Ko odkriješ raj…
Prejšnji konec tedna mi je bilo dano nepričakovano, da sem odkrila še drugo cvetočo plat Uršlje gore. Prijateljica na Facebooku mi je poslala
čudovite posnetke avriklja, ki naj bi cveteli na moji gori. Sploh mi ni bilo
jasno kje in kako. Presenečenje je bilo veliko in v takih trenutkih se človek zave, kako malo vemo o svoji okolici..Kajti tu še nisem hodila, čeprav sem že z raznih smeri šla
gor. A mi je poslala pojasnilo ki ga ji je posredoval njen prijatelj, ki je obiskal ta
čudoviti kotiček na pobočju moje gore…Hvala, hvala
A v petek in soboto je
deževalo kot za stavo. Z nestrpnostjo
sem pričakovala vremensko napoved za nedeljo. Ko sem videla na tv na shemi
sonce se mi je kar samo smejalo. Ja, jutri greva gor. Kajti bala sem se da bodo avriklji odcveteli. Nameravala sva pa še ob
tem ujeti sončni vzhod, kajti letos še sploh nisem imela sreče z njim. Vedno je
nagajala megla, ali oblačnost,dež čeprav so vedno napovedali jasno vreme.
Spala sva slabo in ob pol petih sva se odpeljala od doma. Bilo je še temno in tu in tam je nama
cesto prečkala srna in enkrat tudi divji zajec…. Na travnik nad Križanom
sva prispela malo čez peto.
Tam sem videla, da se je oranžna svetloba na desni
razlila nad obzorjem. Rahlo sem bila razočarana, ker sem ugotovila da se je v
štirinajstih dneh vzhod pomaknil rahlo na levo in da mi ga ne bo uspelo videti
od priklenjene mize nad travnikom…
Nato sva krenila navkreber po strmini in po nekaj sto metrih
vzpona kmalu prišla do tam, kjer je bilo treba kreniti levo. Poti skoraj ni, a
če veš smer kar gre. In kmalu sva ugotovila da se je tudi zdanilo.
Še malo in že sem videla melišče in nad njim na desni prve čudovite avriklje, ki so bili še mokri
od dežja a zato nič manj lepi. Krenila sva na levo in šla še naprej po
strmini do skal , na desni ki so se
bočile nad nama. Potem med ozkim prehodom v nekakšen žleb s travo a nad njo
razkošje rumene lepote,
ki si je ne moreš predstavljati. Šla sva še malo desno
in potem čez nekaj skal gor, a je bilo zelo spolzko, zemlja je bila razmočena tako da sem se zadovoljila samo z
fotografiranjem s tega mesta.
Kajti najin moto je z glavo v gore, je pač treba odnehati oz če niso pogoji taki kjer se ne da, Potem, ko sem končala z slikanjem
sva obmirovala in se
predala svežini jutra, ptičjemu petju in prebujajočemu se dnevu…
Čez nekaj časa sva krenila še spet na levo tako da sva obšla
spodaj skale in se po strmini vzpela ob njih na vrh.
kjer sva od zgoraj navzdol občudovala zlato razkošje cvetov
Čas se je odmikal in svetloba se je razlila na nasproti ležečemu Smrekovcu 1557 m. n,v. In po njegovih poraslih pobočjih. Velik travnik pod nami se je kopal v prvih sončnih žarkih medtem, ko sva midva bila še v globoki senci…
Prvo na eno nato pa še na
drugo skalo. Tako sva lahko iz vseh zornih kotov občudovala nebesa na zemlji.
Ko je sonce doseglo vrh bora na skali sva se odločila da
greva naravnost navzgor po brezpotjih gore. Nekaj časa je še kar šlo celo nekaj prekrasnih mest z mahom
sva odkrila potem volčin in bleščeče liste ciklam ,
ki so čakali svoj čas, da se ozaljšajo s cvetovi potem
sva se morala izogibati gostim vejam, skalam
in podrtim smrekam, ki so ležale vse povprek in bodo najbrž obležale tudi tam….
