BREZ PRVOAPRILSKIH ŠAL
Ja hitro , kot bi mignil , je minil mesec marec . In že smo v aprilu ki se že klasično prične z dnevom šal. No midva sva se temu tokrat odpovedala, je že tako, da sva tem vrstam šal se odpovedala že nekaj let nazaj.
Ta teden je itak tako natrpan z vsem , nabave mesečnega nakupa "fasnge", hrane , kot rečemo midva , ter seveda treba se je tudi pripraviti za velikonočne praznike. Kot je že klasika peka potice, ki jo pečem že 60 let , bolj tradicija, kot potreba. Je že tako, da če bi gledala na naju koliko pojeva teh prazničnih dobrot bi lahko izpustila, ta običaj.
Že vrsto let rečem; letos je zadnjič, ampak, ko pride ta čas in dokler še lahko pa dokler imam veselje je treba običaje in tradicijo vzdrževati. Seveda lahko kupiš, ampak doma narejeno je veliko bolj okusno, pa še veš kaj ješ.
No to tako za uvod, kajti namen je bil da še zadnjič greva pred velikonočnimi prazniki malo više. Načrtovala sva Špičasti vrh nad Frankolovem in Kislico, ampak naju je odvrnil od tega pohoda veter, ki še kar ni hotel ponehati. Prvo je seveda varnost, saj še v dolini kar močno piha in je kar veliko podrtega drevja. Itak je že praksa, da pričneva novi mesec s pohodom na kak vrh, a če to ni mogoče pač po dolini .
.
Kam bi se obrnila sva pred hišo premišljevala, na levo ob paki navzdol in krožno nazaj, a je preveč asfalta . In sva šla po razširjeni poti okoli Škalskega jezera ob cvetočem Sončnem parku in Enojčkov, sva kar hitro prispela do Škalskega jezera
Sicer sva zadnje čase res velikokrat na tej poti , a vedno je drugače , tokrat je res pihalo, Voda je bila valovita, kot salonitka .
Hitela sva navzgor in opazila, da so sneli mreže na vadbišču za metanje diska.
Za hip sva se ustavila pod cvetočimi češnjami in nato pohitela navzgor , tu je že močneje pihalo.
Mimo Škalskega potok in že sva bila na vrhu klanca ob vedno cvetočem prekrasnem počivališču. Ob vsakem obisku je kaka sprememba 
temno nebo, a vidljivost je bila kar dobra. Malo sva uživala ob cvetju ,
Tudi veter in mraz jim ne morejo do živega.
Tudi veter in mraz jim ne morejo do živega.
a kar hitro nadaljevala pot navzdol.
Mimo Škal,
pa mimo najdišča okostja mastodonta
Mimo dolge vrste črnega trna
-V sončnem parku pa cvetje
kamor se ozreš.
Kljub vetru in hladu je bilo kar nekaj sprehajalcev.
Čeprav sva šla, od 6.12 .2024 to pot že štiridesetkrat je , je vedno kaj na novo predvsem pa se nabere, kar nekaj km. Je pot za kondicijo in sprostitev. Kar je cvetja ob poti in zanimivosti, je poleg hoje vse dodana vrednost.
