SPOMINI STAREGA GOJZARJA-

Uršlja gora malo drugače...

V nedeljo 28.avgusta, ki je kot vsako leto lepa nedelja na Uršlji gori in navadno so vpada z rojstnim dnevom mojega sorodnika, ki ga peljeva  na goro,  zaradi težav, ker že težko hodi se kot že nekaj let doslej udeležimo tega  dogodka na gori. Nekaj zaradi tradicije, kajti že kot otrok sem na ta dan obiskovala Uršljo goro. Torej nekaj nostalgije, nekaj pa za užitek in praznovanje. Za spremembo smo se  tokrat peljali prvo na Sele in potem skozi Raduše, Podgorje  od koder je bil čudovit pogled na naš cilj in in ob poti je bilo toliko kapelic vseh vrst od kužnih znamenj , lesenih križev, kot zidanih  kapelic, ter lesenih izrezljanih prava paša za oči.Tako, da se nam ni zdelo škoda časa, da smo se odločili za to pot, kajti je kar precej daljša je ,kot tista čez Naravske ledine, ali pa mimo Križana. Tam je tako slaba cesta da sva že zadnjič sklenila da greva tu.Res je lepa dolina Suhodolnice in Spodnjega ter zgornjega Razborja . Bila je s soncem obsijana  ob zanimivostih, ki smo si jih ogledali nazaj grede

ter slikovit Zgornji Razbor , mimo Plešivškega mlina , kjer nas je očaralo morje rumenih cvetov. Mislim , da je bil topinambur in naprej mimo odcepa za Vernerška in Kopo do rampe.  Gor smo prispeli - malo pred enajsto uro.  Počivali smo vmes in se zabavali . Tako, da smo kar zadovoljni bilo s časom. Saj ga je bilo še dovolj .

Vroče  , sončno in modro nebo nas je vse napolnilo z dobro voljo in optimizmom.

reke planincev romarjev , pohodnikov, , izletnikov se je valilo proti vrhu gore

 od najmlajših, do že zelo ostarelih, ki so z malo počasnejšim tempom prodirali proti svojemu cilju.. lepo vreme  in seveda tradicija sta naredila svoje. . Od vsepovsod so prišli Iz Postojne iz Korenovega nad Horjulami, iz Velikovca, iz Maribora in še in še. Ja tako spoznaš veliko ljudi , če sediš ob skupni mizi in pogovor steče v vse smeri.   Kar se družbe tiče enkratno, a drugače je bilo s postrežbo  v koči. Samo dvojica ljudi je stregla eden v kuhinji ena za točilnim pultom. Vrsta je bila do vrat in še v hodnik. A to nas,ne samo mene niti ne bi motilo, čeprav si mislim, da bi morali ob taki količini gostov dobiti kako pomoč. Najbolj je motila odrezavost in nesramnost oskrbnice.  Gostje so hoteli kavo. In odgovor , kave ne kuhamo že deset dni, ker je nam niso pripeljali. . Ko se je neki gospod zagledal v tabo kjer piše kaj imajo, ga je nadrla, "Kaj čakate, sem trekla da ni kave" Ves zmeden je zajecljal samo gledam kaj imate. za jest." Rad bi golaž.
"Golaža ni !!" Imamo rezervirano za 50 ljudi da ga bodo dobili po maši, če slučajno ga kateri ne bo jedel  ga lahko dobite. A to je bilo še petnajst minut pred mašo. Pa so se pričeli oglašati v vrsti ."Zakaj ni odprla še deset konzerv za ostale pohodnike.  Kajti letos ni tako, kot je bilo še pred kakim letom, ko sta bila tu gor oskrbnika, k sta sedaj na  Kremžarjevem vrhu.Takrat si dobil vse doma skuhano. Joto, da si si vse prste obliznil , da ne govorim o njenem zavitku in klobasah ja  ta dva oskrbnika sta živela za planinstvo. Veliko kdo je šel samo zaradi njiju na pijačo, ali kako drugo okrepčilo.Ali pa samo, da so izmenjali ob tem kako besedo. Kako jo pogrešamo vsi skupaj. Ja prijaznost se vedno izplača, a je že tako to imaš, ali pa nimaš.. Pa smo se menili, kako da ne morejo dobiti oskrbnika, ki je prijazen , dober ekonom in da se zna zasukati tako kot je treba. Ja poleg vsega je še poleg neprijaznosti in odrezavosti vse tako drago , kot žafran. Se pa čudijo, kako je mogoče, da veliko ljudi raje kar obide kočo, kot pa da bi bil cilj zbadljivk , kot na primer . Ko je dejala Tu gor so vsi naglušni.Ne draga oskrbnica, nismo naglušni, navajeni smo da vsaj kavo dobimo in prijazno besedo. Kot pa :Ali ste naglušni, to ne strežemo, to nimamo. Tako da imaš občutek, kot da si ti tu zaradi njih in ne oni zaradi tebe. Veliko kdo je dejal tu noter ne grem več.

