Pride čas ko srce je polno,
sreče, radosti , solz in bolečine.
Takrat navadno pojavijo se rime .
Kot ostri veter biča
rastje čez planjave,
ogoli jim vrhove, veje,
da laže jih po burji ,
blagodejno sonce spet obsije.
Tako beseda srcu vrne
radost, hrepenenje,
Ko duša polna je lepote,
globoko se dotakne duše,
Takrat so rime tisti nežni vetrič,
ki seje radost naokoli,
da postanemo,
kot mehka glina, ki se oblikuje ...
A časi so se spremenili
rime več niso zaželjene ,
Niso več dobro razumljene.
Nove pesmi so po novem narejene.
So moderne , povsem drugače zastavljene,
kot so bile včasih pesmi rime.
Prebiraš jih in iščeš v njih pomen,
odsev, radosti bolečine.
Kot noč in dan so si različne ,
vez med njimi je le to,
da pesem naj druži in človeka bogati,
naj je napisana tako ali tako...
Ker, takrat ko srce in duša
je polna lepote, solz in bolečine,
mora na papir da se razlije,
da srce spokojnost ,
blagodejni mir spet lahko užije
P:P:
“Vetrovno dekle”
Ni komentarjev:
Objavite komentar