Kremžarjev vrh in koča 
koča pod Kremžarjevim vrhom--Slovenjgraško Pohorje .
Kot vsako leto do letos sva ta čas šla na Kremžarco, kakor mi domačini smo imenovali včasih ta kraj. Na sploh sva včasih res pogosto obiskovala ta del Pohorja. Kočo Planinc, Partizanko, Veliko kopo Grmovškov dom, Črni vrh in Ribniško jezero , ter jezerski vrh in Ribniško kočo. pa seveda še vse kar je vmes. ..Največkrat zato , da sva nabrala koprive za čaj, pa borovnice, pa brusnice kajti pravijo da imajo večji zdravilni učinek čim višje jih nabereš. No za koprive je sedaj tako , da že lani jih ni bilo več kajti tam kjer sva jih nabirala so naredili cesto, tako jih sedaj nabereva malo nižje v neokrnjenem okolju. . Za borovnice in brusnice pa naju že preveč križ boli ,tako jih raje kupim kakšen kg za to mi ni škoda denarja, ker vem koliko truda je treba prej da jih nabereš eno kilo.
Ampak greva še vedno rada v te kraje na te vrhove, kajti na tem pobočju je meni tekla zibelka in stoji rojstna hiša. Čeprav je sedaj drugi lastnik , pogled na njo z vrha Lampretove seče, mi še vedno osveži spomine na moja otroška leta . Lepi so ti kraji .
Torej pripeljala sva se po res dobro vzdrževani cesti do Maršakovega križa ,
kjer sva pustila avto , ja tudi tukaj se je precej spremenilo
ter se kar hitro napotila po sprani ozki poti navzgor
Prispela sva na vrh in si malo oddahnila , tukaj je res dobro označeno tudi pot na Kope vodi tukaj.
Pa malin , letos bodo res bogato obrodile, seveda e jih ne bo kako neurje s točo prej uničilo.
Lampretova seča. To je planjava pod Kremžarjevim vrhom. Tu najdeš cvetje vseh vrst , pa tudi borovnic je bilo včasih pa brusnic, pa vsega mogočega zdravilnega cvetja. Tu so pred pol stoletja kosili samo enkrat in to zelo pozno. Kako je sedaj ne vem, pa tudi zdi se mi da se je flora , trava in vse zelo spremenilo. Spomnim pa se da je bilo takrat tu gor zelo veselo, Tako da smo slišali kosce in grabljice tudi do naše kmetije, ki je bila veliko nižje.
Tukaj sva lani srečala Nizozemca, ki je vandral iz Maribora čez Pohorje in nato naprej do Slovenj Gradca , Poštarskega doma , Uršlje Gore , Pece in naprej .Res simpatičen poba bil je navdušen nad lepoto Slovenije , nad posevno pa hribi, ja Nizozemska je pač ena sama ljuba ravnina. Kar nekaj časa smo se menili, opisoval je pot in nekaj dogodivščin s poti, ja res je bil zanimiv.. Vpraševal je naju še za pot naprej in ja imela sva vtis , da je vse vzel prelahko , tudi sam je dejal da bo vztrajal dokler se bo le dalo.
.v nemščini, ki jo jaz obvladam , on je sicer znal tudi angleško, a moja angleščina bolj šepa, kot ne. Razumem še kar govorim pa skoraj razen tistih osnovnih stvari bolj malo. Slikal nas je zelo mu je bilo všeč da hodiva po hribih
Lepa je ta valovita planjava Od začetka ravna nato nekaj strmine po kateri tečem vsako leto. Ja že sedemdeset let bi lahko dejala, le da je sedaj malo težje je namreč pot prodnata in sprana včasih ke bila travnata. Pa tudi tako je če tečeš proti osemdesetim letom je za nianso polj počasi. A kljub temu še vedno tako z lahkoto, da sem na vrhu zavriskala.. Sem sicer hotela naložiti videoposnetek pa se ne da . No hitela sva naprej uživala v prekrasnem razgledu, na desno proti sv. Antonu na Pohorju .
Slovenj Gradec se je pa le videl ha ha...
KSA ter Mislinjska dolina. letališče v Tomaški vasi
Res pa je da ni bila dobra vidljivost, 
celo dima od TEŠA iz Šaleške doline nisva videla. Drugače sva ga vedno. A kot že rečeno je bilo vse nekako v megli 
kjer je pod stezo bilo še nekaj šmarnic, ki sem jih nabrala. Če bi bile še lepše in ne bi šle že h koncu bi nabrala šopek za mamin grob.. Tako pa sem jih samo malo. Njej v spomin.
Ja je treba z naravo malo pomagati telesu da laže kljubuje pezi najinim jesenskim letom življenja .
Tudi drugega cvetja je bilo na tej strani
skozi gozd in kar kmalu sva prišla do Kažipota, kjer se pot odcepi na drugo stran Kremžarjevega vrha in pot na vrh. A midva sva krenila navzdol proti koči, kjer sva se ustavila pri kapelici.
Kjer sem pozvonila, kakor je za zdravje za vse , za naju v prvi vrsti ,
da bi se še izboljšalo zdravje, pa seveda za vse sorodnike, prijatelje, skratka vse z dobrimi željami
posebno tiste ki so ta trenutek najbolj potrebni zdravja Ja zdravje je največja dobrina. Žal to malo kdo vzame za realnost. Vse se nam zdi samoumevno, pa ni. Zaveš se šele tedaj ko je skoraj že prepozno.
Še par metrov in že sva bila pri tabli z DPBRODOŠLICO. Sedaj je že nekaj časa pot samo od spodaj ,prej je bila zgoraj pro stezici. Od tu se lepo vidi na
cerkvico sv. Ane ki sva jo obiskala leta 2014.
Prekrasni krilati žužki so nama delali družbo 
Prvi hip sem mislila, da sta dva na kupu, ampak je bila le igra sence in kontrasta
Ta pa je naju žgečkal z dolgimi tipalkami.
Rastišče arnike.
Hodila sva nekaj časa,
skozi kontrastni gozd
Matere Narave , pa še eden in še eden ..Sama mala zlata sončeca so nama pokimala v pozdrav. sva se in se predala dišeči lepoti. -EDIT.jpg)
Globoko pod nama sem med drevjem ugledala še eno jaso .a nisem šla bliže,
ker je bil kar daleč pod nama. Smo približala sem ga skozi krošnje . Kajti bilo je kar strmo in ja moje koleno pač ne izpostavljam rada...
Na arniko me veže spomin na otroška leta , ko sem jih nabirala za prodajo. Takrat jih je bilo še na drugih planjavah veliko. A se je sčasoma, ko so planine postale pašniki izrodila ... Struktura tal se je spremenila. Spomnila sem se tistih časov, zgodbe ki se mi je za vse večne čase vtisnila v spomin. No to bom opisala kdaj drugič Pod drugim naslovom iz zbirke :Zgodbe iz zaprašene skrinje ...
sedela sva tam v tišini rahel vetrič je valovil cvetove sem in tja .. Metulji so se preletavali s cveta na cvet. Rada imam take trenutke ko si daleč od ponorelega sveta, daleč od vsega , a kljub temu sredi vsega kar je važno ta hip.
Nato pa sva čez nekaj časa se dvignila ter se odpravila naokoli še na Kremžarjev vrh ..
Na vrhu sva se vpisala v Planinca , nad nama ter se nato počasi odpravila proti domu.
ter se slikala, a ker je tukaj kar pošten pričelo pihati sva se spustila po vzhodni stran navzdol ----
p.p.p
