Contributors

sobota, 10. december 2016

Tudi to je življenje. ...Izgubljene sanje-1- del

Pomlad je prihajala v deželo sonce je pridobivalo na moči  , dnevi so se daljšali , po nasprotni strani pobočja  so se majhni potočki,  hudourniki od zadnjega deževja spuščali v dolino, kot razpenjeno mleko . Pogled je bil enkraten. Na tej strani pobočja  sta stala moški  sredi tridesetih  let  in njegova žena. Oba visokorasla lepega obraza in dobre volje. Sprehajala sta se  po gozdni cesti ob sebi sta imela dva  velika psa. Za katerima se je podil pet leten fantič. Sveži spomladanski zrak je nakazoval, da bo prva odjuga vzela še tiste zadnje zaplate snega. Pomlad je z velikimi koraki prihajala v deželo.
 Delala sta načrte za bodočnost.  Nameravala sta odpreti  podjetje. Vse sta imela zastavljeno tudi finančnih težav ni bilo .... Pozabljen je bil  ves trud varčevanje , vse težave so bile pozabljene ... Bila sta polna sanj, novih načrtov , polna veselja in poguma ter volje, da izpeljeta kar sta se namenila...
Pogovarjala sta se o  srečanju  sorodnikov in prijateljev , ki naj bi bilo čez dva meseca. Oba sta  se veselila in delala načrte. Na to sta zavila k majhni hišici, kjer sta stanovala starša,  Sledila je vsakodnevna kavica, vnuk je takoj zlezel k babici na kolena in hotel da mu pokaže igrico z vrtavko. Potem je povedal da pride naslednje jutro spet k njima, da gresta mami in ati  v službo . Da bo pomagal pri delu , bil je zelo prijeten otrok. Vsem je bil v veliko veselje . Radi so bili tako skupaj, vsak je prispeval svoj košček truda in veselje je bilo popolno.
Nekaj dni zatem je sin pričel pripovedovati, da je bil v bližnjem mestu, da mu ga je nekdo zasledoval, da je videl na strehi občine velik ekran in tako videl vse kaj se dogaja v mestu. Vsi so mu sprva še verjeli, ker so mislili, da je pač kak ekran na pročelju hiše, da bo kakšna prireditev. Celo smejali so se na ta račun in celo popoldne je bilo zabavno radi tega. Čez nekaj dni je povedal da, bi moral iti nekam v tujino, da ga je klical bivši šef. Ko je mati vprašala snaho kdaj odide, jo je ta začudeno pogledala ter odvrnila :
»Nič ne vem o tem«. Nato je življenje nekaj tednov teklo po starem tiru ...Pomlad je prišla v deželo  s hitrimi koraki. Trava je ozelenela, čez noč, kot bi zamahnil z čarobno palico je povsod po  obronkih gozda vzcvetelo prvo cvetje. Dela je bilo dovolj in vse je bilo tako kot mora biti.
Bil je prekrasen majski dan.
V zraku je bilo čutiti vonj  španskega bezga  in bližino prihajajočega poletja. Na vrtu blizu velikega ribnika  je bila zbrana večja družba, ki je proslavljala občasna srečanja  vseh sorodnikov.
Bilo je prav zabavno, Prvo je bilo pozdravljanje vseh prisotnih potem  še spoznavanje z  novimi prišleki v družino. Ja leta hitro teko ,  mladina je pričela cveteti in seveda so pripeljali pokazati svoje izvoljence in izvoljenke. Po obveznem  slikanju, ker proti koncu dneva je navadno kateri prej odšel ali pa enostavno omagal. Vsi so se veselili in v pričakovanju jedi z žara so se počasi pomikali proti veliki mizi ki je s stala v senci mogočne pergole.
Veselje je bilo na višku, ko je nenadoma eden od mladih moških vstal od mize ter  pričel hoditi okoli  ribnika in se mahajoč z rokami  prepirati  s samim seboj. Vse je potihnilo vsi so ga z začudenjem in rahlo grozo spremljali s pogledom. Dokler ni njegova žena stopila k njemu in   ga  z vprašujočim pogledom vprašala:
 "Kaj je narobe  kaj ti je?"
 Pogledal jo je z lesketajočimi očmi in ji rekel s hripavim glasom.
 »Moram, moram  hoditi tu okoli« mi je rekel glas , in pokazal   na svojo glavo  in potem je pobral  pesek s poti in ga dal v usta vso nesnago moram očistiti iz sebe .
»Kakšen glas?« Je vprašala !
»Pa saj veš,« sem ti ja pravil
»Ne, ne vem nič, to si domišljaš,« prijela  ga je za roko pa jo je odrinil z vso močjo.
 »Pojdi vstran ,«  jo je  spet odrinil , da je padla.
»Pa kaj ti je?« Je zajokala !
 Ni  je poslušal temveč je nadaljeval pot vedno hitreje in hitreje tu in tam se je sklonil pobral kak kamenček ali odtrgal list z grmovja ki je raslo v bližini ga dal v usta in grozeče mahal v zrak kot bi odganjal brenčeče sršene od sebe.
Le kaj mu je so vpraševali vsi povprek. Žena je z solznimi očmi samo skomignila z rameni:" Ne vem in groza me je."
Takrat je  prišla iz hiše mati od njega se vprašujoče zagledala v sina, ki je skoraj dirjal okoli ribnika.
Kaj pa je njega prijelo, ste stavili kakšen čas bo dosegel je  vprašala ostale . Vsi so jo pogledali in nobeden ji ni odgovoril. Stopila je proti sinu mu prečkala pot in vprašala:
»Tone , ja kaj pa ti je?«
Pogledal jo je kot tujca, jo odrinil in rekel pusti me,
 »Kdo pa  si ti .«
"Kaj pa govoriš, "sem ja tvoja mama.
"Nikoli te še nisem videl ne poznam te" , spet in spet je nekaj  zamrmral ter jo odrinil proti ribniku da je skoraj padla v vodo.
Z grozo ga je pogledala, kot prej žena  se pobrala in  jokajoč  stekla    v hišo.
On pa je hodil, hodil celo uro in še več, ni hotel jesti ni hotel piti samo hodil je. Potem je nekaj njegovih bratrancev stopilo k njemu  hoteli so mu pomagati in ga prepričati, da naj neha s  tem početjem... Sploh jih ni poslušal rekel je celo naj ga pustijo na miru. Nekaj časa so mu še dopovedovali, a ko so videli da je vse brez smisla so se vrnili k mizi  ter še od tam spremljali  njegovo hojo njegove sunkovite gibe nato pa so se sprijaznili, da nobenega noče poslušati . Pričeli  so jesti in se pogovarjati. Kakor se ljudje vedno hitro navadijo nenavadnih stvari in dogodkov so se menili in smejali ter glasno govorili vse povprek. Le tu in tam se je kdo vprašujoče in kradoma pogledal proti moškemu, ki je vztrajno  prepirajoč s sabo vedno hitreje korakal dokler se ni sesedel kot prazna vreča a še vedno mrmral predse. Dva moška njegova kolega sta vstala ga prijela pod rokami ga dvignila in napol odnesla k mizi. 
 Hotel ju je odriniti  , a mu ni uspelo saj sta bila prava korenjaka.
Ni hotel sesti zato se je žena odločila, naj ga dasta v avto, da ga odpelje k dežurnemu zdravniku . Ko sta ga dvignila so mu od napora spet  odpovedale noge . Žena se je poslovila od  gostov in se odpeljala , sploh se ni zavedal takoj je ves izčrpan zaspal 
 Peljala ga je k zdravniku ki ga je napotil  v  psihiatrično kliniko tam so ji rekli, da mora priti z napotnico, ker je nedelja sprejemajo samo nujne primere.
"Pa saj je nujno!"
Je dejala.  "Je nasilen, ogroža vas ali sebe."
Pogledala ga je spečega na sedežu in dejala :
»Ne spi.«
 "Jutri v ponedeljek pojdite k zdravniku  po napotnico  nato ga pripeljite."
 Naslednji dan je prostovoljno šel z njo k zdravniku kjer je dobil napotnico,  za psihiatrično kliniko.
 Kjer je ostal dva meseca.. in se kakor ozdravljen vrnil domov.
Doma so ga sprejeli s strahom z olajšanjem in velikim  pričakovanjem. Pri kosilu ki je bilo bolj slavnostno je razlagal kako je bilo v kliniki in kakšne tragedije so doletele katere bolnike sem imel srečo, da jaz nisem tak težak primer. Hudo je bilo a če se bom držal navodil  in bom jemal zdravila redno ne bo  problema.
 Treba bo jemati tablete vsak dan , celo življenje : je dejal, ali veste kaj mi je, odkimali so


