V tem sivem januarskem dnevu sem malo brskala po mojih zapiskih tu in tam, kar nekaj se jih je nabralo z leti , še več jih je ostalo kje zapisanih, a žal tudi izgubljenih . Nekaj stihov preteklih let. o tem in onem. Sicer je nekaj bilo že kje zapisano, a vsaj jaz bom sedaj brez skrbi da vseeno vem kje je zapisano...
SKUŠNJAVE
Topel veter
veje z juga ledene sveče se tope
pomlad se
bliža čutim v zraku je.
Kotički ust
ti za drhte v očeh nemo je vprašanje,
Boš šla z
menoj poslušat
ptičje to
žgolenje ? Občudovat pomladno to brstenje.
O dragi moj
preveliko tvoje je pričakovanje.
Te tvoje
silne želje, šle so mimo mojega srca
kot topel
veter z juga ,kako stopil bi le ta led,
Ki ljubeče srce ga obdaja
v zlat obroč je okovan, ki mu začetka ni ne
kraja.
Pojdi sam
preko poljan in bodi srečen …
P.p.
---------------------------------------------------------------------------
SIV DAN
Siv dan poln morastih sanj,
ko se ti zazdi da izhoda več ni,
S sabo ne veš več, ne kod ne kam .
Potem zagledaš tam onkraj ,ničesar droben sij
kot medla lučka , ki v temi blodi.
Zapreš oči saj misliš si, da to je privid
ki izginil bo v temi in brezupnosti .
Spet odpreš oči in bližje je sij
začutiš, da le ni vse tak brezup,
kot se ti
sprva zazdi.
Nežen dotik , pogled sijočih oči
in tvoj smeh , tvoj smeh ,
ki me vedno znova in znova povrne na svetle poti.
Ja tvoj smeh, ki mi da novih moči
za tiste temne dni , ki bodo morda, žal spet prišli
Avtor:
P.P.
»Vetrovno dekle«
Dne 04. april 2017
----------------------------------------------------------------------------------------------------
V TA JESENSKI ČAS
Vedno bolj se oddaljuje čas,z njimi izginja
tvoj obraz
Potez skoraj ni več, zabrisane so skoraj vse. kot
da te nikoli ni bilo.
A so dejanja, so spomini, ki vsak dan me
spremljajo.
Po dolgih letih je spomin še živ, kot , da
poleg mene bi še vedno bil.
Tvoj smeh slišim vedno še . Se spomnim, ko pod
kostanji sva lovila se
Bodic poln si bil, vem da te bolelo je
a s prešernim smehom si premagal vse.
V ta jesenski čas spomin je še posebno živ,
morda duh tvoj bdi nad menoj,
v listih ki šumeč se rahlo barvajo,
so morda vez, med spominom in resničnostjo.
Ko moj korak vodi me prek barvnih stez,
jesenskih dni-
Kjerkoli že si , moj spomin vedno spremlja te
,
vedno bolj pogrešam te.
Avtor:
P.P. »vetrovno dekle«
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kri ni voda,
Voda ne žene srca ne razburka duha.
ne povezuje, ne ohranja topline . Kri, ki
teče po mojih,
tvojih žilah ima iste gene, iste lastnosti,
iste moči,
ki naj jih nič in nihče ne
spremeni.
Tok, ki naj bi naju plemenitil in nadgradil.
Naju povezoval in ščitil.
Kri ni voda , in to vem jaz, to veš ti.
kri, ki
nama po žilah polje, ki naju povezuje in
naju bodri.
A kar naenkrat
se zgodi se , da se kri
razvodeni,
ko se lastnost nje spremeni.
Spremenil se ti je obraz
a ne od starosti,
ampak od življenja slabosti.
Ne izžarevaš topline in radosti.
Takoj mi je jasno
,
da jaz nisem za te nič več Jaz
in ti zame ne Ti .
Premalo je mojega hotenja,
da se ne to ne zgodi,
kri se kot voda v hladen leden
steber spremeni .
Ne poznam te več , ne
poznaš
me ti tujca
sva si.
Avtor: Paulina Pristovšek
---------------------------------------------------------------------------------------------
Spomin
Odšla si, tako na hitro in to , kar brez slovesa.
Povej mi, kako je tam onkraj ničesar?
So tam poljane polne cvetja, žita,
ptic in drevja? Kakšna so tam
doživetja?
So tam res mir lepota in milina, kot jih slika nam večina.
Ni skrbi ne slabe volje, ne bolezni lakote in vojne?
Ni prepirov in "faušije", ali brata morije? Ali pač?
