SPOMINI STAREGA GOJZARJA ŠČAVNICE -GOLI VRH 1427

Spet je napočil nov teden in to sončen , kot bi se hotel odkupiti za prvi del  avgusta, ki je bil, bolj, kot ne deževen..

Prav za prav sva sprva načrtovala, ta teden pohod iz Predvora čez Kališče na Storžič. A ko sva sva se  malo pozanimala koliko časa bi potrebovala navzgor .Štiri ure piše  na Hribi. net. Torej bi za naju to bilo šest ur. Poleti ne bi bilo problema, ko lahko greš že zelo zgodaj na pot. A sedaj so kratki dnevi. Pa ne poznava poti iz te smeri. Jaz še nisem šla tu gor, mož pa je šel s sinom pred tridesetimi leti. Tako da je že tudi pozabil kje točno se gre.  Torej to je tura za poletje.

Po povratku iz Notranjske sva potrebovala kar nekaj dni, da sva se odpočila oziroma spanca, vsaj jaz predvsem spanca, da  sem  začutila , spet energijo v sebi ter moč, da sem  spet zrela za kakšen mali pohod, no bolj sprehod. On pa enako. No tudi  slike je bilo treba spraviti v red  Pa malo posrfati po spletu, , ter pospraviti stanovanje, kajti ko si zdoma se nabira prah in tudi likanje je potrpežljivo čakalo , da je prišlo na vrsto...Pa seveda mini vrt na balkonu, je bil potreben  pospravljanja, kajti jesen je tudi tukaj pokazala vso  svojo moč.
Pa sva  se kar na hitro odločila, da greva na Menino planino, da jo odkljukava za letos.  Ne bo naporno , ker bova vzela Mery s seboj.Nameravala sva  mimo Menine planine, in Oltarne peči na Ščavnice oz. Goli vrh, kjer še nisva bila ter nato naprej na Bibo planino. Ko pa bi se  vrnila , do Menine planine, bi obiskala še Vidovnik..A iz vsega tega ni bilo nič. Ker je Mery pričela boleti hrbteniica pa sva odložila izlet na Vidovnik in na Bibo planino...  Prav za prav ni bil ne vem kako velik pohod, a bila sva prvič tukaj in je nama bilo zelo všeč v tem delu Menine planine Tako počasi spoznavava celo pogorje. Korak za korakom , oziroma vrh za vrhom... Skoraj ni vredno zapisa, po drugi strani paje lepo da si zapišem, kar bo čas počasi zabrisal  spomine. Pa še dobro je za prste in možgane da si malo  treniramo sive celice. Kot že rečeno rada pišem...

oziroma na  Oltarno peč , ter Ščavnice Goli vrh 1427 m. Ko sva poleti bila na Bibi planini, nama je oskrbnik povedal kje gre približno ta pot. Ker pač še nisva bila na tej strani...Sva pa tudi videla kažipot, pri veseli bukvi, tako da ni bilo problema, da bi zašla.

Avto sva pustila ob cesti in se napotila , mimo Menine planine čez pašnike mimo,konj in  krav, ki so mulile že kar krepko popasene planjave.Na cesti sta se dva goveda bodla iz dolgočasja . S seboj sva vzela psičko, ki je vsa vesela se vrtela pod nogami, da gre spet lahko zraven.
 Pozno sva šla od doma, okoli pol devete ure. Ko sva prispela na Menino planino so se že pričeli tam izza  Velikega Rogatca valiti temni oblaki, tako da sva bila prav presenečena, kajti v Šaleški dolini je bilo modro nebo in sonce je sijalo z vso močjo. A kot vedno, sva optimista in upala da bova se še lahko prav prijetno grela v zgodnje jesenskem soncu.

