nedelja, 09. oktober 2016

- IZ ZBIRKE TUDI TO JE ŽIVLJENJE---V TA JESENSKI ČAS


V    TA     JESENSKI    ČAS 



Sede v  mraku v polkrogu, kot  lovorjev venec  zmagovalcev,  nad življenjem, smo dajali vtis a ob šibki svetlobi, smo hitro dojeli sklonjenih glav,  globoko zamišljeni,  da smo kot filozofi  se ukvarjamo  z vprašanji , na katere ne moremo, ne znamo odgovoriti, včasih pa tudi nočemo , kadar spoznamo da smo za včina svojih odločitev odgovorni samo mi. Čeprav rade volje  delimo  nasvete vsem, kateri nas sprašujejo o uspešnih potezah  življenja. Zavedamo  se, da je lahko drugim pomagati, a sami velikokrat ne vemo odgovora. na osebno rast, na izhod zagat lastnega  življenja. Vedno znova se ujamemo, kot pajek v lastno lepljivo mrežo hotenj in navad.  A je že tako, da vedno pometamo pred tujim pragom pred lastnim pa se spotikamo ob ogromnih kupih nepomembnih zadev ,ki že jutri ne bodo imele nobenega vpliva na dejanja v prihodnosti. Življenje pa gre svojo pot, mineva čas in kar naenkrat se zavemo da bi še toliko stvari radi naredili,   a samo ugotovimo lahko, da je skoraj za vse že prepozno Snamemo si plašnice z oči in vidimo , da smo že pred vrati ki so odprta noč in dan , ne glede na  materialno stanje, ali starost . Tako sedimo in modrujemo  v polkrogu  si dajemo poguma in duška, ugotavljamo, da nas je vsako leto manj, da je naš  krog okoli jesenskega ognja vedno manjši, vedno bliže smo plamenu  in bojim se, da  bo nas kaj kmalu použil in spremenil v pepel , ki ga bo veter raztrosil na vse strani , le droben plamenček....
...bo ostal za trenutek, se še zadnjič povzpel kvišku , kot dokaz , da smo živeli, in bili veseli, da smo imeli to srečo, da smo sploh lahko dojeli drobec lepot življenja, da smo bili in nato bo nas pokrila pozaba večnosti, tako kot pokrije vse ljudi in stvari tega sveta, pa če se še tako trudimo da bi živeli večno že tu na zemlji. ....
p.p