Ti samo spiš sen brez sanj, je konec res vsega ?
Je tam svetloba, tema, ali zarja??
So jutra polna barv pričakovanja...
Si srečala se s svojimi, ki so pred tabo že odšli?
Kako je tam? Obljubila si mi, če odideš pred menoj mi poveš...
A ti molčiš... Jaz sprašujem spet in spet...
Ali je tam lepota, bolečina, ali je tam
neba sinjina?
Morda pa je vse le privid, da je tako,
da je vse samo tolažba, iluzija, da laže prebolim, misleč, da srečava se
spet..
Ti spiš sen večnosti in nič prav nič te ne zbudi..
Le moj spomin ohranja te med živimi. A želela vedeti bi...prosim povej
mi, kako je tam onkraj večnosti??
P.P.
»Vetrovno dekle«
---------------------------------------------------------------------------------------------------
TIHO, KOT REKA
Tiho kot reka
življenje odteka. Počasi , hitreje kakor pač kdaj.
Ko so z
veseljem sreče, ter smeha napolnjeni dnevi,
v očeh
radosti sijaj.
Nenadoma ,ko najmanj pričakuješ se vse hipu obrne,
sreča izgine , kot piš preko poljan .
Ko pa se priplazi temno gorje, čas se ustavi, nikamor ne gre.
Gledaš
in čakaš svetlobo sredi teme.
Utrujajoč je korak, trpek nasmeh , upanje v
očeh,
želiš
si da bi začutil smisel življenja,
da spet
s teboj bi zaplesal preko trat.
Že sama misel na sonce in modrino neba,
naj bi
dalo novih moči, da energija spet zažari.
Nič ne
pomaga ne sonca sijaj, cvetje, zelenje, doseže te ne.
Ptiči žgolijo , ljubijo se, a za tebe ,to samo čudno mrmranje je..
Veš da mimo tebe šel bo maj. A ti boš v oklepu zmrzali drsel vedno bolj nazaj na tisti kraj.
Ko pa se vrneš Ti nazaj, ni treba ne petja ne cvetja. Potreben ni noben
ptičji direndaj , kajti tvoj dotik me povrnil bo v pomlad in sreča se vrnila
bo k nam,
sredi ledene zime nazaj, preko zelenečih
trat.. P. P.
21.3.2017 tam sredi noči enkrat
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
RIME
Ko srce je včasih polno,
sreče radosti , bolečine.
Takrat
navadno pojavijo se rime .
Kot ostri veter biča rastje čez
planjave, ogoli jim vrhove, veje,
da laže jih po burji , blagodejno sonce spet
obsije.
Tako beseda srcu vrne radost, hrepenenje,
ko duša polna
je lepote, globoko se dotakne duše,
takrat so rime
tisti nežni vetrič, ki
poseje radost naokoli,
da postanemo, kot mehka glina, ki se oblikuje
...
A časi so se spremenili rime več niso zaželene
,
Niso več dobro razumljene.
Nove pesmi so po novem narejene.
So moderne , povsem drugače zastavljene,
kot
bile so včasih pesmi rime.
Prebiraš jih
in iščeš v njih pomen,
odsev,
radosti bolečine.
Kot noč in dan so si različne ,
vez med njimi je le to,
da pesem naj druži in
človeka bogati,
naj je
napisana tako ali tako...
Ker, takrat ko srce in duša je polna
lepote,
solz in bolečine, mora na
papir da se razlije,
da srce spokojnost ,
blagodejni
mir spet lahko užije.
P.P. »Vetrovno dekle«
Dne 22. januar 2017 20:09 je Pavlina
Pristovsek napisala:
Spomin na jutro
Kot temna senca, poraja se spomin.
Hočeš zadržati ga, a v jutranji svetlobi izpuhti.
Nežen preblisk na tiste dni in na obraze, ki jih več ni...
Na ravnine polne žitnih polj , ter valovanje šelestenje
kot tiho hrepenenje, po tem , ko po žilah je zaplala vroča kri .
Ko luna v temnih je nočeh prižigala v očeh luči,
tih šepet utonil v ječanju je strasti.
Ko zvezde kazale ozke so poti, kjer hodila skupaj sva jaz in ti.
Molčiš, saj treba ni besed, pramen svetlobe skozi prste, kot voda ti
polzi.
Igram se z mislijo, igraš se ti, da oba ovila bi se v plašč
prosojnosti.
Zaplesala obredni ples poletnih dni,
med kresnicami in cvetkami , da osvežila bi spomin,
da obnovila zaobljubo bi , da jaz sem vedno ista še, da isti si še ti.
