SPOMINI STAREGA GOJZARJA- - OJSTRC HOCHOBIR 2142 m

Letošnje poletje je nekaka loterija vsega, saj ne  moreš ničesar v vnaprej planirati. kljub temu sva letos ta poletna dva meseca izkoristila, kolikor se je pač dalo. sprva po nižjih hribčkih in planinah.zadnjih deset dni pa sva izkoristila lepo vreme , da sva obiskala Ojstrc, Hochobir. Šla sva zelo zgodaj,da sva prispela do Železno kapelska kočapod Ojstrcem in nato še potemi nadaljevala pot mimo škorjanke  do prvega sedla, kjer sva počakala na sončni vzhod,

in dočakala sva ga 

 gore v okolici so zažarele

 nato pa sva nadaljevala pot po pozlačeni travi do Mrzlega izvira kjer sva spet uživala v prelepem  razgledu in prebijanju dneva.

 cvetje vseh vrst je nama lepšalo pot

 

tam za Košuto se je nekaj kuhalo , tako se je kadilo v jutranji rdeči zarji, da sva se bala da ja ne bo slučajno kakega dežja.Tu gor se zelo hitro lahko spremeni.K sreči se tokrat ni. Temni oblaki, ki so prav dramatično viseli nad vrhom so se razkadili, še prej, da sva prišla na vrh. tako da sva bila na vrhu okoli pol sedme ure zjutraj

 ob poti pa toliko sleča oziroma rododendrona da je srce kar zaigralo od vse te lepote-

v Avstriji 2142 m,- uživala sva v prekrasnem razgledu na ožarjene gore v okolici, na čudovito prebujanje jutra, ko se vse zdi tako pravljično , skoraj neresnično lepo. Nikamor se nama ni mudilo, na sedlu sva uživala opazovala srnjaka, ki se je pasel na drugi strani sedla.Na vrhu sva ostala s dobre dve uri in se predajala čudovitemu razgledu. Pod nama je na drugi strani reke Drave ležal Celovec in Vrbsko jezero ob katerem sem preživela kar nekaj let v preteklosti.Nikogar ni bilo nikjer vso goro sva imela za sebe. Pa Stau See pod goro je bilo petrolejske barve Mir in zrak da si prav začutil, kako ti polni celice z energijo in dobro voljo. Opazovala sva gore v okolici in ja vedno bolj znava ceniti tistih svojih pet minut sreče užitka na vrhu gora.Kajti zavedava se , da ni nič samoumevno, da se je za vse treba potruditi, predvsem pa, da je vse minljivo, čeprav se nam včasih zdi, da bo kaj trajalo večno, a ni.

 za nama je bilo modro nebo na jugu pa se je pričelo nebo temniti.

ko sva odhajala sva na sedlu pričela srečevati planince, ki so se vzpenjali na vrh. Med njimi je bil tudi en Slovenec, drugače pa so bili domačini. Z vsakim sem malo poklepetala in tako zveš vedno kaj novega, kje je kaj in razne smeri.Še zadnji pogled  nazaj na na osvojen vrh, .cvetje je naju tudi nazaj grede spremljalo na obeh straneh poti..Ko sva se vrnila na  Železno kapelsko kočo, sva se odžejala ob hladnem pivu, joj kako je bil slasten ha ha.

 opazovala sva mogočne gore na nasprotni strani doline  in se vsa zadovoljna, hvaležna da nama je bilo letos , kljub njegovi bolezni dano, da sploh lahko hodiva po hribih in planinah , sva se prepustila soncu in opazovala planince, ki so se nekateri šele vzpenjali, drugi pa že vračali iz  HochObirja nazaj, Nebo se je vedno bolj oblačilo,

 Ko sva se končno odpravila, saj je pred nama še bila kar dolga pot do doma v Sloveniji, sva se kljub temu ustavila dvakrat na razglednem mestu. Kjer sva si ogledala cerkvico, mislim da je to vas Obir. Naslednjič se peljeva do tja. Tako lepo se je bleščala v soncu.