Spomini starega gojzarja- LISCA kraj srečnega imena

 Lisca ,  tradicionalni pohod ob 59 obletnici prvega obiska...

No že kar nekaj let zahajava , tu gor letos je bilo tridesetič. Od kar piševa , redno  to pa je od 2015  seveda sva bila tudi že prej z najinima otrokoma, kar velikokrat  pa sama  tudi , ampak takrat se nama ni niti sanjalo, da bova lahko še po skoraj šestdesetih letih vandrala tu naokoli. In takrat nisva pisala , niti slikala .. To ni mala številka, kajti je kar od  rok bi dejali včasih.. Pa imamo doma hibe okoli in okli veliko bliže, ampak Lisca je za naju pravo romanje. Obujanje spominov in seveda dodajava vsako leto včasih tudi po trikrat še kamenčke v spomin mozaika..Ja in res sva lahko hvaležna in srečna da je nama še dano vandrati po tej naši prečudoviti deželici. 

No  pa naj na kratko  osvežim tisti 21 februar pred 59 leti. Bila sva čisto na frišno poročena, (poročila sva se 25. 12. 1965leta) ..Takrat je bila mila pomlad pa je mož dejal greva nekam na jug , kjer je topleje. Pa je izbral Lisco .. On je bil navdušen planinec pa je tudi mene  navdušil s planinami in naravo. Takrat še nisva imela nobenega prevoznega sredstva razen kolesa, pa sva se odpeljala iz Šaleške doline z vlakom do Sevnice . Od tam pa peš na Lisco. Poti se niti ne spomnim preveč natanko, razen tega da je bilo sončno vreme,, pa zaplat snega ob robovih gozda, in cvetočih trobentic. Ter Cerkve sv. Jošta in veliko listja na poti. Pa seveda koče,  bila je še stara koča, ki je bila nabito polna, pa zelo  prijaznega oskrbnika  , ter  nedeljskega kosila, goveje  juhe, pečenka in radičeva solata z endivijo ter pražen krompir. Pač klasika... Pa tisti občutek sreče , zaljubljenosti , ko imaš vtis da je ves svet tvoj. Ja to je ostalo še vedno nekje tam v sivih celicah v ozadju, ki tu in tam prevre na plan , tudi tudi na jesen življenja. Ja in najbrž prav zaradi tega, ker je bil to najin prvi skupni obisk, pa občutek povezanosti , ljubezni, naju vedno znova n znova  zvabi na ta razgledni vrh.  Ostalo pa je vse po teh dolgih letih prekrila pajčevina pozabe.. Ma veliko se je spremenilo , tudi koča, ki ni več tako planinsko obarvana, ampak saj sva se spremenila tudi midva in ja vse je drugače, ampak vseeno tisti pravi občutek navdušenja in veselja je še vedno  v naju. In to je važno.. 

 Torej da preidem k bistvu. 

Pa smo prebrodili zimo, no ne še čisto, ampak  Matija je tu in kakor izgleda bo led razbil in ga ne naredil. Počutja oziroma razpoloženja je te mesece krojilo vprašanje , kako bo z zdravjem. Ja duh je močan , a kosti so slabe, Ha ha ha...Potem pa z vso voljo in mažami se spraviš pokonci in greš naprej. Ker prepričanje, da je gibanje zdravje in vitalnost vedno premaga pesimizem. Pa veliko je v glavi. in No sva kljub vsemu, kar nekaj vrhov obredla  te mesece, decembra sva bila na Lisci sva šla po Pastirčkovi poti mimo drevesca,  kar nisem pisala. Nekako sem se počutila kot v nekem vakuumu..Ja najbrž je tudi malo Emšo prispeval k temu. Kot pohodi moraš tudi s  pisanjem uživati Ja bo vse prišlo na vrsto , slike spomini so še vedno tu-

Tokrat nisva preveč hitela z odhodom, kajti nebo je bilo oblačno, ko sva se peljala mimo krožišča  rudarskim znakom, ki je bil še vedno ovit  v črno zastavo  v spomin na tragično nesrečo v Velenjskem rudniku  , kjer so izgubili življenje trije mladi rudarji.  

Proti Vinski gori pa se je nebo tam nad obzorju obarvalo v oranžni barvi. Kar dvomila sva, da se bo razjasnilo.

Tudi v Celju  je še vse dremotno počivalo v jutranji spokojnosti.

Ampak v Zidanem mostu je naju pogled namesto v nebo prikoval na čudovito  zeleno obarvano Savo... Čudovita je ta reka. Ni čudno da so jo Orleki tako opevali, "Dol po Savi gre moj svet " Žal nama je bilo da ni bilo bolj jasno takrat je še lepša

Nato pa se je pred nama razprostrla slikovita Posavska pokrajina- 

Na tem okljuku me vedno očarajo ti odsevi 

Kar hitro sva napredovala, n bilo velik prometa, kaj kmalu sva po ovinkasti cesti prispela do oznake Tončkov dom, ki pa je že bil okrožen s prvimi zaplatami snega. Mimo parkirišča, kjer sva res velikokrat parkirala in šla na Lisco mimo Lisičjih lukenj, a tokrat sva se peljala naprej do parkirišča , kajti tista pot je le bolj položna in primerna za moje koleno, k nekako noče sodelovati, tako , kot bi moralo. 

