Spomini starega gojzarja Corona virusu ob rob-Petič

Tako,zakorakali smo v pred

pomladni mesec april, ki pa je se je ozaljšal malo više še z bleščečim snegom, ki se lepo ujema z belimi maskami, ki jih je vedno več, tudi v naravi ne samo v trgovinah in bankah...

Te dneve smo vsi več, ali manj doma. Kratki sprehodi skozi bližnji gozdiček, v park se že skoraj ne upaš, . Torej greva z psičko lepo sprva skozi gozd potem pa okoli parka in domov.Vse lepo in prav je tako..

Potem pa domača opravila, ki jih je vedno dovolj seveda če jih hočeš videti. Pa sledenje poročilom kako napreduje po svetu virus in pri nas. Zgroziš se da lahko tako mali, nevidni stvor povzroči toliko obolenj in gorja, ter gospodarske škode in seveda tudi panike..Kar nekako se ti zažira v vse pore .. Kaj pa če ?? Odpreš radio, slišiš korona virus, prižgeš TV corona virus, prižgeš računalnik korona virus, na tak ali drugačen način. Nekateri poskušajo pristaviti svoj lonček, da jim kapne kaj v žep, ja v vsaki vojni in krizi se najdejo dobičkarji, ki jim ni mar za umazan denar, ah ja denar ne smrdi...Je pa precej duhovitih vicev na stanje ki sedaj obvladuje svet...Tako da se včasih lahko nasmejiš, čeprav je bolj črn humor...A potem se odlepiš od vsega tega , upoštevaš navodila ...Torej treba je po opravkih ...Zmanjka tegale onega le , kajti če zmanjka vsega in ne smeš ven bo tako, kot v Indiji, ko je dejala neka ženska, prej so umirali od korone sedaj pa od lakote.

Prvo grem v lekarno po masko, rečeno je bilo , da bodo prišle že v začetku tega tedna. Pa niso. Obljubljajo, da bodo naslednji teden-.. Hm zaukazano je da jih nosiš .Cena ene pralne pet evrov. V redu si mislim. Sem si včeraj sešila sama eno a ni čisto po pravilih.-- Hotela sem sešiti drugo pa mi je igla crknila .. A sem si jo vseeno nadela, pa saj imajo ljudje oviti okoli obrazov od pa do.... Tako da mi je bilo čisto vseeno , kaj si kdo misli. Prvo na bencinsko črpalko, kajti prednja zračnica je bila bolj prazna , kot bi smela biti, pa ker sem že tukaj še hitro nalijem par litrov v rezervoar, da se ne bo čisto razsušil. Prijetno me preseneti cena bencina, mislila sem da se je zmotil na blagajni. Potem pa naprej na pošto, kajti kljub plačevanju z brezstično kartico se v gotovih primerih rabi denar.

A glej ga zlomka, poštna banko , kamor zahajam že leta odprejo šele ob deveti uri. Seveda zaradi virusa....Grem v drogerijo po nekaj res nujnega, vprašam če imajo morda maske. Seveda ne. Tudi prav.Kupim, kar sem sem nameravala, ter bila prijetno presenečena ob izredni prijaznosti prodajalk. ...

Tako ena ura je bila mimo. Aha še eno imam na razpolago. Ker imam zadnje dneve probleme z zdravjem , ki jih žal zaradi korone, se ne da odpraviti, pa še z dodatnim glavobolom..

Pravi on morda pa ti bo pomagal sprehod...
Kam torej. Pomisliš, kam lahko greš?.. Če greš na sprehod pa si čisto sam, naj te slučajno kdo vidi skozi okno, bo zagnal halo.... Torej greva seveda v okviru občine. V mislih in s prstom rišeš po zraku vijugaste linije, , tako kot je včasih Tina Maze pred svojimi odličnimi nastopi , seveda malo bolj nenatančno, saj za mnoge vrhove in tudi doline točno ne veva, kje teče meja. A oba rečeva Radojč, le da sem jaz mislila da on misli travnik pod Radojčem, on je pa vrh. A samo Radojč, Ramšakov vrh, ki je oddaljen km hoda je že v drugi občini!!??Torej se obrneva nazaj. Na Ramšakov vrh bova pa šla iz Dobrne

Pa sva se odpeljala v sveže hladno sončno jutro. Kot bi se nama odprla nebesa, ko sva malo nad Gonžarjevo pečjo zakorakala v sončno jutro. Ker veva, kakšna je pot, polna vej in podrtega drevja je on predlagal, da greva naokoli po gozdni cesti... Rahlo položna cesta, sicer res kar bolj daleč naokoli je bila prava simfonija zelenem ..Postajalo je toplo, čeprav sveže jutro mi je odpihnilo glavobol.. Nehalo me je boleto koleno, ki mi zaradi premalo gobanja povzroča občasne težave... Večkrat sva se ustavila dihala, kot za stavo , prav iz dna pljuč, seve zato da si prečistiva telo , pa zato da veva kako dolgo lahko zadrživa dih. Nadaljevala sva in med pogovorom prišla do strmine, kjer je tam ob robu gozda , kmet raztovarjal drva. Malo smo se pomenili, seveda v razdalji trideset metrov , če ne še kak meter več.Menili smo se o lubadarju, ki je razredčil gozd, seveda tudi o corona virusu, pa o tem da so sedaj otroci doma, da je vse čisto drugače, nasmejala sem se, ko je dejal, da so starši z otroci sedaj primorani biti skupaj doma , da drugače so pa tako samo takrat, ko gredo poleti na morje....

Nadaljevala sva po strmini ,

po pomrzli poti do vrha.

Kjer sva se samo vpisala in slikala, ter že odhitela nazaj, kajti predvidevala sva da bo sonce pozneje tudi to stran obsijalo in naredilo , blatno drsalnico .Ker pa sva previdna in veva, da je bolje sprečiti nego lečiti svase obrnila in počasi od...... nazaj

Vračala sva se tudi po cesti naokoli, potem pa zavila na samoten travnik , kjer sva nekaj časa poslušala ptičje petje in uživala sredi ničesar, a kljub temu sredi vsega.
So res male stvari, ki osrečijo, ki se te dotaknejo, ki kljub bližini sedanje napetosti, nevarnosti , ki preti v urbanem okolju , človeka osreči, tako zelo, da ko sva se vrnila domov z napolnjenimi baterijami,

..Počutje je spet bilo kot v jeseni, ko sploh še nismo vedeli za ta virus, ki sedaj vihra preko Evrope in kroži okoli sveta, ter nas ogroža ter razdvaja... A treba je najti ravnovesje , ne da se zakoplješ med štiri stene in pred televizorje, ampak da prisluhneš naravi, ki sprošča, osrečuje nas navdaja z upanjem , da bomo kos vsemu temu, če bomo pazili na sebe in druge. Seveda je treba veliko optimizma in realnosti, ne panike, in sovražnosti.

Ostanimo zdravi. Ostanimo na samem, Ostanimo v svoji občini, hm zakaj že, aja v drugi se lahko okužimo ... Brez heca

To je bil ob rob korona virusu, dan običajne upokojenke, ki je v vseh mejah varnosti uspelo , si nabrati nekaj energije , ter uživati v naročju matere narave, ki je najboljša zdravilka...