ponedeljek, 26. december 2016

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-NAJINO PRAZNOVANJE -

 DNEVA SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI IN........
Petindvajsetega decembra na božič se  je dopolnilo 51 let najinega skupnega življenja.Dolga doba če analiziraš pa je zelo zelo kratka. Vesela sva da je nama uspelo in seveda, da je nama bila narava tako milostno  naklonjena z zdravjem  do sedaj, seveda upava da bo še naprej tako

Ko tako pogledam nazaj si kritično mislim, da če bi  bila še enkrat mlada se ne bi poročila na kak praznik. Saj potem skoraj ne veš, kaj bi praznoval. Nekaj je potem vedno v ozadju, Le če zmoreš res veliko energije nekako stisneš, ali pa raztegneš dneve še v kak dodaten praznični dan. Tako da je včasih ves december samo slavje in veselje, zliješ vse občutke v eno samo praznovanje, tako da si potem zadovoljen in da  si srečen zadovoljen . No ker so v tem času prazniki in obletnice, tako na kupu, pa še dodatno se je sedaj vrinil dan samostojnosti in enotnosti , da se ti že kar pošteno vrti od praznovanja, pa ne od alkohola , ampak od vseh čustev ki jih ti prazniki prinesejo na površje. Pozlatijo dneve , čeprav včasih ni sonca in so dnevi kratki, a se že daljšajo , za eno minuto,sva se šalila včeraj , ko sva odšla , ja kam drugam, kot na najino goro Uršljo goro, katero sva ta mesec obiskala kar  petkrat. Prvič sva bila gor 4.12, na svojem tradicionalnem mesečnem pohodu. Drugič sva bila gor 11.12. ko sva pohod posvetila enemu mojih  mojemu svakov , ki je preminul te dneve in se v njegovem imenu poslovila od nje. Zelo mu je bila ljuba in velikokrat jo je obiskal.  Potem sva naslednji dan zvedela šokantno novico o zdravju  in sva potrebovala energijo in kam drugam naj se človek zateče, kot na goro  Uršljo goro m kjer sva si napolnila  baterije  in našla vsaj malo tolažbe in upala, da  bodo izvidi  malo boljši kot kaže prva prognoza.  18.12.  smo bili zmenjeni z moževim bratom, da gremo pogledat kako zgleda decembrski pohod , kajti  svak še  nikoli ni bil na Uršlji meseca decembra , pa čeprav jih šteje že šestinsedemdeset let. Prelep  sončen dan smo preživeli in se družili do poznega popoldneva.





 Uživali smo vsak meter poti in se zabavali
 Včeraj pa sva po praznovanju božiča in najine enainpetdesete obletnice zakona se odločila, da greva se poslovit za letos od najine gore, Šla bi morda že kam drugam a je zdravnik svetoval možu da naj ne hodi preveč navkreber, ampak bolj po ravnih in položnih poteh. In tako sva se peljala do rampe in počasi v krasnem sončnem vremenu šla počasi okoli po cesti na vrh. Obujala sva spomine,  Kajti bila sva gor v vseh časih pri minusu 16 pa poleti, ko je bilo vroče, da ti je dih jemalo. Pa ponoči nepozabni so bili ti nočni pohodi  navadno sva izbrala čas polne lune in se ob njenih svetlih žarkih včasih tudi z pomočjo naglavne svetilke pomikala na vrh gore, kjer sva štela zvezde, včasih počakala da je  luna zašla tam za Julijskimi Alpami in se je čez nekaj trenutkov pokazalo sonce izza Pohorja. Pravljični  in neprecenljivi so bili ti pohodi. In cvetovi  da dobiš željo , da se potopiš v to razkošje.


