SPOMINI STAREGA GOJZARJA- MESECU JUNIJU V SLOVO-- 1. del

Še par ur nas ločuje od meseca julija. Kako hitro je minil ta poletni mesec, ki  je roko na srce bil bolj podoben mesecu aprilu, kot pa prvemu poletnemu mesecu. Torej par utrinkov z potepanj po deželi in iz ven nje.

Po deževnem začetku je  končno posijalo sonce, ki sva ga izkoristila za izlet na Šoštanjsko jezero ter naša jezera in polja v Šaleški dolini, ki so valovila v vetru z cvetovi rdečega maka, ki me je spominjal na otroštvo..Toliko ga že dolgo nisem videla na kupu..Ob jezeru sva uživala ob belih labodih.

Obiskala sva Anski vrh nad Celjem po prekrasni gozdni poti mimo  Meškovega studenca in čudovite gozdne hiše ob poti na Anski vrh, kjer sva uživala v razgledu na

 bližnje hribe in Savinjsko dolino .Zelo lep gozd z  prekrasnimi sprehajalnimi potmi in dobro označen..

Naslednji dan je bila nedelja napovedano sončno vreme. Sva se odločila za obisk Kislice in Špičastega vrha nad Frankolovem . Pripeljala sva se do Lindeka malo prej je naju ob cesti presenetila trata polna rdečega maka. Nisem se mogla upreti skušnjavi, da je ne bi poslikala..Nato sva nadaljevala pot naporno,po strmini kjer je naju na  na vrhu razveselil razveselil prekrasen greben z svežim zelenjem. Uživanje sto na uro.  .Prvo sva obiskala Kislico vrh nato po se napotila po strmini na vrh. Špičasti vrh, kjer sva uživala v prelepem razgledu na Celjsko kotlino in Anski vrh, kjer sva bila dan prej

Res je bil prelep izlet ... Naslednji dan je bil dež, a že v torek  sva se odločila da greva na prvi junijski izlet v tem mescu na Uršljo. Kar zgodaj sva bila na vrhu, no ja čakala sva sonce, a žal jo je nama malo zagodla megla, komaj par minut je sijalo da sem vsaj par posnetkov naredila in si napolnila dušo z jutranjo lepoto.

Vračala sva se že okoli osme ure nazaj , kajti tudi pogačice se niso še razcvetele , le par belih narcis je še cvetelo ob kapelici

In kot bi se naju vreme usmililo je naslednji  dan bilo prekrasno vreme. Odpeljala sva se do Planine nad Sevnico, kjer sva obiskala   razvaline gradu Planina , kjer sva uživala v razgledu na Planino in Bohor v ozadju, ki je bil najin cilj.

 

 Zelo lep kraj, urejen, z prijaznimi ljudi in dobro postrežbo.  Nato sva nadaljevala pot do Šentvida pri Planini- Prekrasen  idiličen kraj, s prekrasno cerkvijo,(cerkve me pač zanimajo)  katere notranjost me je prav zanimala, a morda drugič  si jo ogledam. Je dejala domačinka, da imajo zelo prijaznega župnika, da mi bo z veseljem razkazal notranjost. Sigurno se še vrnem sem. ko sem to omenila domačinu, ki sva ga povprašala za pot je dejal."Res je lep kraj, a žal vedno bolj prazen. Mladi  odhajajo.." Hm sem pomislila, ,žal je tako samo od lepote kraja se tudi ne da živeti, če ni služb v bližini. .

Šla sva iz Lisične  na Bohor, še nikoli nisva šla od tu. A sledila sva rumenim obrazom na drevesih je baje za šolske otroke pot in kmalu prispela na sedlo, kjer sem občudovala prekrasno bukev..Zelo lepo speljana pot in ob poti toliko lepote cvetja, z mahom obraslih panjev in sonce je risalo romantične prizore med drevesi z  igro sonca in senc...

nato so kar naenkrat izginili znaki rumenih obrazkov pa še pot je s sedla vodila navzdol. Vseeno sva nadaljevala, kajti vedela sva da morava  priti na drugo stran... In kar naenkrat sva zagledala ob poti veliko jaso z velikim  čebelnjakom in hura z prvimi planinskimi znaki. Mimo jas  in s cvetjem obraslih poti sva prispela do makadamske ceste z znaki. Torej sva na pravi poti sva vsa vesela dejala in se predala pomladno poletnemu  občudovanju narave.Prelepi so ti kraji, prečudovita je naša dežela...In kako velika debela drevesa rastejo tukaj .Ko sem se postavila ob ta hlod mi je bil do ramen. Pa nisem ne vem kako majhnaPrav spoštljivo sem pomislila kaj bodo ustvarili iz tega lesa...

V lužah na stranski cesti, ki je vodila v gozd so se zeleno lesketale krošnje bukev nad njo.

Po makadamski cesti sva hitro napredovala navkreber, kjer sva čez nekaj časa prispela na vrh, kjer je razpotje na Velik Javornik in malo naprej Koprivnnik 

Na Koprivnik in Javornik greva pa naslednjič

Ob poti blizu koče sem se zagledala v modrino cvetja, ki je kot vrt matere narave, bil posajen ob poti. 

Ob znaku kjer je bilo napisano koliko je do  gradu Podsreda, in katero pot smo prehodili pred več kot tridesetimi leti sva oba obujala spomine. 

Nato pa me je zajela prava evforija ob razkošju rumene barve ob poti tik nad kočo

 

Uživala sva v postrežbi in pivu, kajti postajalo je pošteno vroče .Nazdravila sva in se po počitku in okrepčilu vrnila nazaj. Vsa hvaležna in zadovoljna , da je nama je  bilo dano, da sva lahko

po tolikem času obiskala ta prelepi kraj v   Posavju

Toliko v prvem delu za vas dragi prijatelji pa tale čudovit cvet divje vrtnice, ki sem jo posnela s poti nazaj do Lisičnega