četrtek, 27. oktober 2016

Spomini Starega Gojzarja- Mesecu Oktobru v Slovo-SLOVENIJA RAJ V MALEM...

Kot že nekaj mesecev doslej se tudi ta konec meseca sprašujem, ja kam so izginili dnevi, saj še ni dolgo, kar smo obrnili list v koledarju pa je že konec meseca, kot bi tlesknil s prsti. Kakor koli oktober je bil  za mene , kako naj povem mesec, poln nekih izkušenj poln nepredvidljivih dogodkov, , ki so se tako hitro odvijali , kot so se odvijale vremenske razmere . Kot bi bil mesec april ne pa oktober. Sploh nisi mogel kaj načrtovati, če si želel kam  malo više in si prisluhnil vremenarjem, si bil včasih čisto zmeden, kajti tudi napovedi ne moreš več jemati za suho zlato, kajti naša mala deželica  je tako razdeljena, če sije na Koroškem sonce, ni rečeno da bo tudi v Šaleški dolini sončno. Da od drugih  malo bolj oddaljenih krajev sploh ne govorim. Tako sva se pač prilagajala.
 Torej prvega oktobra je bil vroč skoraj poletni dan odločila sva se da obiščeva Gozdnk nad Savinjsko dolino, a se nama je pokvaril avto in ker sem to že opisala v prejšnjem blogu , "Kadar ima vrag mlade nima samo enega ampak 99 " tokrat za osvežitev , da je bila zanimiva naporna,a sva preživela ha ha--
izkušnja iti peš iz Vojnika do Celja po asfaltni cesti. A z humorjem in še kar dobro kondicijo sva to izkušnjo odlično prestala. Ker je kazalo da bo oktober sončen poln pestrih mavričnih barv sva se odpravila na Sele nad Slovenj Gradcem pod vznožjem Uršlje gore. Letos je letina jabolk zadovoljiva, seveda, kjer jih ni prizadela toča in zmrzal. Ni kaj boljšega, kot domače ne škropljena jabolka.:Ko jo lahko brez skrbi ugrizneš in se ti ni treba bati da si zraven zaužil pol kemične tovarne strupov.




Pogled na Uršljo goro iz povsem druge perspektive je bil enkraten.Rada hodim tu okoli morda ravno zao ker sem del mladosti preživela v teh krajih, A njih lepota se me šele zadnja leta dotakne z vso močjo.
 Velika lipa na robu travnika, ki se je spomnim še iz mojega otroštva, sploh se ni veliko spremenila morda je malo bolj široka in za kak meter višja. Je pa stara že blizu sto let.


 Vedno se rada ustaviva tu ob cerkvici  Sv, Roka na Selah z prekrasnimi freskamim nasploh je ta kraj tu čudovit.


kjer sva uživala v čudovitem sončnem vremenu in opazovala oblake ki so se lovili tam nad Pohorjem na drugi strani doline. Spet so bili lepi dnevi a vedno je bila v ozadju grožnja z dežjem , Na Škalskem sva opazovala mlade labode, ki so že zelo zrasli a kljub temu imajo tanek čikajoč glas, kot piščeta so ha ha...čeprav naju to sploh ne moti, kajti ravno tako sva na poti, da si razgibava te stare sklepe, da ne zarjavijo povsem. Saj se ve, če ne mažeš pač zarjavi . Logika ha , a meni je v svežem deževnem vremenu tudi všeč vedno je kaj zanimivega na poti, da lahko poleg razgibavanja najdeš kaj tudi za objektiv, ali svojo dušo. Spet je deževalo in med presledki  sva  obiskala kočo Planinc na Pohorju, kjer sva prvič občutila tisto prihajajočo pestrost in lepoto jesenskih barv. Bilo je zelo lepo prijazna oskrbnika , ki sta mene takoj spoznala, čeprav se še nikoli nismo videli. Vprašal  me je , če poznam in je imenoval mojo sestro. ki mi je prav ona povedala za to kočo. Dejal  je, da sem kot izrezana iz nje in da imava obe enak glas. No ja sem se nasmejala, "Kri pač ni voda nekaj ostane v vsakem . Sestra sedaj zaradi  bolezni in starosti ne obiskuje več hribov, a lepo je bilo , da smo se je spomnili tu gor ..  Prijeten dopoldan smo preživeli. 
obiskovala Škalsko jezero Velenjsko , potem našo prelepo dolino proti Pesju, proti Konovem in proti Turnu. Toliko lepih poti hm (včasih tudi brezpotij odkriješ) da se ti škoda zdi ,da bi ostal doma. Včasih smo bili sužnji dela, službe, sedaj pa lahko odideva, kadar in kamor hočeva. Seveda  telesnim in finančnim zmožnostim... Kam v Julijske  veva , da se je nama  iztekel čas, a človek se z leti sprijazni in vzame to, kar mu življenje ponuja in kolikor zmore.


