SPOMINI STAREGA GOJZARJA- NANOS

2-POLETJE 2013-

Kot že rečeno, prebudila sva  se z jutranjo   zarjo, . On je skuhal kavo,kajti njegova kava je najboljša  na svetu, jaz pa sem šla na vzhodno stran stolpa čakat sončni vzhod-Tam daleč v meglicah se je pokazalo sonce ,. V stolpu so še vsi spali. ki je pozlatilo valujočo travo.Vse se je zdelo tako neresnično, tako skrivnostno se je bleščalo tam v daljavi

Sedela  sem tam in se predala občutku neskončnosti. Sledila sem svetlobi, ki se je pomikala vedno više, dokler me ni dosegla.

Rahlo je pričelo pihati in Mery je hotela, da jo vzamem v naročje, (nima rada vetra). Sedeli sva tam in uživali

Vidljivost je bila slaba  zato sva se čez nekaj časa vrnili nazaj, na obilen zajtrk. Po zajtrku smo si ogledali temeljito okolico, kajti zvečer sva bila že precej utrujena.  Med dvema drevesoma sva opazila obešeno spalno vrečo- Šalila sva se, da če bi jo zvečer videla bi jo preizkusila.

 Ogledala sva si vse spomenike in obeležja naših  v okolici

 Sonce je kar hitro pričelo pridobivati na  svetlobi in toploti. Sedela sva v senci in se predala  lenobnosti poletnega dne.Tudi metulji so se prebudili in se za zajtrk sladkali z slastno medičino.Tudi Mery si je čez noč odpočila in je veselo dirjala in raziskovala okolico

Všeč mi je bilo tu .A vedela sva , da bo treba naprej. A vseeno sva zavlačevala z odhodom. Obljuila pa sva , da se še vrneva.

 Šla sva na južno stran, kjer se  je v dolini videla kot srebrna reka avtocesta. ter skalnato pobočje. Jaz sem bila na Nanosu prvič, moj mož je bil pa že tretjič tukaj.V dolini sva videla vetrnico, ki se je počasi obračala z vetrom v lopaticah.

Postajalo je vedno topleje nebo je postajalo vedno svetlejše barve in ker ni bilo od nikoder oskrbnika, sva pospravila in odšla nazaj počasi po svileno mehki travi .Prehodili smo še južno stran na vrhu všeč mi je bila svileno mehka trava, ki se je bleščala kot pregrinjalo  ki ga je nekdo pokril preko planjave, Sezula sem se in z velikim užitkom brodila po tej mehki travi. Za mene je biloa barva trave nekaj novega, kajti pri nas je trava zelena, ali pa rjava tu pa je imela neko nedoločeno olivno barvo

 Zelo so mi bile všeč bodeče neže, tako velike in razprte so napovedovale lepo vreme.

 Še zdni pogled na sanjsko mehko pobočje z svileno travo in  na

 stolp in poslovila sem se od tega bisera  na tem koncu naše domovine.
Nazaj grede sva se velikokrat ustavila , da sva so se najine oči napasle na prostranih planotah  Nanosa. Opazovala sva razvaline in

zanimivosti. Posebno so mi bili všeč modri bodičasti cvetovi

 prečudovite bele vrtnice ob lovski koči

Ja ciljev dovolj, drugič bo treba si vzeti več časa za pohajanje po teh planjavah.

Prvo v Logatec, kjer sva se srečala še z eno prijateljico, ki sva si dopisovali na spletu.srečanje je bilo zelo prisrčno. Malo sva si potem ogledala še Logatec .

Še zadnji pogled navzgor nato pa sva krenila nazaj.ter potem krenila naprej proti Škofji loki , kajti grede sva hotela obiskati še Lubnik nad Škofjo loko.. A o tem naslednjič 
Nocoj pa še samo lep večer in mirno noč želim
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZARJA._SNEŽNIK

 1-POLETJE 2013-

Bilo je sredi meseca avgusta,  bilo je vroče dolgo poletje. v načrtu je bil dvodnevni izlet na Snežnik in Nanos. od doma sva se odpeljala okrog pol ene zjutraj. Prometa na avtocesti ni bilo nobenega, kar v zavidljivem času sva prispela v Ilirsko Bistrico, kjer naju je pozdravila lepo osvetljena  cerkev  sv. Ahaca .Sem sicer posnela cerkv  a se je posnetek nekam izgubil.Ker sva bila prvič v teh krajih  sva  zgrešila pot. No to je že klasika. . Ker sva imela zapisano na zemljevidu sva le pogledala in ugotovila , da sva se zmotila (samo) za eno cesto. Kar hitro sva se peljala naprej proti Sviščakom, vmes pa še tu in tam pogledala navzdol na prelepo osvetljeno Ilirsko Bistrico., ki pa je nama kmalu izginila iz pred oči. Ker nisva točno vedela kje so Sviščaki, a sva pričakovala ob cesti parkirišče, kakor so nama povedali prijatelji. Vsi so nama pravili tam na parkirišču pustita avto, potem pa peš naprej. sva pač peljala naprej dokler se je dalo.

Cesta je postajala vedno slabša. In kar naenkrat je je bilo konec. Pripeljala sva se do Kapetanove bajte. Letos spet  nameravava gor  pa bova šla peš od Sviščakov, ko že veva kako in kaj.Ob peti uri sva krenila na vrh.

