Spomini starega gojzarja--Mesecu marcu v slovo...1 del

Mesec marec je zamene drugi najmanj ljub mesec. Prvi je vsekakor januar Ha ha ha ha  ..

Sama točno ne vem zakaj, a v marcu se mi je v preteklosti dogodilo nekaj res slabih stvari, ki sem jih zelo težko sprejela , ter prebolela. No pa tudi vreme je vedno bolj kot ne nestanovitno, vetrovno, potem pa še povsod narava spi, le tu in tam se trudijo kakšen  telohi, norice, zvončki tudi ptičke še niso tako dejavne, kot potem, ko je vse zeleno naokoli .

Marčevske ide so prešle, zakorakali smo v boljše lepše čase, ha ha, vsaj upanje je da bo tako... Kljub prepovedim je bil marec neverjetno dejaven. Jutranja potepanja ob naših jezerih,                                                             Potem obisk Boletine,

 pri Ponikvi, ogled velikonočnic, ki pa so žal že skoraj odcvetele... Bilo je vetrovno, a kljub temu smo preživeli krasen dan...zadihali v naravi in pozabili na virus....

Za dan žena pa sva si zaželela , malo pestrosti in barv, pa sva odšla na Srebotnik nad    Štorami.  Najino izhodišče je bilo Pečevje, kjer sva šla gor po 

strmi poti do vrha , kjer sva uživala v prekrasnem sončnem vremenu. Uživala v razgledu,  na Celje in bližnjo in daljno okolico. Na sosednji hrib Svetino, kamor še tudi imava načrt da greva čim prej
 na Savinjo pozvonila za zdravje, varen korak, srečo, ter seveda da naju nikoli ne zapusti optimizem....

miru ...  Kar žal nama je bilo ko sva čez kar nekaj časa pač morala oditi.  Navzdol  mimo rastišča vresja , 

Ni še bilo na višku cvetenja,, no na sončni strani pa je bilo kaj videti. Vzela sva si kar nekaj časa ob vsej tej barvitosti, ki je še polepšala, že tako lep dan

a nama ni bilo žal , da sva obiskala ta lepi kraj, pa da sva šla po strmini, ki nama kljub letom nobenemu ni delala težav... Lepa so taka potepanja, kjer si daš duška , uživaš na poti, čeprav je priznam bilo kar naporno, ker sva kar hitro šla. Pač pozabiš na leta  In ob takih poteh to sploh ni težko.....

Nato sva si nekaj dni vzela za jutranje sprehode, okoli Škalskega jezera. Naša psička Mery je imela dobre dneve, ni je bolela hrbtenica, tako je vedno zavila  na jutranjem sprehodu proti jezeru. Pa sva šla za njo.

Rada se sprehajava okoli jezer. Čeprav je vedno enako so vedno drugačne barve. Včasih valovito, ali mirno skoraj prozorno, s prekrasnimi odsevi, ki ti zaustavijo korak ali pa temno sivo, pač odvisno od dneva časa in vremena. Rada imam valujočo ploskev jezera, a uživam tudi v raznih odtenkih, ali takrat ko je kot ogledalo... Pa tudi kar nahodiš se lahko. Je toliko poti, krajše daljše, šest možnosti je, lahko izbiraš.... 

..... se nadaljuje...

p.p.

TUDI TO JE ŽIVLJENJE.. Predsodki, klišeji razlike ! ? :

 Je tako, a je tudi veliko kje drugače

,,, to so pač samo moja premišljevanja, ki so jih vzpodbudila besede , ki so bile namenjene meni , češ, da je skoraj neverjetno da sva prišla na vrh, ki ga prav za prav zmore vsak triletni otrok, A ker nisem navajena kritizirati in obsojati ljudi, kajti vzgojena sem bila v motu, pometaj pred svojim pragom...

Zadnje čase  premišljujem o sedanjem  in preteklem času. Posebno sedaj v teh kriznih časih pride vse še bolj do izraza..

Ko prideš v tista resnejša leta, a kljub temu si še poln življenja dobre volje , adrenalina, novih idej,  ter sploh vsega kar človeški obstoj oziroma življenje naredi lepo, lepše, najlepše. Ne glede na starostne razlike, verska prepričanja, politične usmeritve skušaš pač najbolj, kar se da krmariti med čermi življenja. A opažam, da kljub vsemu napredku enaindvajsetemu stoletju, ko odkrivamo vesolje , ko je postalo marsikaj , o čemer si ljudje včasih no še ne tako dolgo nazaj niti v sanjah ne bi upali predstavljati, kaj vse je zmožen človeški um ustvariti , ter iz nemogočega realizirati stvari, ki nam omogočajo lažje življenje. A kljub so  še na tem svetu prisotni predsodki  med ljudmi . 
Prvo starejši:  

 Starejši obsojajo mladino: Češ kakšna  je, kako se obnaša mi smo bili včasih taki in taki, toliko, da si ne nadenejo nimb na glavo in zavijajo z očmi, da imaš vtis kot da gledaš v oči kameleona. Pa so bili ravno taki, le čas je bil drugi, torej so bili tistemu času primerno objestni in radoživi... Sedaj pa tisti, ki se pač niso prilagodili času ostajajo tam nekje kot v kalupu preteklosti. -SEVEDA PA NISO VSI TAKI !!!!! A tudi tu so primeri, ki potrjujejo pravilo.

