torek, 15. november 2016

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- GORA OLJKA-BREZOVEC


Skozi našo  dolino veje  jesenski  veter in počasi odnaša barvitost z vej  listavcev , tako, da dobiš vtis,  kot da so se barve sprale, kot bi jih opral  z najbolj propagiranim pralnim praškom. Po dežju so celo veje bleščeče in čeprav ni več tako močnih barv je v zraku čutiti nek mir neki pridih spokojnosti, ki je pač običajen za ta letni čas. Ta mesec je še zatišje pred norim decembrom, čeprav so mediji že polni reklam za darila in okrasitev božičnih novoletnih praznikov. A sedaj je še zatišje
Minuli vikend je  hladni zrak očistil dolino in sončni vzhod je pobarval drevesa v sončnem parku z skoraj neresničnimi barvami se je pokazala narava .
 Po kratkem sprehodu skozi park,ko se je povsem zdanilo in so drevesa prevzela svoj resnični dnevni obraz in je bilo konec jutranje čarobnosti  sva pohitela nazaj  , ter se na hitro odločila, da greva
 na Goro Oljko  725 metrov visok hrib, na obrobju Šaleške doline, kamor sva 25 let hodila na pohod bosih , ki je bil vsako leto sredi junija. Zapeljala sva se  mimo Pesja in občudovala Uršljo goro, ki se je bleščala v soncu parkirala sva malo nad Podkrajem   ter se nato napotila peš proti  Velikemu vrhu in naprej , kjer sva pred sabo v daljavi videla najin cilj Cerkev sv. Križa na Gori Oljki, ki  je kukala iznad dreves.


 Hodila sva po asfaltni cesti i se spominjala lanskega junija, ko smo hodili tukaj bosi na tradicionalnem pohodu bosih. Spominjala sva se poti, kako naju je pikalo in da sva se ravno tu nekje odločila da je tokrat zadnjič da se udeleživa tega pohoda. Nekaj zaradi zbadajočih podplatov še več pa zaradi tega, ker se je  v vseh teh letih veliko spremenilo. Včasih smo hodili vsi skupaj bili smo prava druščina , čeprav nas je bilo več, kot zadnja leta, smo se smejali in ja kot družina smo bili. Lani pa je bilo vse drugače, nakj jih je šlo naprej nekaj jih je ostalo zadaj pač vsak po svoje. Pa tudi bosi niso šli vsi, tako se mi je potem zdelo, da je vse skupaj nekako zvodenelo.  A vseeno sva se nekako z nostalgijo spominjala udeležencev, nekaj jih je namreč že odšlo na nebeške poljane, kjer  lahko hodijo bosi , upam da po mehkejših tratah, kot pa je bil makadam in oster asfalt tukaj. Naj počivajo v miru.
 Midva pa sva tokrat hitela ob poljih in travnikih in zoranih, ali pospravljenih njivah naprej in kmalu dospela v barvit gozd
 Ter kar razmeroma hitro prispela do kmetije, kjer smo navadno bosepetniki malicali. Zelo mi je všeč ta kažipot na škarpi 


Pohitela sva okoli po cesti, kajti hotela sva se malo razhoditi in do vrha je vsega skupaj 7 km. Kmalu sva prispela do ovinka, kjer se je cesta priključila tisti ki pelje iz Plozele na vrh. Nekaj časa sva sledila tej cesti, nato pa sva krenila na levvo in se povsem iz druge strani povzpela na goro O mimo čudovite kapelice, častitljive starosti sredi gozda Da se naužijeva svežega zraka, da nadoknadiva kondicijo, ki je zadnje dni bila bolj v stagniranju. Če seveda jutranjega sprehoda in sobnega kolesa ne računam za razgibavanje. nekako spada sem v to barviti kraj med bukve

 Še malo navzgor in že sva ugledala cerkev sv. Križa na gori Oljki ki se je trenutno bleščala v soncu. Hitro sem slikala, saj vem že iz izkušenj kako se tu gor sence in sonce hitro menjavajo
 Na prvi sliki se vidi kako sonce izginja
 Tu je že bolj osvetlilo pročelje- Meni je ta cerkev zelo všeč. Tako lepa posebno v soncu in z modrim ozadjem je prava paša za oči.

