Svinška planina -Klopni vrh na Pohorju
Meseca avgusta še sicer ni povsem konec, a se je že krepko nagnil v svojo zadnjo četrtino. Tako hitro minevajo dnevi, da se mi zdi, da še samo vstajam in hodim spat- Čeprav moram priznati, da sva bila kljub vsemu precej aktivna tudi v tem poletnem vročem mesecu. Nekaj zaradi tega da kondicije ne izgubiva, pa ker brez narave ne znava živeti več. Nekaj pa zaradi zdravja. Poleg drugih obveznosti,ki so se nakopičile v teh mesecih z veseljem izkoristiva vsak prosti trenutek za uživanje ve naravi.
Torej prvega avgusta sva ga pričela z pohodom na Svinško planino a Ladingerspitz 2079 m. Ker je bilo vsaki dan zelo vroče sva se podala kar zgodaj na pot. Želela sva tako, kot lani na vrhu dočakati sončni vzhod.
Če bi to povedal lepo kulturno, ampak je kričal, da je to minilo da oni ne dovolijo tega. Ja kakor koli zdelo se mi je, kot da podoživljam kak film iz druge svetovne vojne. Ja in prvič v življenju sem obžalovala da razumem in govorim nemško. .hitro sta se odpeljala z terencem nazaj. Jaz pa sem poslikala sončni vzhod in nato sva po drugi strani odšla nazaj mimo Volsberške koče nazaj proti Ladingerju in navzdol v Labodsko dolino.
Kakor je sonce pozlatilo to prečudovito pokrajino me je vse nekako pustilo hladno. pohitela sva in čez dobri dve uri prispela do parkirišča, kjer sva se pustila svojega jeklenega konjička, ki naju je odpeljal proti Sloveniji . Tako da sva domov prispela ravno takrat ko je sonce pričelo ogrevati dolino.
Naslednji dan sva počivala malo podoživljala dogodke prejšnjega dne . A ker sva velika optimista naju to ni preveč zamorilo, kajti povsod je nekaj dobrih prijaznih in nekaj neotesanih ljudi. Sem se pa spomnila obiska Ojstrca , Hochobirja letos julija, ko je nas , kar nekaj planincev čakalo na sončni vzhod na vrhu... Ja če si dolgo na svetu pač doživiš marsikaj. .
Tretjega sva se spet izognila vročini a tokrat sva za spremembo odšla na
mimo Frankolovega , kjer me je očarala meglica malo nad cerkvijo Sv,. Hojke in nato naprej mimo Zreč na naše prelepo Pohorje med visoke smreke . po mehkih stezah in valujočo travo 
.Iz Peska sva krenila proti Klopnemu vrhu .Jutro je bilo sorazmerno sveže, a že je bilo čutiti tisto poletno sparino, ki je grozila da te tako ogreje, da ti celo misel zastane . Enostavno vročina , ki je ne prenašava dobro, ne on, ne jaz.A ko sva zakorakala med prve smreke visoke smreke in je naju lahen vetrič božal
po razgretih licih, sva pozabila na vse in se predala uživanju ob pogledu na nežno svileno travo,
ter
na rahlo zibajoče krošnje visokih smrek, katerim je nežni vetrič izvabljal skrivnostne glasove .
Tako osvežujoča je bila vsa pot ,Drevesa so se ogledovala kot v zrcalu v velikih mlakah ob poti.Kačji pastirji so kot varuhi gozdnih mlak, tiho preletavali vodnato območje.
Hodila sva počasi, prilagajala sva se njemu in uživala na vsej črti.Le po makadamu kjer je bilo kar vroče, sva malo pospešila korak 
Na klopnem vrhu sva se slikala . Prav za prav so naju slikali planinci, ki so prišli za nama z majhnim kužkom . Tako je tudi Mery dobila družbo.
.Odšli so naprej midva pa si kot vedno sva vzela čas. Nato pa navzdol in kmalu sva prispela na kočo
na KLopnem vrhu. Ki
jo lahko
opišem v samih superlativih.
Zelo lepo urejeno, čisto, prijazen oskrbnik. Hrana in pijača vse ok. Le veliko pripombo imam da ni sence,
Noter je bilo polno od zunaj na vročem soncu ob mizah na klopeh pa ni sedel nobeden. Nekaj jih je odšlo kar mimo, zaradi tega. A je oskrbnik povedal, da bo najbrž naslednje leto koča zaprta. Ker je premalo prometa, država hoče prevelik zalogaj za sebe. Škoda pa tako lepa koča od zunaj in znotraj tako originalno urejena. 
Midva pa sva zelo prilagodljiva
pa sva se usedla
na rob ob cesti. In opazovala konja, ki sta se pasla na travniku.
Kjer nama je bilo postreženo, kot kralju. Uživala sva v senci, v lepem razgledu na Ruše v dolini,. ki so se sicer skrivale v poletni migatijoči vročini.
po mehkih stezah, kjer so blazinice mehkega mahu, kar vabile, da se odpočiješ.
Všeč so nama biloi tolmunčki ob poti. Lani ta čas so bli sicer malo bolj polni, akljub temu so tudi letos čudoviti.čas-
Pozno popoldan sva prispela do parkirišča kjer sva pustila avto. 
Vesela in hvaležna da nama je dano uživati čudovito naravno klimo na Pohorju sva skoraj zvečer zapeljala na domače dvorišče, kjer je kljub pozni uri bilo vroče, kot v loncu polno pare. .midva pa sva se oba nasmejala rekoč, kako krasen dan sva preživela sredi narave.
p-p