Pa  tisti srednjih let:

Ti pa obsojajo starejše, da so za na luno, da nič ne vedo   nekateri gredo tako daleč, da jim enostavno gredo na živce. Imajo neki kalup, kamor hočejo da takoj , ko dobijo njihovi starši vnuke , da so samo zato na tem svetu , da jih bodo čuvali, tudi če imajo starejši svoje načrte, se pač morajo prilagajati njim...Nepotrebno se jim zdi da bi tisti nad šestdesetimi, sedemdesetimi leti  lahko uporabljali  računalnik , ali splet, bog ne daj družabna omrežja..  Sem pred dvema dnevoma slišala , kako   nekaterim ne gre v račun da lahko starejši so na družabnih omrežjih.  Pa ne samo to, ampak tudi , da je skoraj nemogoče da greš še v hribe, da saj starejši so tako samo doma  pred televizorjem , ter spijo. Tako, da sem res skoraj zardela, kajti počutila sem se krivo, kako  da pač ne spadam v to skupino. Sem se vprašala ali res nad sedemdeset preneha naše življenje, ali potem res smo obsojeni , da živimo preko tv, življenje drugih??'

Pa sem se takoj spomnila ene gospe, ki ima multiple sklerozo, velikokrat sem jo videla, ko je hodila skozi park, počasi, a redno. Potem z oporami, potem pa jo je on vozil na vozičku, pa spet sta šla peš počasi skupaj  Pa spet sta hodila, počasi a redno. Takrat me je presunilo, sem dejala mojemu. 

"Vidiš ona težko hodi , skoraj nemogoče, a se trudi, jaz pa še lahko zakaj ne bi dokler še lahko!!!"  

Pa tudi ne verjamem, da starejši samo ležijo, da so njihove poti, samo od postelje, kopalnica, dnevna kavč ?! Da ni tako res , saj vidim na svojih potepanjih toliko starejših ljudi, v parih , ali samih, ki si nabirajo kondicijo, da poskrbijo za svoje zdravje. Jaz sem še vedno mnenja, da je dober sprehod na svežem zraku, vreden več, kot pest tablet...Dokler sem pač še zdrava ter gibljiva... Seveda pa je drugače pri tistih ljudeh, ki do bolni in ne zmorejo hoditi ven..  .... Seveda ne vsi... Tisti  kjer se razumejo, kjer vlada ljubezen , tisti so ponosni na svoje starše ...Veliko kje jim še pomagajo pri vsem...

  A žal ne vsi ..Sedaj  posebno ko se je v zadnjih desetletjih podaljšala življenjska  doba, so jim napoti, rabijo prostor za naraščajočo družino, kjer pač stanujejo še skupaj. Ali pa jih spravijo v dom ostarelih...Veliko zgodb veliko tragedij, po drugi strani pa  tudi precej dobrega ...Odvisno pač od ljudi  gmotnih situacij, služb in tako dalje...Posebno sedaj , ko je zaradi vseh teh prepovedi raznih vrst virusa, ki se množi in širi po vsem svetu. Tako lepo je videti , kjer je še spoštovanje prisotno ljubezen, kjer s skupnimi močmi starejši mlajšim pomagajo, mlajši pa starejšim, ko jim  opešajo moči, da lepo dostojanstveno preživijo zadnja leta, ki so jim še dana.

Seveda je sedaj tehnologija, toliko napredovala, in marsikoga ne samo tudi že malo starejšega datuma povsem zasvojila.  

Pa najstniki: Ja tam je med danes in nekoč še najbolj občutiti razliko. A mislim , da v bistvu  je enako, sedaj kot nekoč. Le da je bilo včasih kljub vsemu šolanje veliko lažje sedaj pa?? Prvo so se učne razmere tako spremenile, da če jim ne sledijo redno, dobesedno jih pokoplje snov  ostanejo na cedilu. Seveda so izjeme, a kaj bo s temi , ki ne dohitevajo  učne snovi... Žal s tem psihične obremenitve, ki se pokažejo v tej in oni obliki. Ki pusti težke včasih nepopravljive posledice na  njih, ki so v najbolj ranljivem obdobju...Veliko bi še lahko pisala o vsem tem, a moj namen je pravzaprav samo ta, da vsako obdobje vsako desetletje, stoletje ima svoje probleme minuse in pluse- Od nas je pač odvisno , kako sprejemamo te časovne razlike, da gremo s časom naprej , da nismo tako ozkogledi, moramo gledati širše, predvsem pa ŽIVETI IN PUSTITI ŽIVETI

p-p-