Kajti včasih moraš pač prisluhniti sebi in se prilagoditi.
Tako sva se odločila za Vodriž oziroma ruševine gradu Vodriž nad Podgorjem pri Slovenj Gradcu. Navadno greva tu gor spomladi. No letos sva malo zakasnila. A saj vsak vrh počaka.
Včasih sva parkirala že kar na začetku doline ampak ker mahoya po asfaltu dela težave sva se lepo zapeljala pod vznožja
vrha na katerem stoji grad Vodriž.
Sprva po ozki rahlo šolski poti navzgor. Ponoči je deževalo vrha na katerem stoji grad Vodriž.
.
Sva kar kmalu zagledala lestev ki povezuje travnati rahlo položni del kar s konkretno srrminoPonovi kje deževalo in kar predstavljala sva si kako nova mokra ob visoki travi pri gradu. A nič od tega. Tako lepo urejena pokošena okolica naju jepresrnetila in razveselila.
Tudi motivi ob poti so nama tu on tam ustavili korak.
Zelo lepo očiščena okolica gradu.
Hitro sva se povzpela po stopnicah do obzidja
Se prej pa sva se malo oddahnila na klopci na ravnini.
Pred debelo veličastno
visoko bukvijo.
Na obzidju rastejo že drevesa. Pot zelo lepo očiščena..
Kar nekaj let že hodiva tu gor.
Še pred par leti je bilo tu po vzpetini sicer sva bila dva meseca prej tu gor čisto drugačen pogled na grad.
kar nekaj klopi
sedaj jih ni več. Takrat pa sva se na njih odpočila. Zgleda kot amfiteater. Morda pa do kdaj tu uprizarjali igre.
Na gornji sliki grad nekoč in na posnetku pod njim letos.
Ni komentarjev:
Objavite komentar