Kar hitro sva  sva, napredovala, smo kajti tudi Mery je še zaenkrat kar korajžno šla z nama. Sicer ne pred nama, kot na Snežnik, a vendarle vzporedno...Ko sva prispela do velikega ograjenega kala, kjer 

je postajalo vedno temneje. Spomnila sem se , kako sem pred dobrim mesecem slikala tu metulje na cvetju ob vodi. Takrat je bilo sončno modrina neba je naju celo pot spremljala do Bibe planine...Sedaj cvetja ni bilo več, metuljev pa tukaj tudi ne. Potem pa sva spet šla po makadamski cesti , ob krasni leseni  kažipotov za Ščavnice. Bibo planino in Oltarno peč

 Najbolj pa mi je všeč bil napis PR' Veseli bukvi.... Najbrž mora biti kak žur tu, kajti bolj, kot sem jo gledala  bukev ha ah, mi je šlo na smeh... Ha ha ha

 Potem pa naprej po lepi  delni travnati gozdni poti...Kljub temu sva malo pogledala na levo in desno, če bi slučajno našla kakega jurčka. Malo morgen he he... Nič ni kazalo, da rastejo tu gor gobe, še mušnic ni bilo.

 Posijalo je sonce in razsvetlilo temen gozd

Kmalu sva prispela spet na travnik in tam je bilo kar nekaj metuljev. Od senožetnikov, apolonov, ter dnevnih pavlinčkv, ki so se preletavali iz cveta na cvet. Tu rastejo drobne bele cvetke, jim ne vem imena , a vem da jih nekateri uporabljajo za izpiranje oči.. in polno rumenih nizkih cvetlic Spet sva šla navzgor in prišla na velik travnik z prekrasnim razgledom na Zgornje Savinjsko dolino. Na sredi travnika je bil ograjen prostor,  z spomenikom .Zamislila sva se ob spominu na žrtve, ki so padle tik pred koncem druge svetovne vojne.. 4.5  1945 --- Štiri dni ped koncem vojne. Ja človek se zamisli..., a sem potem zvedela na Menini planini, da je na istem travniku samo malo bolj vstran. Šla sva mimo, a je baje zaraščeno, tako, da nisva ne vem kaj zamudila.

(jaz sem mislila, da je to Oltarna peč) A je malo niže, no mimo sva šla

Tudi tukaj je bilo vse rumeno od cvetov...

Sonce je sijalo in se skrivalo za oblake...

Občudovala sem modri resasti svišč  na travniku. Pa te šopke roza  cvetlicPotem pa sva mimo električnega pastirja prišla spet na drugo planjavo, Kjer sva spet ugledala krave in konje ki so se pasli ob kalu. 

Potemse je pa od nikoder kar naenkrat pojavila megla.

 

Tako da sva sploh dvomila, da bova imela kak razgled z vrha.Ko sva se povzpela proti vrhu, ki je hil zavit v meglo.

A  ko sva malicala sva videla da se sence umikajo soncu

 slikala sva se za spomin, da ohraniva in osveživa te trenutke jesenskih dni

 Sonce je in ni sijalo, a bilo je prijetno toplo

 Malo sva se razgledala po vrhu in po dolini, kjer sva le opazila Šoštanjski dimnik ter Savinjsko dolino. A vidljivost je bila res slaba.

 Nato pa je posijalo sonce. Uživala sva v njegovi toploti in obarvanosti sosednjih vrhov. Nato p sva se čez kar nekaj časa odpravila nazaj. A za Mery je bila ta pot prenaporna. Da sem jo nesla skoraj tričetrt poti....  Ja spoznala sva, da je včasih sama vlja živali da je zraven naju in da hodi premalo... Če je bolečina prehuda.

 Sonce je posijalo tam na nasprotnem vrhu in se potem spet vrnilo na Goli vrh.

 V jami pod nama se je govedo in konj paslo , spalo in uživalo v zadnjih  dnevih paše...

  Ter se nato vrnila mimo čudovitih dreves nazaj na Menino planino. Mery pa je zaspala v nahrbtniku.

Mery se je odpočila, celo zaspala je v nahrbtniku nazaj grede. Jaz pa še danes čutim boleča ramena...Malo niže sva se slikala ob veliki skali , kot je že klasika da jo podpreva ha ah. Vedno moraš biti dobro razpoložen in optimist. Leta nikoli ne smejo biti ovira..

 Mimo čudovite skupine dreves

tu je az trenutek spet posijalo sonce

Pa sva se hitro poslikala za spomin in nato odšla naprej proti Menini planini...

Mimo kapelice in spomenika, ter se za kratek čas ustavila v koči,,,

Zelo nama je všeč ttu gor. Ko so bili še otroci mali smo veliko hodili na Menino planino...