ponedeljek, 14. november 2016

Spomini starega gojzarja - Vsako letni jesenski obisk Pohorja

Osankarica  in Črno jezero in še kaj...

 Kot že nekaj čet doslej vsako leto izkoristiva lepe jesenske dneve za obisk Pohorja. Lani sva bila konec oktobra na Rogli in Lovrenških jezerih ter naprej na Ribniško jezero in nazaj.  V začetku novembra pa sva letos obiskala Osankarico in Črno jezero
Odpeljala sva se v megleno jutro z upanjem da , ko bova prišla višje se bo megla razkadila.  In res je bilo tako, ko sva se iz Slovenskih Konjic peljala, proti Oplotnici sva že videla malo jasnine  na nebu  in  na vsako stran ceste so žarele barve   vinogradov.  Vsa   navdušena sva  opazovala prve sončne žarki, ki so poljubljali  ta čudovit svet pod Pohorjem, kjer je doma vinska trta.
 Ja je lepo je tukaj sva skoraj  oba v en glas dejala.. Nato sva po vijugasti cesti kmalu prišla, do roba gozda, kjer je bil lep  križ z praprotjo od spredaj.


Vedno višje je naju vodila cesta med obarvane travnike, ki so  bili krasen kontrast zelenemu gozdu pohorskih gozdov.






 Ob robovih je bilo videti še sled slane, ki pa  je bila
pravo nasprotje žarečim barvam brez. Zelo lepi kažipoti so naju usmerjali proti globini pohorskih gozdov, ki so naju kmalu posrkali vase.. Kmalu sva prispela na Osankarico, kjer so že bili prvi pohodniki, ki so krenili proti Črnemu jezeru. Midva pa sva se odločila, da greva prvo proti Trem Žebljem . Tu je bilo več sonca in ker je bilo zelo hladno sva prvo ubrala to pot.  Zelo lepa pot sprva med svetlimi bukvami in šumečem listju, ki se je svetilo v jutranjem soncu, ter  preko šestih mostičkov ali brvi, kakor komu drago, sva po pol urnem sprehodu prišla med goste smreke, kjer je vladala taka tišina in nekak nezemeljski mir. Da sva oba prav začutila da je tu svet kraj.

  Le visoko v vrhovih smrek je nežno pihljal veter, kot da bi pripovedoval zgodbo  ki se je dogajala tu pred več kot pol stoletja. Zgodbo o izdaji, junaštvu , boju trpljenju ,bolečini   in zadnjih trenutkih življenja mladih fantov in deklet ter mož in žena.  Ki so bili oropani največjega bogastva, kar je  Življenja, za boljšo bodočnost, da bi ne bilo nikoli več strahot vojne in pokolov, ali pa  bo ostalo tako , to pa bo pokazala prihodnost.

 
 Prebirala sva imena na kamnitih stebrih  in  se nato molče oddaljila od tega posvečenega kraja žrtvam ter   se po krožni poti vrnila  nazaj  do izhodišča.  Mimo malih svetlečih smrek, ali jelk nazaj  med debele bukve inPočasi sva  odšla nazaj ob prekrasnih parobkih proti Osankarici in nato naprej po lesenih stopnicah na Črno jezero


Pot je naravnost sanjska. Ima te, da bi zaplesal po šumečem barvitem listju tja med smreke...
Šla sva po učni poti , prisluhnila gozdu , spoznavala njegove prebivalce pogledala skozi  leseni daljnogled   in zaigrala na lesena tolkala


Imenitno sva se zabavala. Ta pot zelo popestri hojo k jezeru in ji doda novo vrednost. Nikamor se nama ni več mudilo. Postalo je topleje in sonce je čudovito  obarvalo močvirnato pokrajino. Toliko odtenkov mahu, toliko vrst, in različnih velikosti .

 Ob vsakem igralu sva se ustavila 
  On je zaigral





Ko sva prispela na Črno jezero sva srečala nekaj pohodnikov ki so se vračali od Svetih Treh kraljev proti Osankarici. Nekaj pa jih je spet prišlo. A midva sva se prvo slikala , ker je ravno sijalo sonce in imam že skušnje, da se tu hitro skrije 
 Nato sva odšla tja na drugo stran , kjer je nova klop in tam se je Mery takoj spravila med gosto jesensko travo in mah , ter  počivala Midva pa sva malicala, no skoraj je bil že čas kosila .  Opazovala sva modrino jezera. Tako lepo modro je, le škoda , da ga zarašča jezerska trava, ali ločje, pač kakor koli že. Vsako leto je manjše in manjše. Upam, da se bo našla dobra volja in tudi denar za čiščenje jezera.

