sobota, 29. oktober 2016

Tudi to je življenje...Spomin ali nostalgija -predvečer nekega dne...

Utrinki nekega večera. iz nekega drugega časa in življenja...



Na pobočju na robu gozda je stala majhna hišica, kjer se je pod večer, kadilo iz dimnika. Modrikast dim se je rahlo vrtinčil v večerni sapici, ki je zavela čez pobočje, v zraku je bil močan duh po grozdju  izabele, Ki je zorela na brajdi  nad hišo. Požrešni kosi so poskušali ukrasti, kako jagodo iz pod mreže, a le tu in tam je kateremu uspelo da se je posladkal. Rada sem opazovala  vrhove gora, kjer so se skale  bleščale v soncu, včasih bile  odeti v sneg, včasih v škrlatno obsijani z jutranjim, ali večernim soncem.Pač odvisno od časa leta in dneva. Predvsem pa sem se rada kdaj sprehajala ob najlepši reki na svetu Soči  ki  mi  je ukradla košček srca 
 Velika kobilica je skočila na mizo, pod latnikom s katerega so  viseli kiviji , pogrnjeno z  debelim prtom in se namestila udobno na rob čajne lučke , ki je čakala da jo prižgejo za večer na prostem . Kot da čaka na pogostitev s sadjem  in sladkim grozdjem .Vse je bilo mirno, a le na videz  , kajti na bregu je šelestelo  v  gozdu zaslišal se je ljubezenski  ruk srnjaka, ki je klical svojo družico. Povsod so se  na predvečer dneva pričeli prebujati nočni prebivalci gozda in  planote. A ker je bilo še svetlo si imel občutek, da komaj čakajo da se stemni.
 Petelin je ves nestrpen spravljal svoje varovanke v kokošnjak  in stopical sem in tja, a kokoškam se niti ni preveč mudilo tako je par krat šel noter in ven iz kokošnjaka  , tako, da so mu čeprav nerade kmalu sledile.





 
 Ob preši je stalo nekaj veder  z nabranim grozdjem refošk ki je čakal na  gospodarja  da ga spreša v sladek mošt  A trenutno  je bil neki mir, ki ga lahko doživiš samo na podeželju v času ko ni več take vročine, ko se vse umirja in počasi pripravlja na počitek.Feferoni so se bleščali v malem rondoju iz kamnov




Zadnje breskve in marelice, sadje iz sadnega vrta je čakalo da pogosti usta željnih otrok in odraslih.





 nad hišo je nad po robkom zadišalo po materini dušici in divjem žajblju in navadni lakoti, ki se je bleščala v zadnjih sončnih žarkih- Dišalo je po lovorju .malo od njega stran so bujno cvetele salvije


  Po listju je šelestelo slišalo se je cviljenje polhov, ki so se odpravili na večerjo  med veje bukev.
  Jež  je naredil svoj nočni obhod, prvo se je ustavil na verandi in se v polmrakunapil iz skodelice , kjer je imela mačka svoje mleko., potem privoščil še briketov.Nato je odbrencljal na vrt, kjer je prežal na  škodljivce, ki so rovarili med zelenjavo.



Rada sem imela take trenutke vdihavala vonj  po prvem pečenem kostanju, ali pečenih jabolkih  in sveže sprešanem moštu , vonju grozdja , pridih jeseni ki ga je bilo čutiti v zraku  in se predajala spominom, ki so bili ob takih večerih vedno prisotni. 



 Kolikokrat sem si zaželela , da bi takrat lahko ustavila čas . Ne zaradi let, ampak zaradi tistega občutka , neke gotovosti , da nobena sreča ne traja večno . In morda sem ravno takrat spoznala, da nikoli ne smeš  hiteti naprej in hlastati za ne vem , kakimi dobrinami, da moraš srečo uživati sleherni trenutek dneva .Kajti toliko stvari se lahko zgodi  ne da bi bili mi kaj krivi, ali da bi lahko vplivali na to.




