petek, 16. december 2016

Spomini starega gojzarja.... Drevesce z zgodbo



Vsako leto okrasimo stanovanje v vsaki sobi je pridih nekaj prazničnega.okrasja. Navadno imam v vazi sveže cvetje češenj, ali kutine, ali forsitije. Pa nekaj božičnih zvezd  te dodajo temu času še posebno praznično












včasih smo postavili veliko božično drevo, ki se je skoraj dotikalo stropa, In naj obesili veliko  utripajočih lučk , ki so nam polepšale večere. Ogromno svetlečih lučk in blestečih čokoladnih okraskov , stekleničk je bilo na njem. Posebno so bile kroglice, ki so se nihale na vejah všeč našim muckam , tako da smo  morali  obeske prestaviti šele v drugo vrsto vej. Potem je bil mir. Lani sva čuvala v decembrskih dneh kužka od prijateljev. Njemu so pa bili všeč čokoladni okraski na božičnem drevesu, tako da so skrivnostno izginjali , in ko jih niže ni bilo več, sem možu dejala, ali si te že ti snel in pojedel. Ko je zanikal, sva pričela opazovati naše živalce, za katere je bilo  božično drevo pravi  magnet. In takrat sva videla kako lepo in previdno je odgriznil čokoladno stekleničko, ter jo pogoltnil ne da bi razvil papirja ha ha ha. No tako je bila potem smrekca čisto prazna,  :D  Kako zabavno je bilo, . Seveda sva umaknila tiste male stekleničke napolnjene z likerjem, , kajti nisva hotela, da bi kuža imel novoletnega mačka, pa še škodilo bi mu.
Letos pa sva za spremembo naredila čisto drugačno božično drevesce. Zadnjič sem na Tv videla, kako lepo okrašen aranžma iz suhih vej Ko sva bila v nedeljo na Uršlji gori sem opazila ob poti   suh macesen porasel  z mahom . Odlomila sva vejo in  jo odnesla s seboj. Na tej poti sva  obujala spomine na vsa , ali skoraj vsa drevesca  v teh enainpetdesetih letih najinega zakona. . Spominjala sva se , kako smo z otrokoma okraševali drevesce, nepozabni so bili ti večeri, in skrivnostnega prihoda božička ter radostne oči otrok ko sta ugledala darila pod drevescem.Kako sem potem čez nekaj let z vnukom krasila majhno drevesce, ki se je  vnelo , kako kako smo gasili, a ker je bilo majhno in na dobrem zavarovanem prostoru ni bilo panike, da bi kaj zgorelo, razen seveda drevesca. In vnukovih  začudenih oči .in vprašanja, "ja kje bomo pa sedaj okrasili drevesce. Pa smo hitro dobili novega in vse je bilo kot mora biti. Ostal pa je prelep spomin . Neprecenljivo spomini... Letos  sem potem doma  okrasila drevesce , malo skromno, kot običajno .  Veje sem lepo zataknila v zemljo  v loncu in jo poškropila z umetnim snegom, (ko že  naravnega ni od zunaj ). Dodala girlande, lučke in vrvico na kateri so obešene oblekice od  Miklavža ; kapa, suknjič srajca, šal , škornji plašč .




Vse v lepo pisanih barvah, dodala sem  angela na vrh z liro v rokah ,lučke  in blesteče kroglice, letos naša muca Liza ni razpoložena za igranje z njimi tako lahko brez skrbi odidem iz sobe, ne da bi se bala da jo bom ugledala kje  med vejami. Kakor koli čeprav je majhno drevo sila preprosto ima za mene v sebi veliko več, ima  spomine petdesetih let , potem pot z moje gore obujanje spominov  je kot kolaž nekega časa , ki se prepleta in mi lepša te zadnje dneve leta 2016, Ki je letos bilo sicer zelo lepo polno čudovitih nepozabnih poti, a tudi toliko  neprijetnih doživetij, poslavljanj meni ljubih ljudi in za konec leta si želim samo to, da bi naslednje leto bilo bolj milostno  z nami.