sobota, 24. december 2016

Tudi to je življenje. Mir , spokojnost ali petarde

V tem božično novoletnem času, ko si vsi želimo miru , spokojnosti intime in ljubezni, ki v teh dneh še bolj pride do izraza, kot sicer. Čeprav letos ni snega, ki še dodatno polepša pokrajino in ji doda tisti skrivnostni čar Božiča  je vseeno toliko hladno, da v gotovih predelih je pravljično, kot bi bila narava pod velikim  sitom s sladkorjem , ki  j se je ponoči nežno premikal sem in tja  in ovijal travo drevje v sladkorni kipi.
V mestu je dopoldan kot izumrlo. Samo psarje srečaš z svojimi ljubljenčki, ki hite na zrak in da se iznebijo ostankov bogate pojedine preteklega dne, ko seveda pade več dobrot z mize , kot običajno, seveda tudi ob redni prehrani se vedno prileže priboljšek.
Tako sva včeraj popoldne tudi midva šla  z našo ljubljenko psičko Mery na sprehod. Skozi park sva nameravala , a je nama malo pred vhodom   naju ustavila gospa s čudovito psičko ki se je preplašeno ozirala sem in tja, kot bi jo bilo strah.
 Dejala nama je: Strah jo je pred njo je neko dekle vrglo petardo, Nikar ne hodita tu skozi . "
Pa sem jo vprašala ,"A dekle je vrglo petardo, saj to je do zdaj bila domena fantov!!
"Ja dekle štirinajstih petnajstih let oblečeno v svetlo bundo.."
Ker je našo Mery že tako strah pokanja , sva namesto v park krenila ob njem proti Poseki, kajti nisva hotela preživeti svetega večera ob preplašenem psu, ki teka sem in tja po stanovanju in hoče v naročje, ker jo je strah.
A glej ga šmenta. Ko sva prišla do konca  parka sta po cesti šle dve deklici , ki sta ravno zavijali za ovinek in moj je dejal, te so stare okoli štirinajst petnajst let. Saj v današnjih časih ne moreš tako točno določiti starosti, kajti dekleta so pri trinajstih že skoraj odrasle.. Pogledale so proti nama se hehetali in preden so izginile  za ovinek je že počilo. Tudi midva sva se prestrašila Mery je skočila v zrak in  tako da je skoraj iztrgala povodec iz rok in skočila proti meni v naročje. Sploh nisem vedela, kaj naj, ali naj jo tolažim , ali stečem za divjakinjami ali kaj. KO bi imela fotoaparat s seboj bi ju slikala,  ter ju dala na splet , a sem ga pustila doma.
Ko smo prišli domov sem dala Mery tableto da se je čez nekaj časa umirila  a še vedno je hotela biti blizu naju , ob vsakem šumu se je zdrznila.  Navadno ob teh dneh ne hodiva popoldne ven, ali pa se odpeljeva bolj daleč v naravo, a včeraj je bil sveti večer, pa kdo bi pričakoval kaj takega
Sedaj se pa sama sprašujem ob  vsem tem, ali je mogoče da so že dekleta tako neolikana brez sočutja do živali in ljudi in v tem času. Kako vzgojo in vzor so jim starši, ali nič ne gledajo po TV, ko jim kažejo raztrgane ude , ki so jih raztrgale petarde. Ali res  se ne da doživeti Božiča drugače da poka, kot bi bili na bližnjem vzhodu, kjer divja vojna.
Je prijatelj povedal , da je v Manili,  sicer osem ur pred nami ,kjer sedaj biva  m da so prišli z družino pravkar  od polnočnice , da ni počila nobena petarda, pa da so se imeli prečudovito , nepozabno lepo.
Pri nas pa je tudi pozneje pokalo in to se bo sedaj z vsakim  dnem stopnjevalo. Pa ne gre samo za živali, gre tudi za ljudi , kajti Božiča ne ustvari pokanje petard  streljanje, v zrak kot bi se bojevali, ampak druženje družine , ljubezen  ki naj vlada med ljudmi, in z obžalovanjem  sem se spomnila dveh deklic  v parku, ki namesto da bi doma, krasile božično drevo, ali pripravljali mizo za slavnostno božično večerjo, za druženje s svojimi najdražjimi  so  prepuščene same sebi in če je še vzgoja napačna je rezultat namesto miru in sreče , spokojnosti in ljubezni strah, ki ga sejejo med ljudi.In prav zasmilile so se mi..
Imejte današnji dan miren spokojen v objemu tistih , ki jih ljubite in naj bodo ti dnevi ki prihajajo , kot Dan Samostojnosti, in enotnosti ki ga praznujemo , ki bo jutri , naj ga praznujemo z zavestjo da nam je lepo , da sami odločamo , da nam bo še lepše naj bo naslednje leto
 miru spokojnosti in medsebojnega razumevanja  ter strpnosti in ljubezni polno. Skratka naj vse osrečuje brez razlik