sobota, 10. december 2016

IZ ZBIRKE-TUDI TO JE ŽIVLJENJE.-Moj spomin na enega prvih božičkovih obiskov


Pred dnevi sem bila na  obisku pri prijateljici, ki ima vnukinjo ,staro nekaj čez  pet let , ki je vsa zadihana pripovedovala, in kazala  v zraku na prste obeh rok , kolikokrat še mora iti spat , da bo prišel božiček in kaj ji bo vse prinesel. Oziroma za kaj ga je vse prosila mu pisala.Poleg vsega drugega si je najbolj želela punčko, tako ki govori, veliko , da jo bo lahko preoblačila .  Vsi smo se smejali njeni vnetosti in zardelim ličkom , ki so kar žarela od nestrpnosti. Kot mali angelček se mi je zdela.
Takrat sem se spomnila , kakšen je bil eden mojih  prvih božičnih večerov , oziroma obiskov božička.kar sem se zavedala.Seveda se je veliko razlikoval od sedaj, a kljub temu še po tolikih letih  imam pred očmi ve dan pred božičem.
 Takrat okoli petdesetega leta prejšnjega stoletja je zapadlo veliko snega.  Vem , da sem se kar izgubila v snegu ko sem šla po ozki gazi ko sta brata prinesla malo smrekico, šla sem njima nasproti ko sem ju ugledala skozi okno, ko sta se vračala.po ozki gazi ki je bila narejena do konca dvorišča.Popoldne sva jo z mamo  okrasile. Ni bilo teh svetlečih kroglic, kot sedaj, le keksi doma pečeni , ki sva jih obešali na veje. pa  srebrni trakovi, ki  jih je mama narezala  na zelo ozke trakove so se bleščali  in rahlo premikali ob vsakem mimohodu. .Potem smo postavljali jaslice .Bile so lesene z izrezljanimi figuricami ob vsaki figurici je mama povedala kako zgodbo.  Mah smo nabrale že kar nekaj časa pred božičem. Mama ga je dala na vlažno da je bil prav tak kot takrat, ko smo ga prinesle iz gozda.  Posejala je pšenico v začetku decembra da je bilo prav vse zeleno okoli jaslic.  Seveda  sem tudi jaz bila vsa nestrpna, kaj mi bo prinesel božiček. . Spomnim se, da sem leto prej dobila punčko narejeno doma z velikimi našitimi  očmi in temnimi kitkami, ter predpasnikom ki je imel dva žepka . To leto sem si želela  pravo punčko , ki sem jo videla v knjigi iz katere sta mi brala  pravljice in male skodelice, da bi lahko pile čaj z mojo punčko. A sem nekako vedela, da tega ne bom dobila. Mama mi je kar lepo povedala, da je veliko otrok na svetu, ki so zelo revni, lačni,da mora prvo njim prinesti darila, potem šele ostalim. Ker mi nismo bili  tako  zelo revni  bili smo kmetje , sem se nekako sprijaznila, da pač karkoli dobim bom zadovoljna samo da bo prišel. Naskrivaj sem tudi upala, da ga bom videla. Prav za prav sem si naj bolj želela tega.
Kar hitro  je napočil božični večer. Spominjam se ko so zvečer šli  oče in brata s kadilom po dvorišču  vsej hiši po kašči in hlevu še sedaj slišim očeta, ko je odprl vrata v kuhinjo in glasno pozdravil " "Hvaljen Jezus in midve  z mamo sva odgovorile  "Na vekomaj amen". Kako je dišalo po (žegnanem) blagoslovljenem lesu , navadno je to bilo iz  velikonočne butare ,pušpan in dren in še malo vrbe.Ta duh se mi je usidral v spomin  , kot začetek božičnih praznikov. Še pozneje, ko smo mi kadili sem vedno obudila spomin na tisti večer  in , ko mi kje zadiši  ta duh se mi spomini osvežijo, kot bi bilo včeraj na dneve, ki so bili pred davnimi leti. Nato smo večerjali in skupaj pomolili rožni venec. Takrat sem bila še premajhna , da bi šla k polnočnicam.Spominjam se da  je oče bral mama je igrala harmonij brata sta   pomagala peti. Kajti oba sta pela na koru.Po hiši je dišalo po potici , rumovemu čaju in pecivu.
 Spominjam se , da sem venomer spraševala, kdaj bo prišel božiček, ter, ali mi ga bo uspelo videti. A ker sem bila zelo živahen otrok me je utrujenost premagala in sem kmalu . zaspala,
Zjutraj sem se prebudila in prvo stekla k jaslicam, ali je božiček že hodil. In takrat sem zagledala  temno modre čevlje, vse mehke iz tankega usnja. Takrat  smo nosili okovane čevlje iz debelega svinjskega usnja, velikokrat z lesenimi podplati. Ti pa so bili tako čudoviti, da sem jih s strahospoštovanjem prijela v roke in pogledala na podplate, ki so bili gladki brez vsakega žeblja. Spomnim se, ko sem spraševala zakaj so tako gladki, pa mi je mama odgovorila da zato, ker je Jezušček plesal z njimi.da jih je preizkusil .da moram paziti nanje . Bili so lahki visoki čevlji, šele leta kasneje sem izvedela da jih je dala teta , ki je bila bogata gostilničarka. A takrat je bilo za mene to tako veliko  razkošje, da sem jih stisnila k sebi v naročje , kot , da bi se bala da mi jih kdo vzame.  Nato sem zagledala še malo škatlico v kateri so bile  tri male keramične skodelice. z malimi krožniki. Spominjam se da so bile rdečkaste barve od zunaj pa ročno poslikane z belim vzorcem , ki se je okoli in okoli spuščal od vrha proti dnu skodelic. Vzela sem  skodelice se usedla na tla in za mene je bil to vrhunec vsega božičnega veselja. Še kar nekaj let sem se igrala s temi skodelicami , dokler se ena ni okrušila in sem si ranila ustnico, slavnostno  sem pila čaj s punčko, iz cunj, ki pa jo je naslednje leto zamenjala punčka z porcelanasto glavo in rokami ter nogami. Telo pa je bilo mehko narejeno iz blaga. Tudi tisto punčko je poklonila teta , bila sem je sicer zelo vesela, spomnim se da je čez nekaj časa razpokala po obrazu , rada sem jo imela, a še vedno ne tako kot čevljev v katerih je plesal sam Jezušček. No ker sem že od zelo mladih let poslušala pravljice ,tudi brala sem že, ko mi je bilo štiri leta , tako da sem se kar lahko poistovetila s povedanim. . Skratka Takrat je bila kriza povojnih let in še sedaj sem hvaležna staršem da so mi kljub vsemu omogočili srečno otroštvo.
p.p.