nedelja, 02. oktober 2016

SPOMINI STAREGA GOJZARJA.. Moja razmišljanja o delu in dejanjih starejših ljudi.

Zjutraj sem poslušala anketo na radiu, o aktivnosti starejših ljudi. Bilo je vprašanje, koliko so še aktivni in ali  razna dela še opravljajo z veseljem .
Tako sem pričela razmišljati o delu in posledično tudi o tem, kako   človek , ki  ima že  malo višji  EMŠO opravlja svoje vsakdanje opravke.
ja različno sem ugotovila, ko sem  se v mislih malo obiskala, svoje znance prijatelje in sosede. Nekateri so kljub letom že krepko čez osemdeseta, še vedno aktivni, , kljub starostnim tegobam, ki jih pač prinaša življenje s seboj ,vsako jutro gredo z veseljem na sprehod vedno nasmejani, da kar čutiš njihovo energijo, ki so je polni.
Nekateri pa, so takoj ko so dosegli starost, da so se lahko upokojili, dejali. V življenju sem delal dovolj sedaj bom užival.  In kake vrste je to uživanje? Postelja, kavč, hladilnik v roki pa stalno  tv daljinca. Pa so srečni ? Seveda so, kljub kilogramom, ki so se nabrali zaradi neaktivnosti, in obilne hrane.  Različnost značajev je očitna. In morda je kar prav tako vsak ima svoj način za preživljanje prostega, časa, ki pa  nekaterim  starostnikom  vse  prehitro spolzi skozi  dan.
 Nekateri so vsak dan v knjigah, a za njih branje ni samo preživljanje dneva, da pač mine dan, ampak pestro popotovanje z junaki ki so v knjigah. Nekateri, kljub neokretnosti, če še lahko  berejo  jim nikoli ni dolg čas. Njihovo preživljanje starosti je  pestro, a žal tudi, se tako odmikajo tudi od realnega življenje, kako bi rekla čas jim polzi skozi prste, a samo ob branju   zamujajo lepoto resničnega sveta. Je pa seveda še veliko bolje to, kot pa se prepuščati samo pomilovanju in televiziji.
Vedno več  starejših potuje, po drugih deželah, tam spoznavajo druge , kulture,  in povsem nov svet, Poznam kar nekaj ljudi  , ki so prepotovali vse kontinente in pravi užitek jih je poslušati, ki pripovedujejo od lepotah drugih dežel, o načinu življenja tam in raznovrstnosti kultur. kolikor jim pač dopušča zdravje in finančni stanje.
Spet drugi  hodijo v hribe v parih,  posamično in ne bi tega zamenjali za nič na svetu. Kajti narava pač da tisto, kar pravzaprav nobena stvar ne more. Njena vsemogočnost in neukrotljivost, raznovrstnost in lepota,in dobrodejni vpliv na človeka, to zmore samo mati Narava, le opazovati  gledati in videti je treba.
Bilo je danes vprašanje, na radiu , ali še jim vsakdanje opravilo, kot je kuhanje, likanje vrtnarjenje, ali razni športna udejstvovanja še v užitek, veselje, ali breme. Pa sem poiskala odgovor, kar pri sebi.
 Jaz prav za prav rada delam vse, kolikor mi pač telo dopušča, Lotim se vsega, rada pleskam mešam barve...  Kuham z veseljem , ker zame ni kuhanje, da dam kosilo na mizo ampak zavest, da lahko skuham, ustvarjam   zdrav obrok , kar hočem, eksperimentiram, da nisem odvisna od gotovih jedi, ki jih sedaj ponujajo že razni supermarketi, ali MacDonaldi. KO pečem kruh nimam samo izdelka pred očmi, ampak zadovoljen nasmeh mojega moža, ki mu raztegne  usta do ušes in pohvalo:



Kako dober kruh si spekla. Ko zadiši po celi hiši po svežem hrustljavem kruhu. Neprecenljivi trenutki.
Likanje, hm, prav za prav uživam v likanje, le zraven se spravim bolj težko ha ha ha. Pospravljanje je rutina, ki jo da zadovoljstvo, da najdeš stvari vedno tam, kjer pač naj bi jim bil prostor..

 Vrtnarim z velikim užitkom, čeprav nimam več svojega vrta, imam mini vrt na balkonu , kjer mi uspevajo paradižnik,, ki  obenem nudi   poleti tudi senco s paprika, spomladi prva solata, poleg začimb in dišavnic ter seveda tudi balkonskih rož. Razveseljujejo me metulj in čmrlji ter čebele, ki se pasejo na sivki, ali majaronu in tagetesu
  In čeprav je  mini vrt res samo za vzorec je tudi neko veselje, ko stopim na balkon in mi zvečer ko prižgem luč zažarijo nasproti rdeči plodovi in omamno zadiši cvetoča limona. Ja to je zadovoljstvo, ki je za nekoga nepomebno, a mene napolni z veseljem do narave in življenja.



Rada slikam, že ko pritisnem na sprožilec si v mislih naslikam prizor kak bo na sliki. Obožujem  pohodništvo, ne zaradi same hoje, kajti včasih zna biti prav naporna, a tudi to mi je všeč, ker lahko testiram , koliko še zmorem, utrujenost po dolgem pohajanju, je vedno zmes notranje sreče in zadovoljstva ter bolečih mišic. A bolečine v mišicah po nekaj urah izginejo zadovoljstvo pa ostaja. Ker  mi pohodništvo in raziskovanje nudi veliko, me napolni z energijo in po redni hoji so izginile bolečine v kolenih. Počutim se veliko bolj elastična in gibčna.
Rada pišem, včasih me prav preplavi veselje da lahko svoje misli in občutke spravim na papir. Zgodbe, ki jih slišim na svojih pohajkovanju in včasih je samo kaka misel ali verz. Mi je vse v veliko veselje .Torej , kot je dejal nekdo. Citat:Če popišeš stvari, ki jih imaš- imaš, samo listo, če opišeš kaj doživiš imaš zgodbo.. konec citata.. To je to ...
In tako zaključujem današnje razmišljanje, da prav za prav sploh ni važno, kaj človek dela s čim  se ukvarja , Samo da sledi svojim notranjim vzgibom,ne glede na starost izobrazbo, ali spol,da gleda življenje iz svetle plati, v današnjem času je to še kako potrebno, ko so  nekatere stvari v današnjem hitenju in izkoriščanju  ljudi prav srhljivo  depresivne
p.p.