 

Ljudje so tako veliko imeli sami s seboj . No odpravili smo se v božji hram in nato naprej na vrh ...

 Prekrasno osvetljen oltar v cerkvi Sv. Uršule in zelo dober govor, oz pridiga mladega duhovnika, je  veliko ljudi zvabilo v cerkev in prelepa pesem pevcev je svečano zaključila lepo nedeljo na moji gori.

Letos je na Uršlji gori toliko teh modrih lepotic- preobjed . Nikoli jih še nisem videla da bi bila cela pobočja  posejana z njimi

 Še dobro, da imajo pohodniki večinoma hrano in pijačo s seboj tako niso odvisni od salbe organizacije planinskih postojank. Žal je zadnje čase vse več takih planinskih koč, ki so v njih oskrbniki samo zato da jim pač mine čas in dobiš vtis, da komaj čakajo konec poletja da se odpravijo v dolino. A roko na srce so svetle izjeme, in tja se pohodniki planinci vračajo prav zaradi njih. Kajti dobra in prijazna beseda in nasmeh vedno najdeta po k srcu. 
 Mi smo po maši šli še na vrh, kjer me , kjer me je ujela kamera ko sem uživala v trenutku zadovoljstva in planinske energije

 Dotik

Razgled z gore je bil zelo slab, a mi si nismo pustili kvariti razpoloženja s tem , če ga nam ni pokvarila osornost oskrbnice, ga še  meglenoa panorama ne more. Trumoma smo prišli na vrh , trumoma smo se vračali skozi pravljični gozd do naših konjičkov, ki nas je popeljal proti dolini.

 In ker na vrhu ni bilo kaj pametnega za dobit smo se ustavili v dolini kjer je gostilna z slastnim jedilnikom  mnmmhmmm, ribe se kar tpe v ustih . Pa prijaznost, veselje tu so ljudje oz. gostinci s srcem pri stvari.  da smo vsi uživali No in poleg vsega še bogat  izbor starih strojev, ki so jih uporabljali  še v  času ko sem bila jaz majhna punčka. Obudil se mi je marsikateri spomin

 

 

 Preobjeda

 Tako to je bilo nekaj utrinkov iz včerajšnjega romanja na Uršljo goro- Grede smo se ustavili še na Selah pri  gostilni Klančnik, kjer je prijazna in radodarna gostilničarka nas postregla kot kralje. Tako smo zaključili praznovanje  šestinsedemdesetega rojstnega dne  sorodnika in, če odmislimo  neprijaznost na vrhu gore , lahko rečem bilo je enkratno. samo upamo lahko, da drugo leto ne bo več teh neprijaznih oskrbnikov , čeprav jaz poskušam najti in videti v ljudeh samo dobro , me je prizadelo to, ker se je znašala nad starejšimi ljudmi, ta oskrbnika sta baje iz Primorja ..Ja  planinci pač tiktakamo malo drugače, a brez zamere  vsem Primorcem se opravičujem , kajti iz lastnih izkušenj vem (kajti na Primosrkem sem živela 17 let,) da so Primorci dobre in prijazne duše. Je pač tako, da povsod so izjeme, dobre in slabe. Tudi pri nas.Pa lep teden vam želim po možnosti med dobrimi nasmejanimi, prijaznimi ljudmi.Nasmeh nič ne stane naredi pa čudež pa še zastonj je. Dobra beseda pa vedno dobro mesto najde in zapusti prekrasen spomin.
p.p.

SPOMINI STAREGA GOJZERJA -JUNIJU V SLOVO 2 DEL

Kot že rečeno dnevi beže  z svetlobno hitrostjo in tako imam še na dolgu drugi del zapisa mesecu juniju v slovo.. Dnevi so bili sončni , in tako smo se odpravili  enkrat za spremembo malo na drugo stran  naše prelepe dežele  v Prekmurje na razgledni stolp in Lendavske gorice

Očaral me je čudovit razgled  z stolpa na  prostranost Prekmurske ravnice. Vidljivost žal ni bila preveč dobra, a kljub temu je bilo čudovito.

  Obiskali smo s razgledni stolp potem cerkev Sv. Trojice,  z mumijo a žal je bilo čez teden in ni bila odprta. Poslikala sem notranjost, kolikor se je pač dalo skozi vrata  in  prelepa prekmurska hiša s slamo krita, malo pred njo.Pa številne vinograde.  spremljal. Ogledali smo si cerkev v Odrancih in  cerkev v Črešnovcih , kjer je služboval Lojze Krakar pisatelj . Prelepa cerkev  in notranjost .

