SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Gora Oljka

GORA OLJKA----
Spet se je pričel nov teden in kaj je lepšega, kot ga začeti z odhodom v naravo--- Ker sva  v nedeljo zaključila raziskovaanje v naravi od Uršlje gore, preko Velenjskega 

 Škalskega jezera ter po bližnjih holmih v dolini. Sva se danes odločila, da greva na goro Oljko. 

Jutro hladno, sveže , kot se za ta čas spodobi. Zgodaj dopoldan sva se odpeljala mimo Pesja in mimo Podkraja, proti Velikemu vrhu . Avto sva pustila ob kraju ceste in se po dobro znani poti oz cesti, kajti tu sva velikokrat že hodila. Pa še vsakoletni pohod bosih  iz Pesja na goro Oljko  mi je ostal lani kar v dobrem spominu. Je kar zanimivo hoditi bos  po makadamu , asfaltu in nekaj tudi po gozdni poti... Je pa zelo dobro ha ha za zdravje oz za prekrvavitev telesa, saj so na podplatih tiste točke, ki uravnavajo vse organe v telesu. Veliko smo se takrat presmejali na ta račun--_Obetal se je lep dan

 Mimo polj, ki so počivala v zimski otrplostti in vdano čakala, snega, ali pa odjuge ... Letos je pri nas bolj slabo poskrbljeno z snežno odejo. No vsaj mraz se je lepo spustil nad naše kraje in pregnal vse viruse, ki krožijo tod okoli. 

 Kar hitrosva napredovala , kajti z hojo sva se tudi ogrela-- Malo po gozdu malo počez po brezpotjih, sva lahko občudovala prelepe kapelice ob poteh

 Ta mi je še posebno všeč, kajti na ta kraj me spominja lepi trenutki v preteklih letih Počitek na klopci potem pogled proti zasneženim Kamniškim  alpam

Potem sva spet zakorakala malo hitreje navzgor , kajti tu je rahlo pihalo in želela sva si čim prej iz sence priti na sonce. Po gozdni cesti, ki je bila še doo nedavnega planinska pot sva kar hitro prispela do Roglškove kapelice, kjer je v notranjosti zvonček. Tokrat nisem pozvonila, kajti bilo je hladno pa še njega sem slikala, ki se je z Mery usedel na klopco na jasi. Pa sem enostavno pozabila 

Lepe so te kapelice pa še precej jih je. Tale spodaj  je bila sredi gozda , ko sva šla po drugi strani nazaj. Nikoli je še nisem videla- Skrita med drevesi ki jo je osvetleval trak svetlobe...

 

Midva pa sva vedno više kmalu dospela do stopnic, ki so naju vodile na cesto, kjer je naju spet pozdravila kapelica na  zadnjem ovinku pred vrhom

Kmalu sva prispela do vrha

Kjer se nama je  razprostrla lepota cerkve svetega Križa  , ter je naju očaralo modro nebo, ki je bilo tako  temno modro, da si imel občutek kot da si nekje visoko na Himalaji , kot da boš vsak čas ugledal kako zvezdo na nebu...ker je bil ponedeljek je bila koča zaprta. On se je z Mery spravil na sonce na klopco, ki sva jo poprej seveda pokrila z majhno odejo, ki jo imava vedno s sabo. Kajti treba je patiti, da se ne prehladiš. No in iz mojega fotografiranja na gori Oljki nekaj utrinkov 

Tu sem splezala na nizko obzidje , da sem laže zajela nad smrekami  Kamniške in panoramo. Kot so Mozirske, Potem  TEŠ 

Pa seveda zanimivosti o cerkvi  

 

 

Pa spodnje svetišče, ki je bilo zaprto, a sem že kar nekajkrat bila noter tako prilagam tu eno sliko..Čudovito je 

Nato sem se spet vrnila k njemu na klopco, kjer sva ovekovečila najin dan tu gori  med modrino neba in zrakom  ki je bil tako čudovit , da sva oba dihala s polnimi pljuči. Ja včasih sploh ni treba daleč da užiješ, košček lepote in zdravja...

Nato sva se počasi odpravila proti cerkvi, kjer sem poslikala vse ;;; kajti  vem, da do poletja ne bom več tu gor, kajti čakaju naju še ostali hribi okoli Šalešlke doline. Te bova obiskala sedaj do pomladi in poletja, kajti, potem bova širila raziskovanja naše prelepe dežele. To je sedaj bolj za ohranjanje kondicije.