 Slikala sem jezero kar nekajkrat, kajti toliko lepote človek ne vidi vsak dan, Celo dve rački sta priveslale mimo.




a sta kar hitro izginili med suho travo na drugi strani jezera. Slikala sem ga od več strani, no pač kolikor mi je dopuščal teren. Lepo ga je bilo opazovati, včasih popolnoma mirno in gladko, včasih lahno nakodrano, ko je čez njega zavel veter.


 Čez kaki dve uri pa sva se počasi odpravila od tega bisera in še zadnji pogled, ter posnetek, da mi bo  napolnil baterije od problemov , ki jih je polno v dolini, tu gor pa človek pozabi vse.


 Še zadnji pogled in nato sva se vračala čez lep nov mostiček , no je že nekaj časa , a je krasen na pogled. Lepo urejena okolica. Ja tu sem se rada vračava.po razsvetljenem gozdu ob leseni potki


 Sonce je risalo pravljične sence na barviti mah  na drevesih in na tleh







 kmalu sva zagledala skozi veje dom na Osankarici a se nisva ustavila, pa najbrž je bil zaprt. Imela sva namen obiskati še grede Lačno goro , ime mi je bilo tako všeč. Pa sva tik pred Oplotnico zavila na levo navzgor in vsa nestrpna gledala kam bova prišlaZelo zanimivo ime ima ta kraj. Žal nisva vodela nikogar kje, da bi ga povprašala po izvoru imena.  Krasen pogled tja na nasprotno stran naju je očaral.
 Kmalu sva se pripeljala na travnik z spomenikom žrtvam druge svetovne vojne. Ja povsod  jih je polno v spomin in opomin!!

 Ob njemu so se pasle krave in naju začudeno opazovale.  Prišla sva  do konec asfalta, makadamska cesta je vodila navzgor. Asfaltna pa navzdol, a ker sva pač mislila da navzdol je narobe sva se ustavila pri križu in si vzela čas za razgled . Škoda da ni bil lepši. A kljub temu sva bila zadovoljna, kar sva videla





 Sicer krajev tu ne poznava tako dobro, a sva sklenila da obiščeva vse tiste hribe tam nasproti. Mislim da sva videla Boč v ozadju a celo Donačko goro, no vsaj po obliki bi dejala da je takoČisto na  desni pa vem, da je Konjiška gora, z Stolpnikom, tam sva pa že večkrat bila.










 Nekaj časa sva občudovala razgled in vinograd, ki se je lesketal v popoldanskem soncu in nato sva se odpeljala mimo Oplotnice in čudovitih vinskih goric
 Do oznake Malahorna, , kjer je mož zavil levo  mimo stavbe z kmečkimi orodji od jarmov komatov in pač vsega kar se rabi za delo na kmetih. zelo mi je bilo všeč. Nato sva se peljala skozi barvit gozd in prispela sva v tako čudovit kraj z cerkvijo sv Barbare, ki je mimogrede praznovala 850 obletnico z prekrasnimi vinogradi, ki so žareli v poznojesenskem popoldnevu in nudili prečudovit razgled v lahnih jesenskih modrikastih meglicah, da si dobil vtis, da prisostvuješ veliki sliki velikega mojstra, ki zna vihteti čopič in mešati barve , da človeku zastane dih in  te pri srcu prav zaskeli od silne žalosti, ko veš, da bo vso to lepoto kmalu pokrila slana in bodo žareči listi obledeli, bodo še samo spomin  in bodo zamrznjeni v času za osvežitev tega trenutka nekega  jesenskega popoldneva , da ti narišejo nasmeh na obraz in ti ob njih zažari oko.






 Čudovita bleščeča cerkev sv. Barbare


tako velika da sem morala med trse, da sem jo kolikor toliko spravila v objektiv





le,lepo urejeni in ne propadajoči, kot veliko kje drugje.










kar nekaj časa sva se zamudila v tem čudovitem kraju in si obljubila, da se še vrneva, da malo podrobneje raziščeva te lepe , kraje, kjer  sa se sedaj samo vozila mimo. Ko se je sonce že globoko priklonilo nad rob obzorja  in so barve postale temnejše in sence daljšem sva s težkim srcem odšla, a sva vedela da e še vrneva, ja lepa prelepa je naša dežel Slovenija.












Še zadnji pogled tja na drugo stran pravljičnega prizora z krasno cerkvico na vrhu hribčka.