sobota, 03. december 2016

SPOMINI STAREGA GOJZARJA-MESECU NOVEMBRU V SLOVO

 Tiho, skoraj neopazno smo se približali zadnjemu mesecu in tednom leta. Kot že nekaj časa doslej naj se tudi tokrat poslovim in obudim nekaj utrinkov tega meseca, ki je odkorakal v zgodovino. No meni osebno ta mesec nikoli ni bil ne vem kako všeč razen morda tistega pred ena in petdesetimi leti ko sem spoznala mojega moža na predzadnji dan  novembra  še v  prejšnji državi, prejšnjem tisočletju, ali stoletju, ha ha tako dolgo je že od tega , da se mi zdi kot da pred tem sploh ni bilo kaj zanimivega. Seveda to ni res. Je pa res da se je veliko kaj spremenilo od takrat. Takrat je bil 29 november državni praznik praznovali smo na veliko, no jaz še sedaj praznujem, a ne praznika republike, ampak se z možem spominjava najinega prvega srečanja. No to je druga zgodba sedaj pa k dogodkom ki so se odvrteli  v minulih dneh.

November je letos bil bolj deževen, kot ne, tako, da sva morala prav paziti, da sva ujela kak jasen dan. In res sva imela srečo. V začetku meseca sva se odpravila na  Pohorje, na Črno jezero in k Trem Žebljem na Osankarico, to je za naju že tradicionalni vsakoletni pohod v te kraje. Lepo je in zakaj človek ne bi užival na čistem zraku v rajskem okolju

 Nato sva Obiskala še Malahorno prelepo cerkvico, sv Barbare, ki je praznovala 850 let,obdano z vinogradi in prekrasnim razgledom
 
Naslednje dneve je spet deževalo tako sva nekaj dni ostala lepo doma, vsak dan sva obiskala sončni parkin občudovala  prelepo edinstveno visečo bukev kateri listi so se obarvali in počasi odpadali.
  In  cvetoče češnje, ki nas vsako leto razveselijo dvakrat v leti. Spomladi cveto in v jeseni


Debela preproga litja je ležala povsod in naznanjala, da smo zabredli globoko v pozno jesen. In sekvoja v sončnem parku ki bo zadnja odvrgla svoje barvite iglice Listje so takoj pograbili, ko je prenehalo deževati in romantične barvitosti je bilo konec

 Ta mesec sva velikokrat obiskovala Škalsko jezero, zelo mi je všeč tu. Vedno enako, a kljub temu vedno drugačno, pač odvisno od tega kateri čas v dnevu , ali mesecu ga obiščeš . In seveda vreme igra važno vlogo. 
 Nato se je razjasnilo. In šele takrat sva videla da je sneg zapadel nizko. Odločila sva se za obisk Gore Oljke in v Pesju vsa očarana opazovala  pobeljeno Uršljo goro in Graško goro s Slemenom . Odločila sva se da greva prvo na Goro Oljko  naslednje dni pa na Uršljo. Kako je potekal pohod na Goro Oljko





sem opisala že v prejšnjem blogu le to naj povem da je bilo zelo lepo .Da sva imela prekrasen dan in da sva uživala v razgledu na morje megle v Savinjski dolini in čudovitem pogledu na Kamniške, ki so kukale iznad meglene odeje, ki je pokrivala Savinjsko dolino. Hodila sva po znanih poteh in obiskala Brezovec, nekaj pa sva se šla avanturiste, pa sva  jo mahnila kar počez, čez strmino  v gozdu in travnike


