Pomlad je prihajala v deželo sonce je pridobivalo na
moči , dnevi so se daljšali , po nasprotni strani pobočja so se majhni potočki, hudourniki od zadnjega deževja spuščali v
dolino, kot razpenjeno mleko . Pogled je bil enkraten. Na tej strani pobočja sta stala
moški sredi tridesetih let in
njegova žena. Oba visokorasla lepega obraza in dobre volje. Sprehajala sta se po gozdni cesti ob sebi sta imela dva velika psa. Za katerima se je podil pet leten
fantič. Sveži spomladanski zrak je nakazoval, da bo prva odjuga vzela še tiste
zadnje zaplate snega. Pomlad je z velikimi koraki prihajala v deželo.
Delala
sta načrte za bodočnost. Nameravala sta
odpreti podjetje. Vse sta imela zastavljeno tudi finančnih težav ni
bilo .... Pozabljen je bil ves trud varčevanje , vse težave so bile pozabljene ... Bila
sta polna sanj, novih načrtov , polna veselja in poguma ter volje, da izpeljeta
kar sta se namenila...
Pogovarjala sta se o
srečanju sorodnikov in
prijateljev , ki naj bi bilo čez dva meseca. Oba sta se veselila in delala načrte. Na to sta
zavila k majhni hišici, kjer sta stanovala starša, Sledila je vsakodnevna kavica, vnuk je takoj
zlezel k babici na kolena in hotel da mu pokaže igrico z vrtavko. Potem je
povedal da pride naslednje jutro spet k njima, da gresta mami in ati v službo . Da bo pomagal pri delu , bil je
zelo prijeten otrok. Vsem je bil v veliko veselje . Radi so bili tako skupaj,
vsak je prispeval svoj košček truda in veselje je bilo popolno.
Nekaj dni zatem je sin pričel pripovedovati, da je bil v
bližnjem mestu, da mu ga je nekdo zasledoval, da je videl na strehi občine
velik ekran in tako videl vse kaj se dogaja v mestu. Vsi so mu sprva še
verjeli, ker so mislili, da je pač kak ekran na pročelju hiše, da bo kakšna
prireditev. Celo smejali so se na ta račun in celo popoldne je bilo zabavno
radi tega. Čez nekaj dni je povedal da, bi moral iti nekam v tujino, da ga je
klical bivši šef. Ko je mati vprašala snaho kdaj odide, jo je ta začudeno
pogledala ter odvrnila :
»Nič ne vem o tem«. Nato je življenje nekaj tednov teklo po
starem tiru ...Pomlad je prišla v deželo s hitrimi koraki. Trava je ozelenela, čez noč,
kot bi zamahnil z čarobno palico je povsod po
obronkih gozda vzcvetelo prvo cvetje. Dela je bilo dovolj in vse je bilo
tako kot mora biti.
Bil je prekrasen majski dan.
V zraku je bilo čutiti vonj
španskega bezga in bližino
prihajajočega poletja. Na vrtu blizu velikega ribnika je bila zbrana večja družba, ki je
proslavljala občasna srečanja vseh
sorodnikov.
Bilo je prav zabavno, Prvo je bilo pozdravljanje vseh
prisotnih potem še spoznavanje z novimi prišleki v družino. Ja leta hitro teko
, mladina je pričela cveteti in seveda
so pripeljali pokazati svoje izvoljence in izvoljenke. Po obveznem slikanju, ker proti koncu dneva je navadno
kateri prej odšel ali pa enostavno omagal. Vsi so se veselili in v pričakovanju
jedi z žara so se počasi pomikali proti veliki mizi ki je s stala v senci
mogočne pergole.
Veselje je bilo na višku, ko je nenadoma eden od mladih
moških vstal od mize ter pričel hoditi
okoli ribnika in se mahajoč z
rokami prepirati s samim seboj. Vse je potihnilo vsi so ga z
začudenjem in rahlo grozo spremljali s pogledom. Dokler ni njegova žena stopila
k njemu in ga z vprašujočim pogledom vprašala:
"Kaj je narobe kaj ti je?"
Pogledal jo je z
lesketajočimi očmi in ji rekel s hripavim glasom.
»Moram, moram hoditi tu
okoli« mi je rekel glas , in pokazal na
svojo glavo in potem je pobral pesek s poti in ga dal v usta vso nesnago
moram očistiti iz sebe .
»Kakšen glas?« Je vprašala !
»Pa saj veš,« sem ti ja pravil
»Ne, ne vem nič, to si domišljaš,« prijela ga je za roko pa jo je odrinil z vso močjo.
»Pojdi vstran ,« jo je
spet odrinil , da je padla.
»Pa kaj ti je?« Je zajokala !
Ni je poslušal temveč je nadaljeval pot vedno
hitreje in hitreje tu in tam se je sklonil pobral kak kamenček ali odtrgal list
z grmovja ki je raslo v bližini ga dal v usta in grozeče mahal v zrak kot bi
odganjal brenčeče sršene od sebe.
Le kaj mu je so vpraševali vsi povprek. Žena je z solznimi
očmi samo skomignila z rameni:" Ne vem in groza me je."
Takrat je prišla iz
hiše mati od njega se vprašujoče zagledala v sina, ki je skoraj dirjal okoli
ribnika.
