torek, 24. november 2015

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- BUKOVCA

IZ  MIGOJNICE


Za zaključek prejšnjega tedna  in ker je vreme še kolikor toliko  bilo v mejah rahle oblačnosti,  in sva hotela še ujeti čar jesenskega vzdušja sva se odpravila  proti Žalcu mimo hmeljišč
in takrat so se oblaki razmaknili in osvetlili cerkvico v Migojnici.Prelep pogled, ki je obetal da je pred nama čudovit dan.In vrba ob cesti je to še potrdila...Lepa je Savinjska dolina...Na vzhodu se je jasnilo na drugih straneh neba pa je vztrajala temna gmota oblakov.. Kmalu sva prispela  do Migojnice, kjer  sva ob cesti videla 

kažipot za Bukovco , parkirala sva za kmetijsko zadrugo, ter se vsa vesela napotila po lepo označeni poti ter  zanimivi okolici skozi Migojnico.Kaj kmalu sva prispela do križišča, kjer sva ob poti vprašala prijazno domačinko, če greva prav...                  "Seveda gresta kar naprej po poti". 
Pa sva šla mimo lepe in zanimive Forma vive.
KJER SO BILI MALI STOLČKI ZA MALE RITKE IN LEPE KORENINE


kjer sva občudovala
 drevesa  lepo urejene vrtove , ter trave, ,ki so se majale v vedno močnejšem vetru

Kmalu sva srečala prve pohodnike, ki so se že vračali z Bukovce in midva sva zavila v gozd, ki je naju sprejel z golimi drevesi in debelimi koreninami , a zato je bilo po tleh na debelo nasutega bukovega listja. Lepo drevo ki je krasilo gozd je nama pritegnilo pogled, kot bi bilo oblečeneo v strupene zelene nogavice...Šla sva naprej.. po  ravnini je bilo užitek broditi po njem , kako je šumelo in temu šumenju se je pridružil še veter, ki je  bučal med golimi vejami... Kar hitro sva napredovala srečala kar nekaj pohodnikov , ki so se že vračali trije pa so naju prehiteli..

Kmalu sva prišla do odcepa znaki so kazali sicer naprej po   položni poti, a ker je pohodnik  pred nama strumno zakorakal po strmini sva se tudi midva odločila za to pot.Ob poti je bilo polno praproti, ki je zrela čakala na žetev, ha ha, al' pa tudi ne!  In ni nama bilo žal, kajti šla sva skoz po grebenu  hriba, ki je bil od vetra popolnoma gol brez listja.kmalu sva prispela na vrh in po vrhu nadaljevala pot.Prelep je bil pogled navzgor v krošnje bukev...
Zelo lepa pot in kako čudovita blesteča drevesa, ki so se svetila, kadar so oblaki razmaknili svoje zastore in dali soncu prosto pot...In tako nama je postalo jasno da ta hrib se ne bi mogel imenovati drugače, kot BUKOVCA ... Bukev pri bukvi, kako lepo mora biti tu gor , ko so bukve še oblečene v svoje žarečo obarvane obleke...
Vedno bolj je pihalo a tudi midva sva bila vse bliže cilju.Prišla sva do ovinka ceste na kateri ni bilo več listja in že sva zagledala staro kočo..Potem sva zagledala že tudi novo kočo.Okoli in okoli nje sem šla, da sva končno odkrila kotiček v zavetju ob vhodu, tako je pihalo.Čeprav je bilo hladno je bil nepopisen občutek tako od blizu opazovati moč vetra in poslušati bučenje vetra in moč in narave ...Mala pikapolonica ni je zlezla na roko, kot bi se hotela ogreti dala sem jo pod listje v razpoko in upam, da bo dočakala pomladi..

Kjer sva pomalicala si privezala dušo z  vročim čajem , ki se je še kako prilegel...

Ko sva se odpočila sva si ogledala dolino pod sabo in sklenila da greva še na vrh... Zanimiva  bleščeča koreninasta pot se vije proti vrhu

Na vrhu je tako pihalo , da je obarvano listje kar lebdelo v zraku, kot kaže naslednja slika


Kmalu sva prišla
do velikih skal..šla sva preko njih in na drugi strani ugotovila da pot pelje navzdol. Torej sva se zadovoljila z najvišjo točko Bukovce in se zadovoljna vrnila po isti poti v dolino... 

In ravno pravi čas. Sonce se je popolnoma skrilo za oblake in nebo je postalo temno,     kot da bo vsak čas pričelo deževati. Zadovoljna sva odšla po isti poti nazaj...Ter se nato vrnila zadovoljna  da sva izkoristila zadnji še kolikor toliko lepi vedri dan  v začetku vikenda...