petek, 04. december 2015

Tudi to je življenje-:Čestitke nekoč in danes, ali kako se spreminja svet

.
Meni se zdi da je bolj od srca...Bolj osebno, če napišeš na roko...

Kot že rečeno smo  krepko zakorakali v praznični čas, kot vedno je običaj, da si voščimo na tak ali drugačen način. Kajti ta čas razneži še tako zakrknjeno dušo, da se spomni svojih najbližjih, ali pa si zaželi tiste topline, ki jo je kot otrok začutil  v najzgodnejših letih... Tako si voščimo  e mailu , po telefonu,ali na družbenih omrežjih, ki so tokrat natrpana  z najbolj izvirnimi, a tudi klišejskimi čestitkami, ali pa na lep star način z voščilnicami. Lahko jih izdelamo sami, ali pa če nam primanjkuje časa jih kupimo  je kar nekaj izbire  na policah v trgovini . Jaz jih včasih izdelam sama , včasih pa kupim , a jim vedno dodam, kak  svoj dotik , da se ve da sem z mislijo pri tistemu, ki je namenjena. Seveda pa je najboljše, najlepše, da tiste, ki jih imamo radi obiščemo, stisnemo roko in v svoj objem...
Spet bom malo nostalgična, spomnim se namreč mojih otroških let, kako sem uživala, ko sem prebirala voščilnice, ki smo jih dobivali od vsepovsod. Kajti ob  vsaki voščilnici je mama povedala, kako zgodbo, včasih niti ne samo ene , ampak, kar nekaj odvisno pač od osebe, ki je napisala voščilnico. Ja tudi včasih so se dogajale pestre dogodivščine, ki so še dolga leta spravljale v smeh bližnje in daljne sorodnike. Tako se mi je dozdevalo, da so ti strici in tete ter ostalo sorodstvo poleg mene, čeprav jih nisem tako dobro poznala sem se jih zapomnila ravno po teh zgodbah. No moja mama je rada pripovedovala in mi vzpodbujala domišljijo....
Veliko obiskov in božično novoletnih želja pa smo bili deležni na Štefanovo. Čeprav takrat še ni bil državni praznik ,dan Samostojnosti in enotnosti, takrat se nam je zdelo da smo samostojni , enotni pa smo bili bolj, kot pa smo sedaj , ko imamo dan z tem namenom. Ja ni vse v imenu. Tako smo se obiskovali včasih so  oni prišli k nam naslednje leto smo vrnili obisk... Lepi spomini in časi, ki so z tekom let skoraj izginili. Starejše sorodstvo je pomrlo, no nekaj še ohranjamo te običaje, lepo je , a ob tem se še bolj zavedamo praznine, ki je zavela okoli nas, tudi prijateljev je vedno manj, letos jih je odšlo zelo veliko, skoraj vsak mesec se je nekdo poslovil. Ohranjamo jih v spominu . mlajši pa namesto na obiske hodijo na smučanje in kratka potovanja ob božičnih  novoletnih praznikih... Pa mlajši gledajo na nas , kot da prihajamo z drugega planeta, za nje postajamo dinozavri, ki bodo vsak čas izumrli.Seveda še prispe, kaka voščilnica za konec leta, a jih je vedno manj.  Jaz pa sem še trdno držala  tega starega običaja, si vzela čas , čeprav bi lahko voščila po e mailu, telefonu in napišem z roko  voščilo , da bi bilo zdravja, zdravja , ljubezni  sreče in posebno osebnega zadovoljstva obilo  do naslednjega  novega leta.
Sem pa zadnja  leta ugotovila,da jaz sem še kar aktivna v pošiljanju čestitk, da pa je odgovorov vedno manj. Prav za prav sploh ne vem ,ali sploh dobijo voščilnice, in se sprašujem da sem se morda zmotila, da sem napisala narobe naslov, a spet dvomim, kajti pri eni bi še verjela ne pa pri vseh. (Pa moram ob tem  povedati, da naša pošta deluje brezhibno, sem pred leti bila v Nemčiji sem  napisala naslov prejemnika in ulico, mesto sem pa pozabila. In je pošiljka prispela na pravi naslov, seveda je romala iz enega mesta v drugo,  kajti ta naslov ulice je zelo pogost v Sloveniji. Tako da to odpade)-
Tako sem letos poslala samo pet čestitk prejela samo eno. Res pa je da sem prejela po e- mailu goro čestitk, a ne od teh ljudi, ki sem jih pričakovala Malce boleče, a se ob tem sprašujem najbrž postane človek  z leti nezanimiv  za te ljudi, čeprav smo si bili včasih zelo blizu. Da bi se jaz tako spremenila dvomim, kajti v meni je še vedno prijateljstvo, oziroma pripadnost družini prijateljem.Ali pa je res ta materialističen nori svet pogoltnil tudi to obliko  običajev.. No  prav za prav se da preživeti tudi brez tega, hudo je za tiste ko ostanejo sami pa se jih nobeden ne spomni, . So  elektronsko nepismeni , nimajo virtualnih prijateljev, živijo samo od spominov kajti bolezen jim preprečuje, kakšno aktivno druženje . Tako tiho čakajo ob radijskemu, ali Tv sprejemniku  na polnoč in gledajo in živijo življenje drugih, ter čakajo na obisk, a ne svojih prijateljev ti so odšli tam za pestra obzorja , družina se je odtujila, torej molče čakajo na  obisk  bele žene, a po licu jim polze solze , ki kot biseri  polze v  skozi zguban obraz v sklenjene roke v naročju -
 Srečni tisti ki imajo partnerja , ki se  vedno , kljub odtujenosti družine lahko naslonijo nanj in vsak dotik , pogled , objem pove, tu sem  samo zate.
Tako še  vedno lahko zrejo v prebujajoče se jutro  v žareče obarvano nebo in  so srečni a v ozadju kljuva tiha misel, kako  bo takrat, ko bom ostal sam.
P.P.