Čeprav imava kar precej kondicije moram sedaj priznati da je
bilo kar naporno. In če sedaj pomislim da sploh nisva počivala, ampak kar hitro
hitela na vrh.Potem sploh ni čudno da sem bila utrujena.... Dajala naju je radovednost, kje bova prišla ven. A nekako sem vedela, da ne bova daleč od
poti, kjer navadno gremo gor od Rampe oz. iz Ivarčkega jezera, ali Poštarskega doma. Kajti, ko sva hodila že dobre pol ure je ves čas naju spremljalo »klepanje« petje
ruševca, ki je klical in dvoril svoji dragi… Ker vem, kje se zadržujejo sem potem vedno bolj na desno rinila, kakor je dejala moja boljša polovica, v upanju da bova prišla gor pod cerkvijo..
In ko sva po uri hoda zagledala svetlobo sva ugotovila da sva ven
prišla na ovinku pod cerkvijo…Bila sva zadovoljna, čeprav sva mislila, da bova prišla ven veliko bolj levo...
Vsa izčrpana sva se okrepčala iz prenosne jedilnice he
he , bil je zajtrk nad megleno dolino,
kajti Mislinjska in Dravska dolina sta se kopali v morju megle.
Potem sem opazila
da so se od najinega zadnjega izleta sem gor razcvetele narcise in svišč
…Le vresje je že bolj v pocvitanju le pod cerkvijo in pod stolpom sva videla skalo, ki je bila kot škrat z rdečo lasuljo..
.Krenila
sva mimo cerkve in po najlepši poti zame na svetu, mehki nežno zeleni vedno uživam, ko hodim po njej
na vrh k Ludranskemu križu, kjer navadno opazujeva tam na robu na najinem kotičku Šaleško dolino in Kamniške ter Peco
in Olševo
… Nato pa krenila na vrh. Bilo je zelo veliko obiskovalcev. Poslikala
sva se oz je naju en planinec . Se pozna, ker je bila nedelja. Midva rajši hodiva čez teden, a tokrat sva srečala veliko planinskih znancev in prijateljev s katerimi sva veselo klepetala.....Pogledala čez rob v Koroško kotlino in na Šmohorico pod nama tam baje tudi cveto avriklji, a jaz največkrat na nji opazujem gamse ki leže na vrhu ali pa se pasejo...
Ob povratku sem šla še v cerkev in prižgala tudi jaz svečo za varen korak in zdravje.
Všeč mi je v tej cerkvi , hladna, tako robustna in mogočna je, čeprav mi je bila včasih bolj všeč, ko so bila tla še narejena iz lesenih kock namesto sedanjega betona...
Ko sva prišla je bilo jasno, ko sva odhajala se je že pooblačilo.
in se
potem vrnila na ravnino pod cerkvijo še h bivšemu hlevu k zidu, kjer sem
slikala še cerkev skozi lino v zidu
sedaj sem lahko brez ovir prišla tja. Malo pozneje je tu skoraj neprehodno koprive in visok lapuh raste tam okoli
malo naprej sem odkrila da tudi pogačice že tvorijo cvetove, a samo tu in tam...
…in nato vesela
srečna, zadovoljna polna lepote in energije , ki jo vedno znova podari gora vrnila nazaj v dolino…
Na travniku pri kapelici sva uživala še v bogastvu regratovih cvetov
tam sva se obrnila nazaj proti gori in opazovala vse tri skale na pobočju , približala sem z aparatom in videla da so povsem rumene od avriklja.... In mi nismo vedeli za ta raj tam gor...Šele prijateljica iz čisto drugega konca Slovenije me je opozorila na to in odprla oči ...... Hvala ti.
Bravo, Paulina! Krasno tole izgleda. Še veliko lepih poti!
OdgovoriIzbrišiHvala tebi Romana!
Izbriši