Mery pripoveduje : 18 del- Dnevnik psičke Mery

 Tečejo, tečejo leta

Ja kar nekaj časa je že kar se, naša Mery  ni oglasila z zapisovanjem o preteklem letu-

 Torej tako piše...

Tako sem rada tekala, dirjala naokoli prej..... 

Sedaj pa zgledajo  poti navzdol nekako takole

Na začetku zime ob zimskem  solsticiju je, 

  je bilo deset let, kar sta me pripeljala s Primorske... Ona se me je zelo želela, , kot bi to vedela sem takoj ko sem ju zagledala stekla k njej, dejala mi je_
 "ti boš naša lepotička "! bila sem majhna da sem z lahkoto se stisnila v darilni škorenjček ... Zelo sem bila srečna, še posebno, ko sem kar kmalu  ugotovila, da sem  tudi njega povsem očarala..

.. Kar dolgo smo že skupaj, lepo nam je. Deset božičev smo že preživeli skupaj  Rada sem ju spremljala na planinskih poteh, res veliko vrhov smo obredli. Zelo veliko posnetkov

ima Ona od mene, a je dejala da je danes tako žalostna , da se ji jih ne ljubi iskati ....

Ja kje so časi, ko sem lahko tekala in dirjala brez bolečin naokoli....No kjer  je bilo višje in težje dostopno sem ostajala doma...A na Uršljo goro sta me še letos vedno vzela s seboj

, nazaj pa me je on nesel. Veliko se je spremenilo letos. 

Prvič res čutim moja leta... Kadar  je napovedan dež me vedno zelo boli, Tudi če malo hitreje tečem, kot po snegu ali s kakim kužkom sem potem ves dan čisto na miru...

Ja tako je , vse se spreminja 

 Letošnje leto je bilo zelo pestro  ... Tudi leto smo, kot prejšnja leta vandrali po hribih in dolinah ..rada hodim z njima . A letos so bile te poti malo drugače. Kadar sta šla malo daljšo pot, smo šli prvo na kratek sprehod, .Potem pa sta mi dopovedovala da ne morem z njima, ker da sem bolna... 

Od začetka mi je bilo zelo težko, a sem videla , da tudi njima... Ona je vedno dejala, danes boš doma, ker ne smeš hoditi navzdol. Pretežka si, da bi te nosila tako daleč. Pobožala sta me in odšla... Velikokrat pa sta me kljub temu vzela s seboj. Navadno  se je dogajalo tako. Že po ustaljenem redu, je ona dejala :

"Danes boš doma!", 

Pa sem šla k njemu se usedla pred njega  ga pogledala navzgor, nakar je on vedno dejal:

"Naj gre zraven, jo bom pa nesel nazaj, bom že nekako! 
A ona je bila zaskrbljena  ve , da omagam navzdol , On pa tudi težko nosi , kajti dobrih deset kg , se čez nekaj časa kar nanosi in utrudi.. On pa tudi ni vsak dan mlajši ... A navadno zmaga vedno on, Sem ju slišala , ko sta se pogovarjala, da bosta še potrpela in me nosila navzdol, dokler še kolikor toliko lahko. Pa dokler sem živa, .Nisem čisto razumela kaj mislita s tem...

ta, kako rada sem z njima in tudi onadva imata veselje z menoj na potepanju po planinskih poteh...

 Res pa je, da zadnje čase ne  vedno redkeje grem z njima, Krivo je to da imam vedno večje težave z hrbtenico. Saj še grem z njima, on me nese nazaj, a sem spoznala da me ne mika več tekati in hoditi po strmini navzgor, . A  zdaj tudi  so postale prenaporne že poti po ravnini.. Okoli Škalskega jezera, sem zelo uživala da smo šli na sprehod, vedno sem zavila na pot, ki vodi k jezeru. A sedaj me ne mika več ta pot... Vsi se strinjamo, da vedno pogosteje ostajam za njim, prej pa sem vedno tekla pred njim..

 Tako gremo še samo kratke relacije, Sončni park, Poseka , ter ob reki Paki, .A ker so to res bolj kratke poti je za njiju to vsekakor premalo.

Zato pa vedno k pridemo domov, onadva še gresta malo daljšo turo, da ostaneta v kondiciji...  

Imam pa zadnji teden res težave z vsem. Te praznične dni  Boli me vse. Pa še poka zunaj od petard , teh me je že vsa leta strah. Tudi apetita nimam več, oba se čudita, kajti vedno sem bila zelo ješča, Vse mi je prijalo.... No se je pa tudi poznalo na moji teži...

..Ona pravi, če ne bo bolje, da bomo šli k  veterinarju, čeprav mi tam ni nič všeč-.Sedaj že tri leta dobivam zdravila , za hrbtenico  navadno ju samo spremljam do vrat veterinarske postaje, kajti nič me ne mika, da bi šla noter..

Tako da nadaljujem. Vso noč mi je bilo zelo hudo in zjutraj smo vsi stali že pred veterino. Tam so mi vzeli kri , nit ni bilo preveč hudo. Potem pa je bilo rečeno, da je stanje zelo slabo. Vnetje trebušne slinavke, tudi glukoza je povečana , posledično imam  slabo kri imam . Sedaj pa ostanem na opazovanju. Njej je tako hudo in tudi on je ves žalosten...Ker je zdravnica njima povedala kake možnosti so še vse odprte. To nisem razumela , a ona mi je obljubila da pride nazaj, da drži pesti , da bo mi bolje ,da moram počakati, ker dobim infuzijo. Sedaj pa bom zadremala z željo da se kmalu vrneta po mene...Dokler pa bom zadremala