Plesala sva med ozarami, kjer na njivi je cvetel rdeči mak,
ki v soju zvezd je žarel , ob njem muren godel nama je svoj napev.
A jutro strgalo tančico je prosojnosti , pramen svetlobe med prsti
ugasnil je,
spet oba sva znašla se v sedanjosti.
Molčim jaz, molčiš ti, a saj treba besed ni ,
topel nasmeh in stisk roke, pove vse
in vse se kot pred davnimi dnevi zdi ........
p. p. »Vetrovno dekle«
SPET PRIŠEL SI V MOJE SANJE
Spet prihajaš v moje sanje, v ta moj tihi svet si vstopil
v svoja čustva me potopil. Tvoj dotik je bil dovolj,
da si čustva vsa predramil, s
poljubi si me vso omamil.
Jaz pa vsa sem se ti predala, kot da bi te čakala ---
Vsa moja spoznanja, ki sem ob tebi jih spoznala
ko tebi, sebe sem dajala vso strast vso ljubezen, želje in obljube
vračal z ognjem in strastjo. potegnila me je na dno.
Prihajal noč si za nočjo ,spet in spet v moje sanje
bila presrečna sem, spet sem pričela verjeti vanje.
Ljubila sva se vsepovsod -ob svečah , travnikih in temi.
Ljubila, od poletja do jeseni. Prišla
je zima in z njo mraz.
V sanjah izginjal tvoj obraz oh,
ljubi počakaj ne odhajaj
jaz nočem še oditi hočem s tabo se ljubiti,
Izkoristiti ta čas. Kajti, ko se bom zbudila
bom za večno te izgubila. Nocoj si zadnjič prišel v moje sanje.
Ljubi me, to noč, da bom poslednjič še verjela vanje..
Avtor: P: P:
»Vetrovno dekle«
Trenutki. .prijateljstev
Jesensko sonce..
Ti ,On Jaz sedimo in molčimo
prepojeni s preteklostjo s hrepenenjem
prihodnosti se zavemo, dragocenega trenutka sedanjosti.
Molčimo ne potrebujemo besed.
Čutimo kako nam čas polzi skozi dlani prosojnih od sejanja
minljivosti... Želja je samo ena ,da zaustavimo ta trenutek povezanosti za
vedno.
Barve so obarvale drevesa pred nami ,vsi v en glas vzdihnemo
in se glasno nasmejemo...ob
spominu na mlade dni, ko smo se igrali pod
barvnimi krošnjami ...srečni se nasmejemo, kajti vsi že s sedmimi križi na plečih se počutimo mlade in napolnjeni s
svetlobo ,ter energijo svetlih jesenskih sončnih dni....
Sreda, 11. oktober 2017
Avtor:P:P:
»Vetrovnodekle«
V ta jesenski čas
Jesenska modrovanja
Sede v mraku v
polkrogu, kot spleten lovorjev venec zmagovalcev, nad življenjem, smo dajali
vtis, a ob šibki svetlobi, smo hitro dojeli, sklonjenih glav, globoko
zamišljeni, da smo kot filozofi, ki se se ukvarjamo s vprašanji , na katere ne moremo,
ne znamo odgovoriti, včasih pa tudi nočemo , kadar spoznamo, da smo za večino
svojih odločitev odgovorni samo mi,samo.. Čeprav rade volje delimo nasvete vsem,
kateri nas sprašujejo o uspešnih potezah življenja-
Takrat se zavemo, da je veliko laže drugim svetovati ,laže drugim pomagati, a sami velikokrat ne vemo odgovora. Na osebno
rast, na izhod zagat lastnega življenja. Vedno znova se ujamemo, kot pajek
v lastno lepljivo
mrežo hotenj in razvad.
A je že tako, da vedno pometamo pred
tujim pragom pred lastnim pa se spotikamo ob ogromnih kupih nepomembnih zadev
,ki že jutri ne
bodo imele nobenega vpliva na
dejanja v prihodnosti.