Kaj pa je njega prijelo, ste stavili kakšen čas bo dosegel je vprašala ostale . Vsi so jo pogledali in
nobeden ji ni odgovoril. Stopila je proti sinu mu prečkala pot in vprašala:
»Tone , ja kaj pa ti je?«
Pogledal jo je kot tujca, jo odrinil in rekel pusti me,
»Kdo pa si ti .«
"Kaj pa govoriš, "sem ja tvoja mama.
"Nikoli te še nisem videl ne poznam te" , spet in spet je
nekaj zamrmral ter jo odrinil proti
ribniku da je skoraj padla v vodo.
Z grozo ga je pogledala, kot prej žena se pobrala in
jokajoč stekla v hišo.
On pa je hodil, hodil celo uro in še več, ni hotel jesti ni
hotel piti samo hodil je. Potem je nekaj njegovih bratrancev stopilo k
njemu hoteli so mu pomagati in ga
prepričati, da naj neha s tem
početjem... Sploh jih ni poslušal rekel je celo naj ga pustijo na miru. Nekaj
časa so mu še dopovedovali, a ko so videli da je vse brez smisla so se vrnili k
mizi ter še od tam spremljali njegovo hojo njegove sunkovite gibe nato pa so
se sprijaznili, da nobenega noče poslušati . Pričeli so jesti in se pogovarjati. Kakor se ljudje
vedno hitro navadijo nenavadnih stvari in dogodkov so se menili in smejali ter
glasno govorili vse povprek. Le tu in tam se je kdo vprašujoče in kradoma
pogledal proti moškemu, ki je vztrajno
prepirajoč s sabo vedno hitreje korakal dokler se ni sesedel kot prazna
vreča a še vedno mrmral predse. Dva moška njegova kolega sta vstala ga prijela
pod rokami ga dvignila in napol odnesla k mizi.
Hotel ju je
odriniti , a mu ni uspelo saj sta bila
prava korenjaka.
Ni hotel sesti zato se je žena odločila, naj ga dasta v
avto, da ga odpelje k dežurnemu zdravniku . Ko sta ga dvignila so mu od napora
spet odpovedale noge . Žena se je
poslovila od gostov in se odpeljala ,
sploh se ni zavedal takoj je ves izčrpan zaspal
Peljala ga je k
zdravniku ki ga je napotil v psihiatrično kliniko tam so ji rekli, da mora
priti z napotnico, ker je nedelja sprejemajo samo nujne primere.
"Pa saj je nujno!"
Je dejala. "Je nasilen, ogroža vas ali sebe."
Pogledala ga je spečega na sedežu in dejala :
»Ne spi.«
"Jutri v ponedeljek
pojdite k zdravniku po napotnico nato ga pripeljite."
Naslednji dan je
prostovoljno šel z njo k zdravniku kjer je dobil napotnico, za psihiatrično kliniko.
Kjer je ostal dva
meseca.. in se kakor ozdravljen vrnil domov.
Doma so ga sprejeli s strahom z olajšanjem in velikim pričakovanjem. Pri kosilu ki je bilo bolj slavnostno
je razlagal kako je bilo v kliniki in kakšne tragedije so doletele katere
bolnike sem imel srečo, da jaz nisem tak težak primer. Hudo je bilo a če se bom
držal navodil in bom jemal zdravila
redno ne bo problema.
Treba bo jemati
tablete vsak dan , celo življenje : je dejal, ali veste kaj mi je, odkimali so
"Shizofrenija!"
Vsi so ga vprašujoče
gledali. "Kaj je zdaj to za ena bolezen, še nobeden ni slišal za to?"
Nabavili so si knjig in posvetovali pri
zdravstvenem osebju in počasi so
se poglabljali v to bolezen, njeno razsežnost
in njeno spremenljivost katera lahko uniči človeka, ga spremeni in
razčloveči da ni niti senca samega sebe . Postane tujec sebi svojim bližnjim,
prijateljem, Pa še to , da ni ozdravljiva, ampak se lahko samo za-zdravi ob redni uporabi zdravil, se življenje normalno odvija naprej. Oddahnili so si, če bo jemal zdravila in verjeli so, da jih bo in da bo spet vse v redu.
On je jemal zdravila in življenje se je vrnilo v normalen
vsakodnevni krogotok.. Hodil je v službo, kjer je z veseljem opravljal svoje
delo se vračal k družini domov kjer se je posvečal ženi in svojemu petletnemu
sinu, ter delu na kmetiji. Tako je tekel čas vsak mesec enkrat je obiskal
zdravnika in ta mu je čez nekaj časa dejal, da mu dobro kaže in če bo šlo tako naprej bo lahko
zmanjšal dozo zdravil.
Poletje se je prevesilo v jesen z svojo družinico je
užival na morju, hodili so v hribe, na izlete, skratka življenje se je
normaliziralo. Dogodki pomladi so bili pozabljeni sreča je bila popolna vsi so
bili presrečni. Žena, mati, oče vse je nakazovalo da je ta nočna mora za vedno
za njimi. A žal se je vse obrnilo drugače.
Konec prvega dela
p,p,
Ni komentarjev:
Objavite komentar