 Škoda samo , da nam vreme ni preveč dobro služilo, celo dež  nas je spremljal,a kljub temu smo uživali v potepanju in obljubili , da se še vrnemo v ta biser Slovenije. In tiste dni je res bilo obdobje dežja in oblačnosti. A zvedela sem da cvetijo v Matkovem kotu lepi čeveljčki in da se jim že izteka čas. Pa sva pohitela, da jih ujameva v vsej njihovi lepoti.  Sicer sva ob prihodu še ujela nekaj sonca, a kmalu se je nad dolino spustila sivina, ki je z pobočja , kjer je Matkov škaf , kmalu pričela zastirati z deževnimi oblaki. In kmalu sva morala obleči pelerine .

Ko sva se vračala so se listitilepih čeveljčkov bleščali, kot bi bili polakirani. Hitro sva korakala skozi deževne kaplje in uživala v svežini skozi dolino do izhodišča, kjer

Kmalu sva prispela do Logarske doline, le toliko sva ustavila da sem slikala kapelico oz cerkev  v začetku doline, kaj drugega se  namreč tako ni videlo. 

in mimo Solčave domov.

Potem je nastopilo nekaj dnevno jasno in sončno vreme . Izkoristila sva ga za obisk Pece , na katero sva šla zelo zgodaj zjutraj mimo Črne na Koroškem, da bi ujela sončni vzhod , kar nama je tudi uspelo  in pogačic ter ranjaka, ki se je bleščal v soncu 

Uživala sva v razgledu in prelepi jutranji barvi trav in cvetja

in Uršlje gore , ki sva jo obiskala na kres oz solsticiju zvečer. Občudovala sva sončni zahod in med  cvetočo poljano z pogačicami uživala  zatišje , ko se dan poslovi in nastane tišina , ki vse naredi nekako neresnično in skrivnostno.Nisem sicer imela te sreče, da bi na kresno noč ujela v čevlje praprotovo seme, da bi razumela živali, a že brez tega sem dojela veličino in lepoto  matere narave. Neprecenjljivo  in nepozabno doživetje.

Konec meseca sva se odpravila še na  ali Ojstrc v Avstriji- še sedaj sem pod vtisom  prekrasnega cvetja od  Clusijevega svišča, velese na   Hochobirju ,zjutraj, kot je že klasika, uživala sva v barvanju gora na drugi strani

Čeprav je videti blizu moraš kar nekaj časa hoditi da dospeš na vrh. A ker je toliko lepote, cvetja sočne trave in krav na paši , ki sva jih zjutraj  prebudila ha hačas hoje mine skoraj neopazno.

Toliko rumenega cvetja oziroma ranjaka še nikoli nisem videla skupaj na enem prostoru. cela pobočja so bila , kot bi mali sončki bleščali se med zeleno travo. 

Pa encijana , murke, da ne govorim o beli velesi. Ja tokrat sem se počutil prav pomladno, čeprav so se niže te cvetke že poslovile.

Zlatice, nageljčki spominčice. in še kar nekaj cvetja, za katere žal ne vem imena . Sonce modrina neba in rahel topel vetrič je še dodal dodano vrednost tega pohoda.  Pustila sva si čas in se ustavljala na poti ki je bila od obeh strani obdana s cvetjem..In kako je dišalo. Sedaj sem šele razumela besede moje mame, ki je včasih dejala, da poletje diši .

Občudovala sva temnomodro jezero v dolini  in vem da ga bova obisskala enkrat.

Tako nagneteno tako več barvno tako lepo. In takrat mi je postalo jasno, da je povsod lepo , narava ne pozna meja, ne dela razlike med našo in njihovo, narava je nekaj najbolj enovitega, nekaj enkratnega, žal se mi ne naučimo nič od nje.

Prehodov med raznobarvnim cvetjem , skoraj ni bilo.Vse je bilo na višku cvetenja.

Mimo katerega vrha sva šla je bil posejan s cvetjem , kot kulisa, ki se je odgrinjala in zagrinjala za nama..

Naslednje dneve sva šla še na Kremžarjev vrh in tam uživala v  cvetovih arnike. malo kje še vidiš toliko tega cvetja na enem kupu.

Kakor sva začela lepo mesec junij tako sva ga tudi zaključila .

Na poti sem občudovala zeleno svilnato travo, ki se je bleščala  tudi v senci. Kar vabila je da bi se odpočila v njej, a žal je t toliko mravelj , da sva se raje odrekla temu razkošju.

Ter pri parkirišču občudovala lepe lilije pri križu na križišču Tako je minil mesec junij, hitro veliko prehitro, a zato nič manj lepo . ::: Tako sedaj  mi je uspelo  napisati še drugi . Čas mine in spomini se ohranijo bolje, če so zapisani. Včasih so pravili bolje slabo zapisno , kot dobro pozabljeno. A nekaj vem, da letošnjega cvetočega junija ne bom kar tako hitro pozabila... Lep vikend želim