SPOMINI STAREGA GOJZARJA--Mesecu januarju v slovo

Leto se je tako hitro  obrnilo okoli z vsemi

 doživljaji in dogodki. Na veliko smo lahko vplivali sami in moramo biti  zadovoljni, ali pač tudi ne s svojimi odločitvami. A  na veliko kaj, nimamo nobenega vpliva. Tu pa lahko samo zobe stisnemo in si rečemo, gremo v boljše lepše dni in mesece. 
Torej smo zakorakali v dokaj tople januarske dni 2017-
Po praznovanju, ki sva ga tokrat preživela na deželi in je bilo prekrasno, kajti domov sva se vrnila malo pred šesto uro zjutraj.Preživela sva ga v krogu sorodnikov. Bilo je čudovito. Posebno pa se mi je vtisnilo v spomin zvezdnato nebo, ki je bilo tako blizu, da sem imela občutek da lahko roke do komolcev namočim vanj in da se bom bleščala kot novoletno okrašena jelka.

Naslednji dan je bil dan počitka in plesa ob poslušanju  in gledanju tradicionalnega  novoletnega koncerta iz Dunaja.

 Potem pa je naju naslednji dan potegnilo, ja kam drugam, kot na najino goro Uršljo goro.

Še nikoli nisva bila tik po Novem letu gor, pa sva šla. Zelo veliko pohodnikov je bilo na vrhu, do tu vse lepo in prav, bilo je prijetno druženje,pa še znance sva srečala. Torej več kot dovolj veselja. Kar nekaj časa smo sedeli na soncu pred domom in uživali v toploti, ki je skoraj neverjetna za ta čas. Bilo je + 9 stopinj. A ko sva šla na vrh sva videla po gori steklenice od novoletnega praznovanja in ostanki pirotehničnih pripomočkov. Pa smrdelo je na vrhu zaradi požara, ki so ga povzročili razposajenci novoletnega praznovanja. Tega včasih ni bilo. Smrdelo je kot v peklu, kadar cvrejo kake pokvarjene duše grešnikov. Škoda, prvič kar zahajam gor mi je obisk gore zapustil v duši grenko spoznanje, da se vandalizem seli vedno više in više, ter kvari naravo in plaši prebivalce gorskih področij.
 Kar hitro sva odšla z vrha in nazaj grede obiskala še Ivartčko jezero nad Kotljami, kajti radovedna sem bila, ali je zaledenelo. Res je bilo. In vse je bilo v ivju in ledu. Kaka razlika od vrha gore, kjer je bilo skoraj pomladanski vreme..
Tudi v dolini se je nadaljevala podaljšana jesen z toplim vremenom in čudovitimi barvami sekvoje v Sončnem parku, tako žareči, tako lepi so bili jutranji sprehodi.A vsak dan so bila jutra hladnejša, kar slutili smo da ni daleč, do zapoznele zime.

Kar zgodaj sva odrinila proti Paki in

 
nato navzgor Zaželela sva si  malo bolj svežega zraka . Sva jo mahnila na Špik na naš mali Triglav nad Velenjem.  Zelo hladno je bilo tu gor, sprva sva hodila v senci, kajti soncu nikakor ni uspelo da bi prodrlo skozi vedno gostejše oblake.

 
 Na vrhu sva se hitro slikala in nato brž odšla nazaj proti Sv. Joštu - Čakala sem  kar nekaj časa, da je posijalo sonce, da sem naredila nekaj posnetkov tega lepega kraja, katerega obiščeva vedno tudi pozimi in seveda spomladi, ko je tu polno noric, zvončkov in petelinčkov. 

Nekaj posnetkov sem naredila prelepih kapelic, ki jih je tukaj gor kar precej

 Nato pa sva hitro odšla, kajti pihal je veter pa stopinj je bilo tudi okoli minusa deset, tako da je kar krepko obarvalo lica.

 Nekaj dni zatišja je bilo potem zaradi obiskov zdravnika. Tako da zveš, kako in kaj, ali si, ali nisi .

Nato sva par krat obiskala Velenjsko , Škalsko jezero, sprva je bilo polno modrine in brez snega in ledu , potem pa se je pričel led vedno bolj širiti in nazadnje se je sklenil v debelo prevleko. 

 

 Nekaj dni je bilo zelo hladno, sivina in mraz. Potem se je malo otoplilo zapadel je nov sneg in spet sva vandrala po naši dolini, ki je tudi v vsakem času lepa in zanimiva.Včasih sva bila zelo zgodnja, da sva celo ujela mesec , ki je zahajal za Smrekovcem

 Skratka uživala sva v zimski pravljici

 V gozdu stoji mala hišica, jaz vedno pravim , da je hišica palčkov, he he (kdo ve)

 Vedno se rada vračava tukaj nazaj v tem času je polno idile.

 Velikokrat sva šla krožno pot ob reki Paki in nato mimo Velenjskega in Škalskega jezera , ter Kinta Kunte, to je malo počitniško naselje vikendov ob jezeru ter nato naprej do Škalskega jezera ,

kjer sva gledala mlade drsalce, ki so si delali progo na zasneženem jezeru . In takrat je posijalo sonce , sicer samo za nekaj trenutkov, da sem lahko zamrznila ta čudovit pogled na drugo stran jezera, ki je bil obsijan s soncem.nazaj. Na slikah na panojih  sva lahko opazovala, kako je bilo tu področje okoli Škalskega jezera,  tam okoli 1930 leta . Take so bile kraj Škale , malo nad jezerom.Ja veliko se je spremenilo.