Življenje pa gre svojo pot, mineva čas in kar naenkrat
se zavemo da bi še toliko stvari radi naredili, a samo
ugotovimo lahko, da je skoraj za vse že prepozno Snamemo si plašnice z oči in se zavemo , da smo že pred vrati,ki so odprta noč in dan , ne glede na materialno
stanje, ali starost .. Tako sedimo in modrujemo v polkrogu si dajemo poguma in
duška, ugotavljamo, da nas je vsako leto manj, da je naš krog okoli jesenskega
ognja
vedno manjši, vedno bliže smo plamenu in bojim se, da bo nas kaj kmalu
použil in
spremenil v pepel , ki ga bo veter raztrosil na vse strani , mi smo,
kot le droben plamenček.....ki bo zastal za trenutek, se še zadnjič povzpel
kvišku , kot dokaz , da smo živeli, in bili veseli, da smo imeli to srečo, da
smo sploh lahko dojeli drobec lepot življenja, da smo bili , nato bo nas
pokrila pozaba večnosti, tako kot pokrije vse ljudi in stvari tega sveta, pa če
se še tako trudimo da bi živeli večno že tu na zemlji. …
P.P.
"Vetrovno dekle"
-21. SEPTEMBER 2016
-----------------------------------------------------------------------------------------
ZAMAN ---
Pramen dolgih
svetlih las,
ki so ji kot avra
obkrožali obraz,
zlatil sij sonca,
ki zahajal je,
zaslepil ti oči je
in srce. -
Kot nimfa zdela se
ti je,
božanstvo , ki nisi
vreden je
obljubil si ji, kar
hotela je.
Potem si bolje jo
spoznal ,
ji dvoril , jo obdaroval
samo da bi jo
obdržal,
ves tvoj trud zaman je bil ,
njeno srce ostalo
hladno je
molče si prosil
rotil, ostani še.
A samo dvignjena
dlan v pozdrav,
upajoč odzdravil si nazaj,
Roka omahne, izgine
v temi, je le zadnji pozdrav
in že je več ni.
Molče se zaveš, da sam si ostal.
-.-.-.--.-.-…-.-..-.-.-.-..-..-.-.-.-.-.-.-.-
p.p.
Preliva se svetloba v ta hladen zimski dan.
Skozi
solze , kot meglice vidim sence pred menoj.
Tiho se je tam z zvonika zadnji
navček oglasil,
kot potrditev, kot resnico da si preminil.
Odhajaš v mogočnem spremstvu, tja na pot na drugo
stran,
vsi smo v mislih ta trenutek s tabo, a ti odhajaš , tako sam.
Tople besede tebi ob slovesu bi ogrele še beton, a ti
spiš ,
ne prebudi te niti mrtvaški zvon,
ki odzvanja vedno znova da poglablja
bolečino,
ki,odnaša veter jo tja pod nebo .
Nato zaslišim še Tišino, ki zapoje
čez pokrajino.
v tih obarvan predvečer se od tebe v vrsti poslovimo.
Opažam , da ob teh slovesih , sem vedno bliže prvi
vrsti,
ki stopa tiho za dragimi v krsti.
Prešine misel , gotovost me, da kmalu
bodo me molče,
kot danes tebe spremljali tja.
Kamor prej, ko slej nas vseh
vodijo steze.
Odšel si proti večernim zarjam zadnjič se zaiskrilo je nebo,
verjamemo, da tam kjer si sedaj ,
jasno modro je nebo.
Verjamem , da ti je lepo!!!
p.p.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kot svila je koža.
Kot svila je voda,
kot svila tkanina,
kot svila nebo.
kot svila nasmeh-
Koža za božanje,
voda za plavanje,
blago za ovijanje
nebo za letenje.
ter nasmeh za
radost.
Z božanjem vzbudiš telo,
z vodo umiriš strast
z blagom prikriješ jok,
ko te ponese pod nebo
pokrito z zvezdami .
Voda izgublja svilnati lesk.
smeh postane priučen .
Naučiš se božanja ,
plavanja, oblačenja in smejanja.
in letenja v neskončnost.
Božanje postane krepak prijem
voda se umaže od pregreh
tkanina razpade , od slanosti solz,
še vedno ne moreš doseči neba.
S časom postane koža uvela
a voda kristalna čista ,
obleka izgubi svoj namen
Z nasmehom dosežeš nebo.
In vse naokoli je spet vse svilnato.
Avtor; p.p.
------------------------------------------------------------------------
JUTRO
Ko dolina je še spala, zvezda z luno se igrala
Le na vzhodu je svetloba, bližnji vzhod nakazala-
Pred lepoto sonca sva obstala_
Rosa bilke je umila, ter pred vročino osvežila-
Svežina jutra travo spremenila-
Jo v polje diamantov spremenila-
Ptice tiho so zapele, dobro jutro žvrgolele
Bosa šla sva preko
trav bila sva kot prerojena
Vse poniknilo je
hipu, le cvetoče cvetje trav
Je še šumelo prek dobrav… le ti in jaz ,
tam nekje na robu
gozda
Za naju svet je obstal…
p.p.