To mora človek enostavno doživeti, saj drugače skoraj ne moreš verjeti da je lahko kaj tako sanjsko lepega.





ko sonce utone tam za Peco in se potopi v Vrbsko jezero





Pa planjave z pogačicami, ko  si imel vtis, da je nekdo posejal goro z  zlatimi cekini. Ali spomladi ko je bel nežen teloh včasih rahlo navdahnjen z roza barvo  krasil porjavelo travo in si vedel, da je pomlad v maršu, čez našo prelepo deželico.  Ali pa v ivje, led ujete smreke, ki so kot kipi stali  poti in se odražali nad kopnimi dolinami ob vznožju gore. Pa visoke trave v katerih si se skoraj izgubil pa cvetovi vseh vrst od šentjanževk , hribje rese Bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica)  ta me je še posebno navdušil tako lep nežen in toliko ga je bilo.
Pa avriklji čeprav na težko dostopnih krajev sva se potrudila da užijeva njihlepoto
 Kakor koli če bi hotela opisati vse dosedanje pohode bi lahko napisala knjigo, kajti toliko lepot, toliko doživetij pripetij, ja tudi kaj neprijetnega se nama je dogodilo. Kako sta naju  prestrašila dva lovca, ki sta malo nad rampo stala v senci oz temi zgodaj zjutraj in čakala petelina. Ker sem zakričala ko sem zadela v enega  se je začel pritoževati, da nimava kaj hoditi v hribe tako zgodaj da plašiva živali. Bila sva tiho kot miš, zakričala sem šele ko sem se njega ustrašila. Prav zaželela sem mu da ne bi ničesar ulovil tistega dne. Seveda po tihem, kajti pri lovcih nikoli ne veš. Tako da nama je včerajšnja pot minila tako hitro, čeprav sva šla počasi. Dohitevali in prehitevali in srečavali so naju številni planinci, ki so dan samostojnosti in enotnosti hoteli preživeti na Uršlji gori. Presenečena sem bila, ker jih je bilo zelo veliko iz štajerskega konca iz Maribora  in še naprej proti Prekmurju. . Ko sva prispela gor je bilo pred kočo vse zasedeno. Ravno tako v koči. Vse veselo samo nasmejani obrazi.
Stisnila sva se na klop  na soncu in se predala prazničnemu vzdušju.Kar nekaj časa sva ostala tu Nato sva odšla še na vrh in se nato napotila malo niže, kjer sva se usedla in se predala sončnim žarkom in panoramskemu razgledu na Šaleško dolino in KSA.



Nazdravila sva nama , nazdravila sva naši prelepi deželici Sloveniji. Da bi bila še malo bolj uspešna, da bi naši voditelji delali za narodov blagor in ne samo za svojo rit. Oprostite izrazu, a včasih je pač treba reči bobu bob.  Pa da bi bili ljudje enotni , da se ne bi delili na naše in vaše, na črne bele, rdeče, zelene in modre. Ja kaj bi bilo , ko bi enkrat pozabili na razprtijo bili enoti in delali za boljši danes jutri, saj drugače se



našim potomcem slabo piše. Zatopljena vsak v svoje misli sva se sporazumela brez besed. Čas se je pomaknil že proti sredine popoldneva in vedela sva , da bo treba oditi. Slovo je vedno težko saj meni s te gore vedno pa me tolaži misel saj pridem kmalu.  Tokrat pa je vse še zavito v negotovost. No to vem da sem uživala, sva uživala, lahko rečem tudi v njegovem imenu , vsak trenutek tu na gori letos sva bila  do sedaj  enaindvajsetkrat gor.   na Uršlji gori sva bila od konca 2011 gor 111 x. letos pa z današnjim dnem  22x Kar lepa številka. Seveda pa je naju tudi drugod bilo polno. A je že tako Uršlja gora je naša domača gora, najina gora. Je kot dober star prijatelj, ki te razveseli, ti je v oporo te osveži, te napolni z energijo in zdravjem. Tako sva se poslovila od nje in kmalu bo konec tudi letošnje leto, ki je bilo prestopno, zame po eni strani zelo lepo po drugi strani pa tako slabo, da komaj čakam da mine.
Domov sva se vrnila ravno takrat, ko je sonce poljubilo vrhove in je nad dolino zavladal spokojni mir.
p.p.







,