 

Dolino sva v tem mesecu obhodila po dolgem in počez. Za vzdrževanje kondicije, pa da si malo bolj odporen na nadležne viruse, ki baje krožijo okoli.  Torej sva rekla malo spremembe bo treba, pa sva jo mahnila na Goro Oljko, kamor greva vsako leto meseca januarja.  V dolini je bilo hladno pa sivo in megleno..Do Velikega vrha sva se peljala, kjer sva v daljavi videla vrh Gore Oljke z dvema zvonikomaVmes sva opazovala pokrajino in malo na  levi ugledala cerkev v Šent Andražu nad Polzelo nato pa  poledenelem makadamu naprej. A je bilo še toliko ob poti kopnega da se je lahko šlo. Postajalo je vedno bolj vroče kljub hladnemu vremenu. treba se je bilo sleči. Po vzorcu čebule. Seveda zgledaš, kot medved v zimskem kožuhu, apotrpiš, samo da ti je lepo in se dobro počutiš. Tako se nikoli ne prehladiš. Nato pa je naju pot vodila počez  skozi gozd po lepo uhojeni poti, Kajti dan prej je bil baje, pohod Po Martinovi poti

Kmalu sva nato prispela do vrha, kjer je naju pozdravila cerkev Sv. Križa na Gori Oljki , a letos menda prvič, brez modrine. Na sliki se vidi, kaka razlika je med lani in letos.

Tu gor si je on dal duška da je slikal, nato pa sva šla h, na novo lepo urejen koči, kjer sva nazdravila uspešnemu pohodu, uspešnemu dnevu in seveda da bi NA ZDRAVJE ne bilo samo prazna beseda ampak Zdravljica  z veliko začetnico. Zelo prijaznega oskrbnika imajo tu gor. Zraven naročenega je prinesel še  sveže slastne male žemljice, še tople so bile.

Joj kako dobre so bile. Tako pozornost dan danes dobiš redko kje. NO na Zajčevi koči  pod Čemšeniško planino in pri koči  Planinc na Pohorju sva bila deležna take pozornosti z dobrim pecivom. Saj sploh ne gre zato, da bi človek kaj zastonj dobil, ampak neko gesto, zraven pa še tako prijazen nasmeh in beseda. Ja ti vedo , kaj je gostinstvo in kaj je samo reklama, ki niti ne stane preveč, a ostane v spominu za še naslednji obisk 

Mimo teh zasneženih, klopi sva se vračala in obudila spomine na nešteto pohodov bosih iz Pesja tu gor, ko smo potem imeli tu družabne igre. Ja lepo je bilo. Je za naju sicer minilo, a spomini so še kljub temu sveži in lepi.

Nato pa sva kar počez šla po krožni poti nazaj mimo kapelic , rada imam kapelice, všeč mi je da so vedno drugačne, in ja vedno se vprašam, kako , da jih je toliko, ali so bili ljudje bolj pobožni, ali kako. Danes bi na prste  ene roke, lahko preštel novogradnje kapelic. No ja se še najdejo. Nato sva odkorakala 

po zaledeneli poti spet na cesto in nazaj do avta, na Velikem vrhu..

 ter mimo Podkraja,  božje njive s številnimi razdelki, ki se vedno polnijo in hribom Gradišče nazaj domov.  

Nekaj dni po zatišju sva  obiskala  mesto MB in občudovala prelep pogled na cerkev sv, Jožefa na Studecu in Studenško brv ki je odsevala v vodi ter sodnijski stolp na bregu zaledenele reke ppa lepe forme vive  Drave, kjer so se prepirali galebiin so beloliske stale na ledu, ki je bil pod vodo in je bil vtis, kot da stojijo na vodi.Pa čudoviti mostovi 

Lep je toti Maribor, le časa sva imela premalo za podrobnejši ogled. No pa drugič 

V soboto sva za konec oziroma slovo mesecu januarju šla še na Stropnico, ki je nad Velenjem nad Šentbricem. Kamor sv a se zapeljala nato pa peš na vrh.  

Mimo lepe cerkvice  

više je bilo špe vse nedotaknjeno in prelep pogled ter občutek, ko zagaziš v celi sneg .kako lepo je bilo enkrat spet uživati modrino neba in svež neokrnjen zrak.

Mery je zelo uživala tukaj midva pa tudi 

Pogled na Velenje in dolino 

V gozdu je bilo veliko manj snega , kot na prostem , a strmina taka, kot bi ravnino postavil pokonci

Tu so se nehale vse sledi šla sva po celem snegu na drugo stran travnika, kjer se nadaljuje pot na Stropnico 

Obožujem bore 

Ko sva se vračala sva ob robu gozda ki je bil na soncu našla tale edini cvet teloha. 

In nato po cesti mimo borovcev do cerkve v Šentbricu 

Tako pa je, kot bi mignil en mesec tega leta pri kraju.   In spet je pred nami nepopisan list meseca februarja. . Trudili se bomo , da ga  napišemo in izpolnimo s čim lepšimi dogodki in dnevi. Lep pozdrav in vse dobro v mesecu , ki prihaja.
p.p.