torek, 06. december 2016

Iz zbirke tudi to je življenje-Vrzel ali menjava generacij

V teh dneh, ko se vse zgrne na kup , razni neodložljivi opravki, , kot je pač navada zadnji mesec v letu se vedno pogosteje odločava za potepanje po naši dolini.



No saj s tem ne mislim, da  hodiva vedno po istih poteh, a večinoma greva . Ko tako hodiva po znanih poteh, vedno bolj prazno je. Pogrešava znane obraze, tako je  nama  zadnjič postalo jasno,
da  je nastala  neka vrzel med sprehajalci, ali pohodniki. No sprehajalcev je še vedno veliko, tudi nekaj prijateljev, znancev je še , a pojavljajo se mladi  nepoznani obrazi, le tu in tam še srečaš znanca prijatelja. Pa sva pričela računati in preštevati tiste,  s katerimi smo se srečevali izmenjali  nekaj besed, ali pa se poglobili v kako debato Še lani  konec leta  nas je  bilo precej, prava pisana družba obeh spolov in različne starosti. Kot sva lahko ugotovila  se jih je nekaj preselilo v drug kraj, nekaj jim je telo odpovedalo poslušnost  in ne morejo več iz hiše, nekaj pa se je poslovilo  v tem letu in, ja teta Matilda je letos  bila zelo prizadevna s svojo koso. Toliko jih je že odšlo in skoraj vsi so bili še tako aktivni polni življenja in  načrtov za prihodnost. . Koliko poti so še  imeli  v načrtu   . Z nekaterimi smo načrtovali naslednje leto  skupne pohode,a kar  nenadoma  so se poslovili in nastala je vrzel ob jutranjih sprehodih , srečanjih , vrzel, ki se  nikoli ne bo  več zapolnila. Vrzel ali menjava generacij, kakor je pripomnil moj mož.In tako sem se  spomnila v teh dneh, ko je ravno obletnica Prešernovega rojstva, njegove čudovite pesmi  MEMENTO MORI. in res je, kako zelo je tako tanka  meja med življenjem in  odhodom tja na drugo stran.

MEMENTO MORI
  
Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.
Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"