četrtek, 28. maj 2015

OD KUMROVCA DO ZIDANEGA MOSTA....




IZ SPOMINOV STAREGA GOJZERJA

1. Kumrovec - Svete Gore- Vetrnik 

Pisalo se je Anno Domini 1982... bilo je to v drugi državi drugem času, bili smo mladi  polni elana  in zanesenjaki   vedno kje na poti po dolinah, ali v gorah..bili so lepi časi,ko sva z otrokoma  "vandrala" čez hrib in dol... bilo je čudovito obdobje vsaj za mene , no saj mi tudi sedaj nič ne manjka le takih dolgih pohodov se ne lotiva naenkrat več, ne- da bi jih ne zmogla, ampak sedaj si pomagamo z avtom.. - a ostali so prečudoviti spomini...Poleg drugih planinskih , kot je bila Slovenska transverzala ,Šaleška pot in druge poti  smo se odločili še za Zasavsko planinsko pot. Za utrjevanje mišic in kondicijo za poletje, ko bomo šli kam više.. in seveda, da vidimo ali smo še sposobni opraviti tako dolgo pot.
.Na pot smo se odpravili že en dan pred prvomajskimi prazniki, ki so roko na srce bili bolj čislani v vseh pogledih. sedaj minejo kot navaden dan. Da je pač dneva prost dan, da ni treba v službo, saj tistim, ki jo še sploh imajo. takrat pa je v zraku bilo čutiti neko praznično vzdušje. Veselje ob pohodih ob kresovanju, druženju in prijateljstvu...
Torej od doma smo se odpravili cela družina midva in najina otroka sin in hčerka. Ki sta bila takrat stara 16 in 14 let.in naš kuža  koder Grega. kajti brez njega nismo šli nikamor, celo na Triglavu je bil. Bil je član naše družine, če smo šli peš je šel zraven, če smo se peljali s kolesom, se je peljal v košari zraven  bil je naš spremljevalec na vseh mogočih in nemogočih poteh. Šli smo na motorni vlak, kateri nas je iz Velenja popeljal naravnost do Kumrovca.
Psa smo dali na vlaku  v  košaro, a mu vseeno ni bilo ne vem kako všeč. Vedno je pogledoval ali se ga bo kdo usmilil in ga bo vzel v naročje. Vožnja je hitro minila tako smo se poglobili v neko razpravo, da bi skoraj pozabili izstopiti. Prečudovito spomladansko vreme je nas pozdravilo v Kumrovcu.
Kot nalašč za pohod.
Začeli smo ga po cesti imenovani"Aleja crvenih Javora"-ime je dobila po 88 zasajenih rdečih javorjev..Prišli smo do rojstne hiše Maršala Tita. Čeprav je bilo še rano v jutru se je kar trlo obiskovalcev. Ogledali smo si na hitrico  hišo, kajti morali smo še po štampiljko v novi dom mladine kjer so bila razstavljena dela od Tita..Ko smo dobili štampiljko smo hoteli še nekaj popiti a je bila taka gneča da smo se požvižgali na obvezno jutranjo kavico in kak sok. Saj smo pričakovali še veliko gostiln na naši poti naprej proti Sveti Gori in gorskem domu.
Všeč nam je bila pokrajina ob Sotli pomlad je tu bila že v polnem razmahu. Posedli smo po tleh in v mehki travi prvič malicali. Nadaljevali smo nekaj časa po asfaltu, pot nas je pripeljala v vas Bistrica ob Sotli.
Lepo naselje. Na to pa smo zavili na desno stran Sotle v vas Kunšperk kjer smo občudovali razvaline gradu in se menili o tem kako je teklo življenje takrat, ko je še grad bil v vsem svojem sijaju.A kakor vsemu tudi gradovom se enkrat izteče čas.
Pot je bila zanimiva spomnim se veliko potočkov tako da žeje takrat še nismo trpeli. Pa kukavice, kako je kukala in vonj svežine gozda nas je kar omamljal...
Na vrhu Margaretine gore smo se odpočili nato pa po asfaltu do Bizeljskega, kjer smo si ogledali spet grad ki pa je bil za spremembo lepo ohranjen. Hodili smo in hodili. Takrat smo ob cesti zagledali veliko tablo na kateri je pisalo

"POT BREZ GOSTILNE JE KAKOR ŽIVLJENJE BREZ PRAZNIKOV"

