenje trije mladi rudarji.
Proti Vinski gori pa se je nebo tam nad obzorju obarvalo v oranžni barvi. Kar dvomila sva, da se bo razjasnilo.Tudi v Celju je še vse dremotno počivalo v jutranji spokojnosti.
Ampak v Zidanem mostu je naju pogled namesto v nebo prikoval na čudovito zeleno obarvano Savo... Čudovita je ta reka. Ni čudno da so jo Orleki tako opevali, "Dol po Savi gre moj svet " Žal nama je bilo da ni bilo bolj jasno takrat je še lepšaNato pa se je pred nama razprostrla slikovita Posavska pokrajina-
Kar hitro sva napredovala, n bilo velik prometa, kaj kmalu sva po ovinkasti cesti prispela do oznake Tončkov dom, ki pa je že bil okrožen s prvimi zaplatami snega. Mimo parkirišča,
.jpg)

Tukaj pri cerkvi Sv, Jošta vedno malicava, oziroma zajtrkujeva. Tokrat sva imela bolj malo prostora na zasneženih klopeh in mizah, ampak sva se prilagodila..
Ko sva se oddahnila, se okrepčala sva nadaljevala pot in od ovinka naprej sva vsa vesela ugotovila, da se jasni in on je rekel sonce juhu...
Mimo zanimivega razvejanega drevesa
ter drevoreda z drobnimi smrekami .
Ja v naši dolini ni snega višje seveda je, a zaradi več vzrpkov letos nama še ni bilo doživeti tiste pave zimske idile. Ja počutila sem se , kot otrok , kot bi bla na drugem planetu. Ta belina in ja kar čutila sva oba kako naju prevzema navdušenje in energija. So drobne stvari ki nam na jesen življenja dodajo lepoto in optimizem v vsakdanji dan.
Korenina med drevesoma , sem ga dražila..

Namestila sva se na toplem si nazdravila

željo da bi še morda kako leto lahko tako prešerno in dobre volje nazdravila, predvsem pa da bi zdravje služilo, vsaj toliko, kot doslej. Okrepčala sva se ter se odpravil na vrh, grede sem še pomahala vsem mojim virtualnim prijateljem ..Ja včasih si moraš še dodatno popestriti dan.
Ko sva odhajala na vrh, sva na parkirišču ,opazila polno avtomobilov.




Tudi veter se je med tem polegel in le rahlo je tu in tam zaplapolala zastava kjer sva obujala spomine ob pogledu na KSA



in seve na klopci zaljubljenih, Ter delala načrte ob pogledu na Lovrenc na Gori
da se še s pogledom poslovim , z željo, da kmalu se spet povzpneva sem gor.

Hm zakaj pa ne, dokler človek z ljubeznijo in veseljem do narave hodi naokoli, je treba to izkoristiti, kajti vse prehitro se nam odvija klobčič tega čudesa, ki se mu pravi življenje.
A kot vse lepo prehitro mine tako je tudi najin dve urni obisk Lisce minil kot bi trenil. Ampak naju je napolnil z energijo in optimizmom, da se za vse kar je lepo in človeku koristi splača potruditi, kljub naporu. Ampak je nama ta obisk dal toliko novega elana da sva pri

Nato pa sva se napotila čez travnik navzdol, kjer je naju vase posesala zimska pravljica.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar