Mesec Februar se je pričel s sivino, no roko na srce to je podaril mesec januar za dobrodošlico novemu mesecu. Kakor vreme je tudi osebno povsod zavladala neka sivina neka brezizhodnost, ko enostavno ne veš kako naprej. Moram zapisati, da povem, kako je včasih dobro, da se človek ne sekira vnaprej, kajti so stvari na katere nimamo nobenega vpliva in se zgodijo tako, ali tako. A ker smo pač samo ljudje, se je včasih prav hudo upreti mislim katere ga vlečejo nekam v temo.Človek se počuti tako, kot da bi ga neko brezupje posesalo vase , gledaš nekam proti nebu, da bi ugledal morda vsaj kako svetlo točko tam nekje. Pa nič gledaš levo desno , čakaš in seveda UPAŠ.
In potem se le nekaj premakne naprej. Po vseh mučnih preiskavah in še vmes ob menjavi sester , ki so založile oz. izgubile papirje , in le po intervenciji in telefoniranju se je končno vse premaknilo naprej. potem je šlo naglo naprej ,napotena sva bila v Ljubljano , da izve, koliko se je bolezen že razbohotila. Ne morem popisati dneva pred tem. Mož je hodil gor in dol, gor in dol iz sobe v sobo. Poskušala sem ga nekako razvedriti mu dati poguma, a je včasih to tako prekleto težko, ko se ob tem sam soočaš z neko doslej nepoznano stisko in bi sam potreboval kako tolažilno besedo topel objem predvsem pa zagotovilo, da ne bo nič hudega , da se bo vse dobro izteklo. Po skoraj neprespani noči , sva že pred sedmo uro bila pred onkološkim inštitutom v Ljubljani.
In v taki megli človek se izgubi v turobnih mislih
Že kar nekaj časa je od takrat , ko sva sploh hodila po Ljubljani , čeprav sva imela v načrtu, da se spet podava na Ljubljanski grad in se sprehodiva po mestu. A nekako so vedno imele prednost pred našim prelepim glavnim mestom planine in gore.
Tako pa sva tu, sva si dejala. Čakala na izid preiskav. Že prijaznost osebja in seveda zdravnice je vlivala upanje oz pogum. Že takoj njena izjava to se da pozdraviti, je nama vzdignila del samozavesti in upanja tako nekako do kolen, kajti pred tem je bilo vse pod nivojem, po domače rečeno na "podnu." Kljub vsemu, da sem jaz optimist, a tudi žal realist in ob misli da bi izgubila tako nenadoma svojega sopotnika , ki že čez ena in pet deset let hodiva z ramo ob rami skozi življenje je bila nepredstavljiva. Čeprav vem, da bo enkrat v prihodnosti prišel ta čas, ko bo eden ob naju ostal sam.To je realnost, vsi smo na tej poti vsem nam je to usojeno, a nekako se ne morem še s tem sprijazniti.Če si enkrat z človekom tako dolgo skupaj, da se mi zdi , da se je življenje pričelo šele takrat, odkar sva skupaj, Potem je spet sledilo čakanje na tel. klic kajti bilo je vprašanje, ali kemoterapija, ali obsevanje. In voila zazvonil je telefon . in prijeten glas na drugi strani je pojasnil. Ni vam treba priti v ponedeljek na kemoterapijo, ker se bo pred operacijo samo obsevalo. Ker ni potrebe ker je šele začetek .
Joj kako olajšanje je zavladalo v našem domu, čeprav veva , da bo moral še skozi nekaj kar zelo neprijetnih stvari , a upam, da bo ob svoji dobri kondiciji in zdravemu življenju zmogel. .
In kot da bi to hotela potrditi tudi narava je po več dnevih sivine, mraza megle in celo dežja posijalo sonce . tako toplo, tako lepo jot je sedaj se mi še nikoli ni zdelo. Tako sedaj vmes nadaljujeva najine pohode
v naravo, seveda bolj po nižini in manjših holmih, kajti narava ni le lepa ampak doda človeku tisto moč in upanje, da bo še vse dobro.p,p,
Ni komentarjev:
Objavite komentar