 Pa še v bližnje kraje je naju zanesla pot v Lipje in Vinsko goro.No tu je le skok iz našega mesta, je pa čudovio tu.
 Spet je deževalo je kot iz škafa , ko sva šla popoldan skozi sončni park sva videla, da je Uršlja prečudovito odeta v belo ogrinjalo. Naslednje jutro sva že bila na njenem vrhu, Tako nepopisno lepo je bilo , sicer zjutraj zelo hladno, a potem naju je ogrela pot in ker je postajalo tudi vedno topleje je zimska  pravljica nazaj grede že izginila v obliki dežja, ki je naju škropil nazaj grede, ko se je sneg topil , na vejah.
 Včasih greva zelo zgodaj na sprehod , če morava kam , kakor sva šla na predavanje diagnostike, kjer so nama hoteli prodati  , eliksir mladosti v obliki odeje s kristali. Ker  niso dosegli to z lepa so prognozirali najino zdravstveno stanje tako slabo, da sem se počutila , kot da nimam nobene moči več in da sem, po domače rečeno na psu. Zelo grenak priokus mi je ostal in  sedaj vem, kako lahko nekdo komu opere možgane, seveda , če nima svojega stališča in moči da se upre takemu nategu in prodajanju megle.
 Da spereva s sebe to nategovanje ljudi, da pozabiva na vse. sva se odpravila  sredi meseca na Olševo.:Med barvite macesne med modre oblake ki jih je tu in tam prekrival plast temnih oblakov in megle. Malo sem poskusila, ali imam še sploh kaj moči, ko pa mi je bilo rečeno da nimam dovolj kisika v sebi in da sem popolnoma dehidrirana kljub temu, da popijem vsak dan od dveh do tri litre vode. Kakor koli  torej skočila sem iz mesta v zrak in toliko mi je zabeležila kamera.  Ko sem videla sliko mi je takoj bilo , kot da imam petdeset let in ne sedemdeset. Prvo sem se bosa  sprehodila, kot vedno po čudovito mehki rosni travi vrh Govce na Olševi, to je nepopisno lepo to moraš doživeti, ko  začutiš bližnji dotik z hladno rosno travo, ko se ti zazdi da po tebi veje nova moč, nova energija. Utrujenost izpuhti počutiš se močan nepremagljiv. Nato sem poskusila  skočiti v zrak z bosimi nogami , a nekako mi ni uspelo šele ko sem bila obuta me je odneslo navzgor, Kako lahko taka mala stvar kot je bil obisk Olševe, človeku povrne spet veselje in osebno zadovoljstvo ...
 Nato pa je spet deževalo pa sva se sprehajala po našem lepem mestu , ki je tudi v dežju lepo.
 Dež in sonce sta se menjala , kot bi ju nekdo podil z meglo okoli oglov, Vseeno sva ujela dan, ko je v dolini bi
la megla midva pa sva vsa vesela se odpravila na svoj jesenski obisk Govce nad Žalcem oziroma nad Migojnico iz Savinjske doline,Kjer je naju že od daleč pozdravila prelepa cerkvica v sončnih žarkih

Prekrasna pot med svetlobo in senco med mahom in listjem .Lani sva bila tu in sva šla naravnost gor letos pa malo okoli in nato nazaj po strmini. malo pozneje in na drevju ni bilo več listja tako sva sedaj lahko uživala v pestrosti barvin po krasnih poteh dospela do koče na Bukovci, kjer sta  naju pozdravila  zelo prijazna oskrbnika, ki sta tu gor že  četrto leto. Dobra glasba,je še polepšala občutek dobrodošlosti ki je odmevala na teraso, kjer sva se usedla z prekrasnim pogledom  na KSApo Savinjski dolini in cerkvici na Homu na nasprotni strani Zabukovce. Postrežba je bila enkratna pa še poceni se mi je zdelo proti drugim postojankam.Nazdravila sva sebi lepemu dnevu in sploh prekrasnemu življenju


 Ter se nato čez kar nekaj časa spustila po strmini  , kjer je naju vase posrkal barvni gozd naprej po krožni poti v dolino do  Migojnice, kjer sva se  nato odločila še za obisk Vrbjega jezera, kjer še nikoli nisva bila
 Prekrasen drevored naju je navdušil , zavila sva na levo in kmalu prispela do parkirišča in zelo lepo urejene okolice jezera



 Tudi tukaj sva si vzela čas obhodila nekaj lepo urejenih poti ogledala prekrasno formo vivo in labode, ter se pozno popoldan vrnila vsa zadovoljna domov.
 Spet je deževalo midva sva urejala vtise tega meseca oba sva bila enakega mnenja bilo je vsega, kar si srce poželi, še celo grmelo je vmes. Pa sonce, dež sneg, megla in sence ter sončni žarki ki so dodali temu jesenskemu mesecu toliko čarobnosti in lepote, da sva sklenila da zaključiva izlete in pohode še z zadnjim , izletom, ki ga navadno vedno opraviva konec meseca oktobra. Boč je bil najin cilj. Vreme da bo sončno jasno in toplo. Ja kaj še čakava sva si dejala in se odpeljala proti Poljčanam in Pečici, kjer sva nad njo pri lovskem domu pustila avto in se že takoj vsa očarana nad cerkvico v dolino pod nama  in pogledom proti Ljubični ki je deloval posebno lepo v zamolklih temnih tonih. Sonca seveda ni bilo. 
Kmalu naju je vzel pisan gozd v svoje okrilje. Bilo je skoraj temno hoditi po njem, Listje nad nam je šumelo in pelo pesem jeseni.