Parkirala sva na  povsem praznem parkirišču                                              se napotila navzgor po snežni tu in tam tudi ledeni poti, sem mu dejala, da bo navzdol kar zanimivo iti. Ampak če ne bo drugače pa se bom peljala po treh črkah .. Ni tu se ni bilo treba, ker je že toliko nastopila odjuga  ampak zgoraj po strmini je bilo tako zglajeno se sankajo s plastičnimi posodami hm , ali kako naj rečem pa sem se še jaz Uživala sto na uro En dva tri sem  bila pri cerkvi sv.Jošta. Zanimiva izkušnja.

Zrak je bil zelo  svež, ampak vsaj pihalo ni.

Tukaj pri  cerkvi Sv, Jošta vedno malicava, oziroma zajtrkujeva. Tokrat sva imela bolj malo prostora na zasneženih klopeh in mizah, ampak sva se prilagodila..

Ko sva se oddahnila, se okrepčala sva nadaljevala pot in od ovinka naprej sva vsa vesela ugotovila, da se jasni in on je rekel sonce juhu...

Mimo zanimivega razvejanega drevesa

 

ter drevoreda z drobnimi smrekami . Ki  naju  vedno razveseli, predvsem , zato, ker veva da čez par minut bova ugledala vrh Lisce

Ja v naši dolini ni snega višje seveda je, a zaradi več vzrpkov letos nama še ni bilo doživeti tiste pave zimske idile. Ja počutila sem se , kot otrok , kot bi bla na drugem planetu. Ta belina in ja kar čutila sva oba kako  naju  prevzema navdušenje in energija. So drobne stvari ki nam na jesen življenja dodajo lepoto in optimizem v vsakdanji dan.

Korenina med drevesoma  , sem ga dražila.. Opazovala sva otroški direndaj in zimsko veselje otrok ki so se smučali sankali in uživali na snegu- Lepo jih je bilo opazovati.. Pa sonce in modrina neba. Ja prelepo.

Namestila sva se na toplem si nazdravila z

željo da bi še morda kako leto lahko tako prešerno in dobre volje nazdravila, predvsem pa da bi zdravje služilo, vsaj toliko, kot doslej. Okrepčala sva se  ter se odpravil na vrh, grede sem še pomahala vsem mojim virtualnim prijateljem ..Ja včasih si moraš še dodatno popestriti  dan.
Ko sva odhajala na vrh, sva na parkirišču ,opazila  polno avtomobilov. Seveda je logično so starši z malimi otroci, ki so komaj shodili pa se že smučajo. Ja lep je bil pogled na te nadobudne malčke. Na vrhu sva se seveda slikala za spomin in uživala v čudovitem soncu. kjer sva ostala, kar nekaj časa , tako zapeljivo je bilo sedeti na klopci na soncu. Prav za prav sva sedela na vseh, na vrhu, na razgledni  kjer sva obujala spomine ob pogledu na KSA in njene vrhove, kjer sva tolikokrat jih obiskala v prejšnjih desetletjih.  na klopci Pod nebesi, sva dejala , ja sva pod nebesi, počutiva pa se kot bi bila v njih.
Tudi veter se je med tem polegel in le rahlo je tu in tam zaplapolala zastava kjer sva obujala spomine ob pogledu na KSA in njene vrhove, kjer sva tolikokrat jih obiskala v prejšnjih desetletjih. 



in seve na klopci zaljubljenih, Ter delala načrte ob pogledu na Lovrenc na Gori in na Veliko Kozje, kjer sva lani sicer dejala da je bil to zadnji poslovilni pohod. A je že tako pri naju , navadno je potem kar nekaj krat še poslovilni po poslovilnem. Potrpežljivo me je čakal

da se še s pogledom poslovim , z željo, da kmalu se spet povzpneva sem gor.

 Hm zakaj pa ne, dokler človek z ljubeznijo in veseljem do narave hodi naokoli, je treba to izkoristiti, kajti vse prehitro se nam odvija klobčič tega čudesa, ki se mu pravi življenje.

A kot vse lepo prehitro mine tako je tudi najin dve urni obisk Lisce minil kot bi trenil. Ampak naju  je napolnil z energijo in optimizmom, da se za  vse kar je lepo in človeku  koristi splača potruditi, kljub naporu. Ampak je nama ta obisk dal toliko novega elana da sva pri SV: Joštu samo dejala kmalu spet NASVIDENJE-

Nato pa sva se napotila čez travnik navzdol, kjer je naju vase posesala zimska pravljica.
p.p.