 Nato sem jo slikala še od spredaj-Mogočna je Potem sem z obzidja posnela Kamniške, ki so kukale iza morja megle
 Tu pa lep aranžma pred cerkvijo, ki je žal bila zaprta. Prav tako spodnja cerkev , ki je nekaj edinstvenega. So v nedeljo obžalovali obiskovalci, ki so zaman poskušali zaklenjena vrata, ali se jim bodo odprla, jaz imam posnetke še od prejšnjih let, tako lahko pokažem delček notranjosti spodnje cerkve. Na prvi je hodnik, ali bolje rov, ki vodi v notranjost

 


 Potem edinstven strop, ki te enostavno očara ter oltarji
 Skratka vredno ogleda.


 No midva sva se okrepčala
 in potem šla po drugi poti mimo prekrasnih kapelic, ki so res lepo obnovljene  nazaj proti hribu Brezovec

 Tale je na ovinku kjer je parkirišče, ki pa je tokrat samevalo... Odhitela sva po stezi do klopce z mizo in lepo kapelico,  malo naprej pa sva ugledala pod nama hišico

Krenila sva po strmini mimo počivališča in kmalu prispela do sedla s kapelico in klopco, a tokrat nisva nič počivala, kajti razgled v Savinjsko dolino je bil ničen. hišice kjer so na pragu dremale štiri odrasle mucke.
 Prekrasen pogled , seveda sem jih slikala od daleč
 Nato pa sva pohitela na razgledno točko, a kot rečeno razgleda ni bilo sva pa se midva odžejala iz hotela nahrbtnik.
 Kjer sva se slikala in se malo odpočila in izgubila v spominih na pretekla obiskovanja tega kraja. Malo naprej je hrib Brezovec sicer ima samo 616 m, n, v,, a vseeno preko njega gre Andraška pot Martinova pot . Zanimivo in ler je z druge strani kar strmo je dobro za kondicijo.




 Nato sva nadaljevala pot po grebenu in strmini ter na polovici krenila ostro na levo po sanjsko obarvani poti.
 Midva sva šla na desno

Ter nato, kot je že večkrat navada, kar po brezpotjih čez drn in strn ha ha sva se režala, ko sva brodila po globokem šumečem listju, ko je mož dejal, "še dobro, da je tako hladno se nama ni treba bati klopov. "

 Mery sicer ni bilo preveč všeč, da je morala čez drn in strn,a kje sem jo kar dvignila in dala čez oviro, pa je tudi bila zadovoljna.

Neverjetno hitro sv abila na cesti ha ha, ja včasih je dobro ubrati bližmnjico
 Tu so me obarvali zadnji listi, ki jih je veter majal v poznopooldanskem soncu.

 Kmalu sva po cesti prispela spet na asfalt in nato čez Veliki vrh
šla po cesti mimo travnikov in skozi gozd kmalu prispela na podvečer do najinega konjička ki je naju lepo čakal ob cesti

 Še zadnji pogled nazaj in naprej tja na božjo njivo kjer počiva zelo veliko duš in spi spanje pravičnega. Pogled na pokopališče pač človeka opomni, da mora biti hvaležen za vsak dan življenja, da mora gledati, da ga preživi  kolikor se le da po najboljših močeh, da dela dobro in da  uživa v vsem kar dela. Ja najin izlet, ali pohod, je bil danes vsekakor dobro delo. Malo za telo še več pa za dušo, za polnjenje baterij in  z hvaležnostjo se zazrem tja pod modro nebo za tiste drobne iskrice, ki jih mati narava prižiga v mojih očeh...Tiho si zaželim da bi bilo takih dni še veliko

 p.p.