 Po že znani poti sva pohitela do travnika nad Gabernikom, kjer se je nama odkril pogled, ; kot jaz rečem v raj jesenskega razkošla. Toliko barv toliko lepote težko najdeš na enem kupu


 Pogled Pogled na pragozd ki je bil obarvan v skoraj neverjetne barvne nianse. Tu sem res obžalovala, da ni sonca. Kajti vem kako lepo je takrat, samo upala sva , da bo dokler se vrneva z Boča zasijalo in pokazalo ta čudovit kraj v vsej svoji lepoti-



Nisem mogla nehati slikati tudi pogled proti Boču je bil prelep. Kmalu sva se pričela vzpenjati in korak je bil neverjetno lahak , kajti vedela sva da bo na vrhu poplačan ves trud Posebno še, če bova dohitela sonce, ali sonce najuŠla sva po učni gozdni poti in vedno odkrijeva kaj novega---







Odpočila sva se pri novi klopci na pobočju Boča pri Rdečem boru  . Odžejala in odpočila sva se , sonca pa še vedno ni bilo. Kako sem si želela da bi na vrhu bilo tako , naslednja slika kaže

 Kljub temu sva šla na razgledno točko Galke, kjer sva se slikala in gledala, če je morda vsaj v dolini sonce. Ja tam daleč proti hrvaški meji se je osvetlilo obzorje.  Odšla sva po ozki stezi in skozi pragozd kjer so še vedno posledice predlanskega žleda na tleh  . Gozd se tu sam obnavlja .



 




Kmalu zatem sva prispela na kraj kjer se nam je odkril pogled na stolp in vrh Boča ter kočo. Seveda sva bila razočarana, a čisto malo , če sem odkrita, prišla sva do spoznanja, da včasih pač ni važno kako je vreme. Saj tu gor je vedno lepo Naj bo pomlad poletje jesen ali zima. Takoj začutiš tisto energijo, ki te napolni in obarva lica z notranjo srečo in zadovoljstvom
 

Šla sva do koče, a ker je bil ponedeljek in je bilazaprta  sva se slikal pred njo in mislila tudi malicati, a ker je nastal kar precejšen veter, sva se raje odločila, da bova jedla spodaj na najini klopci. In potem sva za nekaj minut  doživela sonce, ki se je pa takoj skrilo za debelo odejo oblakov, a ravno dovolj, da sem  naredila nekaj posnetkov , kljub orkanskemu vetru, ki je naju skoraj prestavljal. Sva se potem vrnila v dolino, kjer sva doživela pravo plaz , kostanjev in žira, ki so padali na naju zaradi vetra. Pa sva ga nekaj nabrala, se ve da  sva morala za odškodnino.pa da se ga enkrat najeva pečenega pa enkrat kuhanega , pa seveda za Martinovo raco, ali pa god mora biti rdeče zelje in kostanjev pire , se ve...
Je kar  boleče, če ti pade na betico  debel kostanj, posebno še če je v v bodičastem oklepu.


 Letos je vse lepo pokošeno


 vračala sva se po soncu mimo rastišča velikonočnic


 Včasih ne pomaga če imaš še tako lepo frizuro, ja veter te počeše po zadnji modi in kakor se njemu zdi prav. Kot je že enkrat dejala  moja prijateljica s spleta, da mene ima veter zelo rad in me je kar prekrstila v vetrovno dekle. Kot bi se veter tega zavedal, zelo rad me mrši , ali pa morda ve da ljubim šelestenje trav in  njegovo pesem , ko igra med vejami svoj napev. rada mu prisluhnem.





Zime še ne bo tako kmalu macesni so še zeleni





 Nato je sonce spet izginilo in tudi midva sva se poslovila ...


 Lep zaključek tega meseca  oktobra. vam želim, da bi bil tudi prihodnji mesec pester poln barv in morda z malo več sončnega vremena.. Ja hitro teče čas , če samo to pomislim, da lahko z eno stranjo opišeš polovico  dogajanja v enem mesecu  ja druga polovica  dogodkov je pa seveda napisana čisto na drugačen način. A je že tako , so barve in kontrasti in včasih  je sivina in modrin Zato  potem pa res ni čudno , da nam čas tako hitro mine...





In še ena zadnja barvna paleta bukev  in travnika na Boču ko zažari v jesenskih barvah
P.P.