Tu sva opazovala kočo, ki se nama je zdela kot gnezdo na vrhu.

Hotela sva čim prej priti malo više, da bi ujela sončni vzhod. A na vrh nama ni uspelo. Ko sva prečkala cvetočo ravnino je posijalo izza hriba.

Kako doživetje, ko sva tam nekje pod kočo občudovala barvanje mogočnih smrekovih gozdov, ki so se prebujali v jutranjih meglicah

Opazovala sva okolico koče potem mali Snežnik, kakor je nama povedal  pohodnik.Žal je nama bilo, ker sva prvič bila tukaj, da  ni bil malo lepši razgled.

Potem sva zagledala planike. Kako sem jih bila vesela. Kajti že kar nekaj časa je minilo, ko sem jih občudovala na razorju, Prisojniku in še kje v Julijskih alpah.

Vrh se mi je zdel kot narobe obrnjen kotel, s katerega je bil  prekrasen razgled, . Na katrem pa je včasih v sunkih tako pihalo , No ja doživela sem burjo ha ha

Ob povratku sva uživala v vonju borovcev ...

Veter je bil tako močan, da sem se bala, da bo Mery, ki so ji ušesa plapolala in vrtela okoli glave, dvignilo v zrak in bo poletela. Tako sem jo trdno stisnila k sebi v varno zavetje

Tudi midva sva se morala oprijeti kamnitega stebra, da naju ni odneslo

kljub temu sva si vzela ,poslikala malo okolico malo naju za spomin ter nato zadovoljna odpravila nazaj . kar nekaj časa in sva uživala na vrhu. Hotela sva v kočo , a ni bila odprta, prav zaprav so nekaj urejali od znotraj. A ker imava s sabo vedno potujoči hotel " Ala nahrbtnik" sva se malo niže usedla na lepo urejeno klopco, kot da je nalašč za naju pripravljena in  prrav po cesarsko zajtrkovala.Kajti pred sabo sva imela tako čudovito panoramsko sceno, da je ne bi zamenjala za noben hotel A kategorije z ne vem kolikimi zvezdicami. Sonce se je naglo dvigalo in pohitela sva nazaj, kajti imela sva še za ta dan druge načrte.

V Ilirski Bistrici sva se nameravala srečati z dvema prijateljicama s spleta, ki se še v živo nismo videle. Srečanje je bilo zelo prisrčno . Vesela sem , da sem ju spoznala v živo. Še boljše je bilo kot sem si predstavljala Navzdol je nama šlo neverjetno hitro.Uživala  sva v pogledu na zeleno bogastvo snežniških gozdov. .

Kmalu sva prišla na prostor, kjer je bilo veliko in napis, Da je dobro, če bi nesel vsak kako poleno s seboj. Zjutraj tega sploh nisem videla,(pa tudi ga ne bi nesla. Kajti že to breme , ki ga nesem v nahrbtniku je skoraj preveč za mojo obrabljeno hrbtenico. ja volja bi bila, a kosti so slabe.) tako me je očaral pogled na vrh pa še želja da prispeva čim prej gor.Ka zjutraj niti nisva opazila, kajti hitela sva na vrh.

Šele sedaj sva si lahko ogledala prostor okoli Kapetanove bajte. . Ko sva prišla niže sva se ustavila na ravnini, kjer je bil napis in kapelica . Takrat je skozi krošnje dreves posijalo sonce . Ja zdelo se mi je, kot da sem v raju.. nato sva nadaljevala pot na Sviščake, kjer je naju navdušil prijazni oskrbnik in notranjost doma na Sviščakih. Zelo prijazen gospod z ženo, ki je nama  razložil kje je kaj in kam naj greva, kajti nameravala sva še do Mašuna in nato naprej na Cerkniško jezero. (To bo prišlo šele letos na vrsto.)A sva po kratkem premišljevanju spremenila načrt,stvar je taka , da bi človek rad čim več videl in obhodil, oz prevozil ker  smo malo bolj oddaljeni od teh čudovitih krajev.Midva sva  se zapeljala v Ilirsko Bistrico na srečanje prijateljic .Nepozabno tako prisrčno je bilo, kot da se poznamo že leta in leta. Nato naju je ena povabila še na dom, Kjer smo se razpričali, kakor bi rekli v prejšnji državi. Nato pa sva se peljala proti Razdrtemu in nato nadaljevala pot na vrh Nanosa.Peljala sva se dokler je bila cesta še kolikor toliko  mimo Sv. Heronima na vrh, kjer je stolp žarel v  večernem soncu.

 Ker je bil ponedeljek je bila koča zaprta.

kamor  sva prispela pozno zvečer.  Spet sva uživala v toplem večernem zraku in žareče obarvanem nebu tam na zahodu sva doživela pravi  pravljični večer .Opazovala sva sonce, ki se je spreminjalo iz trenutka v trenutek, dokler končno ni utonilo v meglenem oblaku  tam na zahodu

  Torej je mož šel nazaj do avta in ga pripeljal više da sva prespala v njem. Skuhala sva si kavo, večerjo in spala kot v Abrahamovem naročju - Zjutraj sem se jaz prebudila že veliko pred sončnim vzhodom , a to je že zgodba naslednjega dne.

na nebu je krajec lune naju uspaval 

  No to je zgodba prvega dne. 

 Sledi drugi dan-Logatec- Lubnik Stari grad nad Smlednikom

p.p.