Nato sva počasi odšla, ter se še zadnjič ozrla na prelepo osvetljeno  lepotico na vrhu gore po del Martinovi poti nato nazaj po cesti

Na ovinku smo se slikali vsi trije - ter nato ena dva

Po cesti ena  dva, ena dva, a se kar pride ha ha 

po cesti , ko sva prišla ven iz gozda sva na desni videla Arnače, ki so bile zavite v meglo, pa npred nama veliko dimno gobo iz Teša .Pa se spet vrnila v dilno, do najinega jeklenega konjička. Vesela zadovoljna da sva tako lepo začela ta teden v januarju -- Tudi vam želim veliko lepih izletov, sprehodov in pohodov v tem mesecu..
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-

MOJE MESTO..ŠALEŠKI GRAD TER GRAD EKENŠTAJN 

Dan je bil prijetno  svež, nebo posuto z majhnimi oblački, ki so se pomikali proti zahodu in naju vabili naj jim slediva. Pa sva šla. Prvo čez Šmartno mimo naše cerkve sv. Martina

Nato pa navzdol po stopnicah ob  reki Paki, ki se je lesketala v jutru in v njeni čisti vodi so se zrcalili oblaki in stolpnice Kardeljevega trga. Tu in tam so se zbirale račke na jutranje skupno gaganje oziroma kramljanje...

Tako sva prišla do Šaleka to je del mesta tik pod Šaleškim gradom s prelepo cerkvico SV: Andreja

nekaj gostilnami in seveda z gasilskim domom.

Prečkala sva mali trg ter se povzpela po 150 stopnicah navzgor pod masivnim obzidjem , ki ima v svoji notranjosti tunel z cesto za Slovenj Gradec in na Koroško,  do gradu, vrata so bila žal zaprta a šla sem  tik do obzidja odprl se mi je prečudovit pogled na celo Velenje.


Ja lepo je naše mesto Po ogledu v vseh smeri sva se usmerila v gozd, ki se prične tik za gradom. Mehka gozdna pot posuta z vlažnim bukovim in javorovim listje je bila kot debela preproga. Z velikim užitkom sva pospešila korak. Mir tišina.. čeprav sva bila praktično še na dosegu mesta je naju že odneslo v naročje Matere Narave. Kar hitro sva prišla do razpotja, kjer so se poti razcepile ena na levo in ena navzgor. Ker imam raje bolj položne poti, dokler se ne razmigam sva jo ubrala po lepi ozki stezici, ki se je končala na prekrasnem travniku, kjer je še do nedavnega ( dokler ni nastopila recesija), ali pa še malo prej bilo smučišče Šalek…A tu sva ugotovila da bo treba navkreber, a saj pravijo da je hoja dobra zs srce, da požene kri v lica_pa sva _
nato morala zagristi v breg kajti strmo je bilo kot bi se pričel vzpenjati po doskočišču Planice. A k sreči sva hitro prišla na vrh kjer je na levi strani stal v objemu dveh cipres prekrasen lesen križ

Nato sva nadaljevala pot v smeri Gonžarja proti Bevčam Kar krepko sva pospešila korak in nato po obnovljeni asfaltni cesti, ki sva jo prečkala in nato mimo nekaj kmetij prišla spet v objem listnatega gozda. Obujala sva spomine, kako smo tu z otroci hodili na Trim izlete in ja spomini so kot potoček, ko prideš enkrat do izvira ne moreš nehati, piješ in piješ, tu pa ti vedno pride na pamet kaj zanimivega prijetnega, slabo človek, ali  tako  tako pozabi ...Od samih spominov sva postal utrujena zato sva malo odpočila, kajti najin cilj ni bil Kozjak v katero smer sva šla ampak grad Ekenštajn. Lepo sva sedela ob robu gozda in spustila mimo grupo planincev kateri so šli na Kozjak.
Midva pa sva se obrnila ter se počasi počasi vrnila do razpela na vrhu smučišča, si ogledala še novo  naselje Šalek Nato pa  sva oba pogledala še proti naselju Gorica, kjer na vrhu hribčka čepi graščina, ki je dolga leta propadala, a kakor je kazal pogled na njo je sedaj v najlepšem stanju... nato sva prišla po lepo speljani in dobro shojeni poti do razvalin  gradu Ekenštein.
Res da ni več veliko za videti a tudi te razvaline , ta grad je zajet v Pozojevo pot, Kateri zajema gradove: Turn, Šaleški Grad, Grad Ekenštajn, Velenjski grad, seveda sem vse poslikala in seveda mi je domišljija delala sto na uro, posebno, ko je moj mož dejal da je bil ta Ekenštajn tako zatočišče, kjer so grofje in grofične uganjale svoj bunga bunga.. . ja potem pa se ti domišljija sprosti hi hi zakaj pa ne 
Potem pa sva se vsa spočita ,notranje zadovoljna vrnila po lepi poti nazaj do gradu Šalek, nato sva si še malo odpočila oči na spokojnem mestu, ki je ležalo pod namaVidi se lepo tudi Velenjski grad na drugi strani mesta... Potem pa sva počasi odšla spet po lesenih sto petdeset stopnicah nazaj v dolino. Tako lahkoten izlet  bolj za relaksacijo, kot pa za kondicijo je bil ta dan po drugi strani našega lepega in zanimivega mesta