In kot v posmeh  gostilne pa ni bilo nikjer! Pot po asfaltu nas je pričela utrujati, noge boleti, pa žeja ,kaka žeja. Vodo, ki smo jo imeli s seboj smo kar hitro spili, kajti prepričani smo bili da bomo ob cesti kje naleteli na kako gostilno, ali vodnjak da se bomo odžejali…
Še sreča da smo prispeli na Svete gore, kjer je bil dom. Tu smo se odžejali, ter si privoščili obilno kosilo. Tudi naš kuža Grega je bil zadovoljen Nato popili kavo, štampiljke sicer nismo dobili a se nismo niti sekirali. Se bomo pač še enkrat vrnili sem. Si vzeli čas in takrat bolj temeljito ogledali to okolico.
Okrepčani smo ob dveh popoldne krenili naprej proti Bohorju. Kjer naj bi prespali Ta odsek zasavske poti je najdaljši. Toda pot je bila tu zelo zanimiva potekala je pretežno po gozdu .Malo po ravnem in navzdol in kar hitro smo prišli do  gradu Podsreda . A  žal se ga nismo ogledali, ker se nam je mudilo naprej. Ker pač nismo točno vedeli kako daleč je… Malo hitreje smo stopili in prispeli v vas Železno. Potem pa kar precej navkreber proti hribu Vetrniku.
Značilnost teh krajev so vinogradi, kamor seže oko. A glej ga šmenta,  vinogradi ja, vinogradi a gostilne pa nobene nikjer... Pri nas so v vsaki vasi najmanj dve gostilni tu pa nič.
Ljudje so pa prijazni in to zelo. Take mehke duše. Tako, da bi se človek kar pogovarjal z njimi. Smo prišli mimo neke majhne lesene koče, kjer nas je toplo pozdravila starejša ženica. Poprosili smo jo za vodo. Pogledala nas je in dejala.:
"Vode vam ne dam je nimam ,moram jo nositi eno uro daleč"
Z roko je zamahnila tja nekam proti sosednjemu gozdu.
"Dam pa vam žganja, ali vina !?"
Nasmejali smo se in prikimali. Samo, da bo kaj mokrega...
Midva sva spila vsak en šilček žganja , otroka pa z vodo, pomešano vino, ki smo jo imeli za psa .Pripovedovala je malo o svojem življenju. Bila je vdova a še kar čila in dobre volje. Vprašali smo jo : »Kako daleč je še do Bohorja.« Rekli smo ji da piše tam na smerokazu tri ure, se je nasmejala in dejala šest ur je od tam naprej. Je dejala : »To je kar tak napisano za korajžo.«
Poslovili smo se zaželela je nam srečno pot .
Mi pa smo pohiteli. Malo smo se podprli oziroma odžejali malo pa nas je skrbelo , kje bomo prenočili če je še res tako daleč.
Pot se je vedno bolj dvigovala in pričelo se je mračiti. Še dobro da je pot vodila po čistini. Tik pod vrhom smo sklenili, da ne gremo naprej, ker poti nismo poznali smo se odločili in se utaborili pri velikem kupu hlodovine in drv..Malo smo povečerjali iz hotela "Nahrbtnik".
Vsi smo bili kljub vsemu veseli. Nekaj časa smo se pogovarjali potem pa malo levo od nas videli neko svetlobo in slišali glasove. Radovednost nas je dvignila in  odšli smo še malo naprej , kjer smo  videli velik ugašajoč ogenj  na katerem so še vedno gorela debela debla oz veje... izza ovinka smo slišali še ljudi   ki ravno odhajali   od pogorišča, kjer so  kurili kres.  Sprva smo mislili teči za njimi in jih vprašati kako in kaj a potem smo se odločili, da bomo kar tu dočakali praznik dela..Nekaj časa smo še ostali budni. V premlevanju dogodkov današnjega dne.
Problem je nastal, vode za psa je zmanjkalo ,malo pod nami smo videli luč neke hiše. Bila je kmetija  In otroka sta se odločila, da gresta po vodo s steklenico ki smo jo imeli s seboj in iz katere je sok tako hitro izhlapel... Ha ha.. Šla sta in čez nekaj časa prišla nazaj z vodo za psa ,z vrečko keksov, z veliko zagozdo kruha ter štirimi prekajenimi  rebrci.  In litrom jabolčnika. . In povedala sta, da je   gospodinja bila zelo prijazna...  Povedala sta: Ko sta prišla na dvorišče kmečke hiše je bila tam gospodinja ,ki sta jo prosila za vodo, vprašala  je od kod in kam gremo?
Povedala sta ji  tudi  , da smo mi  mislili ,da je Bohor bliže. Je povedala, da veliko ljudi to misli. Ter, da  jih to  zavede. KO sta jo prosila za vodo jo je natočila in dejala, da nam bo dala večerjo, da smo sigurno lačni. Je hčerka rekla da imamo jesti samo pijače nam je zmanjkalo pa je njim vseeno naložila  hrano... Je rekla bolje dvakrat večerjat, kot nikoli...  Potem je rekla naj pridemo spat na seno. Bili smo kljub temu zelo veseli njene ponudbe a vseeno nismo šli, ker smo zjutraj nameravali zgodaj kreniti naprej. Čeprav smo bili siti že od naše večerje  smo še  vseeno zmazali domač kruh in dišeče rebrce, nismo se jim mogli upreti  in spili  jabolčnik, keksi so ostali za naslednji dan. Debele veje, ki so še vedno dajale dovolj toplote so nas prijetno grele. Polegli smo se okoli ognja  ter se stisnili in  nekaj časa pogovarjali, ter zrli v nebo in šteli zvezde kakor smo se šalili . .
Otroka sta nato zaspala midva pa sva se še dolgo v noč  pogovarjala.in nato zaspala v objemu toplote ognja in šumenju drevja ter svetlobi zvezd, ki so pa vedno bolj bledele... ...
Bil je zelo zanimiv in pester dan, še bolj pa večer...

Se nadaljuje:Vetrnik, Bohor, Lisca- Sv. Lovrenc -Kozje