 "Shizofrenija!"
Vsi so ga  vprašujoče gledali. "Kaj je  zdaj to za ena bolezen, še nobeden ni slišal za to?"
Nabavili so si knjig in posvetovali  pri  zdravstvenem osebju  in počasi so se poglabljali v to bolezen, njeno razsežnost  in njeno spremenljivost katera lahko uniči človeka, ga spremeni in razčloveči da ni niti senca samega sebe . Postane tujec sebi svojim bližnjim, prijateljem, Pa še to , da ni ozdravljiva, ampak se lahko samo za-zdravi ob redni uporabi zdravil, se življenje normalno odvija naprej. Oddahnili so si, če bo jemal zdravila in verjeli so, da jih bo in da bo spet vse v redu. 
On je jemal zdravila in življenje se je vrnilo v normalen vsakodnevni krogotok.. Hodil je v službo, kjer je z veseljem opravljal svoje delo se vračal k družini domov kjer se je posvečal ženi in svojemu petletnemu sinu, ter delu na kmetiji. Tako je tekel čas vsak mesec enkrat je obiskal zdravnika in ta mu je čez nekaj časa  dejal, da mu dobro kaže in če bo šlo tako naprej bo lahko zmanjšal dozo zdravil.
Poletje se je prevesilo v jesen z svojo družinico  je  užival na morju, hodili so v hribe, na izlete, skratka življenje se je normaliziralo. Dogodki pomladi so bili pozabljeni sreča je bila popolna vsi so bili presrečni. Žena, mati, oče vse je nakazovalo da je ta nočna mora za vedno za  njimi. A žal  se je vse obrnilo drugače.
Konec prvega dela
p,p,

Ni komentarjev:

Objavite komentar

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...