Občudovala ob poti skupino  štirih odraslih muc, ki so dremale na pragu  na soncu in čakale, da jih kdo spusti v hišo .
 Uživala sva v barviti šumeči preprogi bukovega listja, ki je s svojo čarobnostjo pripomoglo k temu da sva se veselila oba , kot otroka in tekla po grebenu navzdol.
Naslednje jutro sva se povzpela na Velenjski grad šla sva po krožni poti iz starega Velenja  , po severni strani, kjer je naju zeblo, kajti nobeden ni pričakoval da  bo tako hladno jutro. Mimo cerkve sv. Marije  po  gozdni poti in mimo mostovža na grad . Kjer sva uživala v prelepem razgledu na naše lepo mestoNato pa po 233 stopnicah nazaj mimo vile Bianke, ki je obnovljena in ponos Velenju spet nazaj čez Velenje  mimo MOV in kulturnega doma 








 


 midva na mostu 


mimo spomenika NO V v spomin in opomin 

 








 Spet se je poslabšalo vreme,megla je kot svinčen pokrov visela nad našo dolino. Pa sva šla proti Konovem mimo cerkve sv. Martina in naprej čez Poseko. Rahlo je rosilo z megle  in to je še dodatno vplivalo na turobno razpoloženje. Poleg tega, da sva izvedela, da se je zdravstveno stanje  nama dragega sorodnika poslabšalo  je vsakdanja megla  bila kot nekak nevidni zastor oziroma zavesa, ki je človeku branila da bi lahko malo objektivneje zrl v prihodnost. Poleg tega se mi zdi, da je mesec november, ko se vse nekako nabere na kup, da je treba stvari razčistiti, analizirati  in odvreči tisto, kar se ne da rešiti in se okleniti tega, kar je na razpolago, drugače  te potegne na dno. Drugače nisem pesimist, a včasih potrebuješ vso moč in energijo da spet vidiš modrino in daljno  obzorje.

 
Tako sva takoj , ko je spet posijalo sonce se odpravila na Uršljo goro, ki je že znana po tem da je na njej polno energije . zgodaj sva šla na pot in opazovala krajec lune ki se je razblinjal v jutranjem somraku in nad privezano mizo nad Križanom občudovala prebujanje dneva v žarečih srhljivo lepih odtenkih sonca, ki se je tam nekje izza obzorja pripravljalo da naredi dan poln veselja in navdušenja. A nisva čakala tam temveč sva pohitela naprej po strmini  in po zimski poti, kmalu prispela do rampe, kjer sva dohitela prve žarke ki so obarvali vrhove smrek in cesto pred nama. 


 Med smrekami sva videla da je vsa Mislinjska dolina in Slovenj Gradec pokrit z debelo odejo iz megle. Megla se je plazila okoli naju pod nama je bila neka mističnost a midva sva hitela naprej in samo to sva si želela , da bova na vrhu uzrla jasno nebo nad nama in sonce,
 
Ko sva prispela do kapelice sva videla, da se je nama želja izpolnila. Sicer se je pas megle pod cerkvijo prikazal, a kmalu spet izginil. Nasmejana in , kar čutila sem, kako se moje iztrošene baterije polnijo z energijo in novo močjo .  Navadno je tako, če je Mislinjska dolina v megli in Šaleška je Mežiška v soncu. A tokrat je bilo povsod polno beline. Zdelo se nama je , kot da sva v drugem povsem tujem svetu. Kot da stojiva na robu velikega kotla  v katerem brbota  para in se dviga kvišku. Bil je edinstven občutek. Kljub jutranjemu hladu se je potem na vrhu otoplilo. Vetra n bilo in tako sva uživala prvo pri koči potem pa še na vrhu gore. Pustila sva si čas . Precej planincev se je zvrstilo med tem, ko sva midva uživala pravi gorski raj in se predajala sončnim žarkom. Časa je bilo več , kot dovolj. Tako sva se šele  v začetku popoldneva počasi odpravila nazaj


 Klasična slika cerkve in doma

 Ja trave so poležane, kajti zadnji sneg je vse položil na tla. Proti vrhu  in križu na njem kjer sva se slikala in opazovala meglo v dolinah po  Avstriji 


 Še zadnji pogled na cerkev sv Uršule preden sva izginila v gozdu. Je pa res, da se je megla pričela dvigati proti vrhu gore, kot, da bi čakala da se umakneva z nje.
Utrujena a zelo dobro razpoložena sva se vrnila domov , in še enkrat videla, da je narava res najboljši zdravnik za vse tegobe, ki jih nam naloži življenje. Res pa je , da je tudi zato potreben določen čas .in spet je deževalo,  a naš Sončni park je lep tudi v dežju. malo sva raziskovala tudi po našem mestu, kajti poleti skoraj ni časa za potepanje po njem. Veliko se spreminja . Na novo gradi trgovine rastejo , kot gobe po dežju, spet drugje so se izpraznile. Ja konkurenca oz ponudba in povpraševanje  razblini marsikatere sanje. A je že tako v življenju. Nekaterim pa uspe. A veletrgovine so  marsikomu  že prekrižale račune.
 
na trgu sva opazovala, ko so pripravljali oz postavljali jelko za božične praznike


 
in 29 novembra sva izkoristila konec meseca za izlet oz pohod na rudarske škode. To je področje, kjer se
 je svet spremenil in se še spreminja zaradi odkopavanja premoga. Veliko se je že saniralo, . No Jaz se še spominjam ko je pred 50 leti, ko sem jaz prišla v Velenje bila tam vas, kjer je sedaj Velenjsko jezero. Ja veliko se je spremenilo, a kljub temu je zanimivo hoditi tu. Nekje so nastala nova jezera, druga so skoraj izginila. Veliko raznovrstne favne je tukaj. Če imaš srečo, lahko vidiš zajca lisice, damjaka race labode, kormorane, skobce in še in še.  Mimo lepega kozolca v Škalah, ki ni oblepljen z reklamami, kot veliko kje nato čez polje 

Precej kozolcev je tukajtale je nagnjen, a še vedno lep
Široke ceste so znak, da se zemlja umirja
 Pogled proti Šoštanju-Krasen vranec se je mirno pasel ob poti
 Lep pogled proti Velenjskemu jezeru in Sv. Jakobu in vrhu Gradišča nad njim



Tuditudi te poti so se spremenile. Nekaterih sploh ni več nekatere so pa zaraščene, ali pa so speljane drugam. Nekje pa so prelepe široke makadamske ceste. Ja dobrih 11 km sva prehodila. Prekrasen jasen, a kar hladen dan je bil s katerim sva zaključila muhast in večinoma   deževen  mesec. Ob takem vremenu lar pozabiš na to in si ves srečen da se je mesec končal

 Tu je bil poleti še gozd sedaj je lepo vse pospravljeno in poravnano. Tu sem pa morava priti jeseni ko je tu vse rumeno



 samo ta mlaka je ostala od jezerca, ki je bilo poleti tukaj.
 proti meni najlepšemu temnemu jezercu

tu je mir samo kaka čaplja preleti to območje, ali kak zajec priskaklja izza ovinka Poleti sva bila tukaj bilo je tako temno zeleno, da se nama je zdelo kot da je smaragdno jezero.
 Pogled na cerkev sv. Križa nad  Belimi vodami nad poravnanim hribom  na rudarskih škodah 
 Nato sva se po krožni poti vrnila nazaj , a tokrat okoli Škalskega jezera. Ki je naju presenetilo z tako močno modro barvo, a šele potem sva ugotovila da  je to od modrega neba. tu sva potem pozabila na utrujene noge in uživala v trenutku in  prizoru, ki se nama je ponujal na dosegu roke, oz objektiva
 Lepa je naša dolina, lepa je naša dežela Slovenija, upam, in želim si, da znajo vsi gledati in videti nje lepoto. 




 modrina modrina



 Pogled čez jezero  proti Uršlji gori 


 Pa še šopek rožmarina z vrta nekje ob poti iz Škal. Presenetilo me je da ta čas še cveti
 Želim lep adventni predpraznični čas poln optimizma in  dobre volje.
p.p