Ko sem pozneje spet obiskala malo hiško na robu gozda, je bilo na zunaj skoraj vse tako kot pred davnimi leti, a tako drugače. Šele takrat mi je prišlo v zavest dejstvo , da se vsaka stvar spremeni, ne samo mi , ampak tudi stvari.  Obrnila sem se in z lahkim , a hkrati tako mešanimi občutki odšla. Vedela sem da nikoli več ne bom obiskala tega kraja, kjer sem se sedemnajt let počutila kot v raju. 
 A ostal mi je prelep spomin na moj vrt na mojo radost in veselje. Na jutranje skrivnostno  svitanje in sončne vzhode, ko se je prebujala narava Na ptičjo hišico sredi vrta ob poti in hmelj , ki se je ovijal po drogu na katerem je bila ptičja hiška. Kar nekajkrat so siničke gnezdile v njej.


Na palmo , ki sem jo kupila čisto majhno, a mi je zelo lepo uspevala pa na cvetoče travnike,  Ter dišečo sivko in vrtnice in brenčanje čebel in čmrljev.sivko polno velikih metuljev jadralcev





moje hortenzije, vseh barv  in hibiskuse ...

ja sedaj v jeseni mi spomini vedno znova in znova privro na dan





No ja lepo je bilo, lepi spomini, a treba je gledat naprej drugače bom postala tako  sentimentalna, kot je bil v knjigi Toneta Partljiča   "Ata  socialistični kulak," ko je tožil, da sedaj pa ne bo imel več svojih mošančk in svojega debelega, krompirja, ki je bil debel , ne kot krompir, ampak kot buče. 
 Včasih se prav prileže malo črnega   humorja ...  




Tudi to je življenje ...Siv dan



Siv dan poln morastih sanj,
ko se ti zazdi da izhoda več ni,
S sabo ne veš več, ne kod ne kam .
Potem zagledaš tam onkraj ,ničesar droben sij
kot medla lučka , ki v temi blodi.
Zapreš oči saj misliš si, da to je privid
ki izginil bo v temi in brezupnosti .
Spet odpreš oči in bližje je sij
začutiš, da le ni vse tak brezup,
kot se ti  sprva zazdi.
 Nežen dotik , pogled sijočih oči
in tvoj smeh , tvoj smeh ,
ki me vedno znova in znova povrne  na svetle poti.
Ja tvoj smeh, ki mi da novih moči
za tiste temne dni , ki bodo morda,  žal spet prišli

p.p.



Tudi to je življenje : Bog ne daj , da bi crknil televizor

 Bog ne daj , da bi crknil televizor


Zadnje čase se vrti po Tv reklama za novi Tv kanal. Vse lepo in prav a ob tem sem pričela premišljevati o  življenju s televizijo.Kakor je povedal  glavni akter v reklami, da mu je ta novi program izboljšal življenje. In da včasih ni bilo tako,sedaj lahko gleda tv , kadar hoče, kjer hoče, s kom hoče samo zaradi tega novega programa.Skratka da je postalo življenje veliko pestrejše, da ima še čas za svoj hobi , kuhanje, ki ga prej zaradi tega, ker je žena  hhttp://postarihpoteh.blogspot.si/2016/10/tudi-to-je-zivljenje_29.htmlotela gledati mehiške nadaljevanke in mu je preklopila na drug kanal,tik preden je ujel recept do konca ni bilo mogoče skuhati užitnega kosila. Pa da lahko gleda vse športe s prijatelji, žena lahko gleda limonade, otroci pa svoje risanke, skratka, vse je lepo razporejeno kot na dlani. Aja, pa da še v spalnici vse bolj "štima", ker lahko skupaj gledata oddaje, ki ju zanima.
 Vse lepo in prav, a kot realist se sprašujem kako se vse to izide. Dan ima samo 24 ur, a ker vem koliko je samo športov na Tv, pa kako so razvlečene mehiške limonade, (samo enkrat  še v prejšnjem stoletju  eno gledala pa še takrat  , samo do 50 nadaljevanja. Mi je bilo preveč neumno nategovanje in samo podaljševanje brez vsake prave vsebine.Mi je pa soseda potem dejala, da jih je bilo 120 nadaljevanj. )  , če hodi še v službo pa še s prijatelji na kak ogled tekme, čeprav na razpravo, kako se je odvijala tekma , kako  mu vse to uspe. Po tej reklami sem dobila vtis,da  saj živijo vsi samo s televizijo. Vem da je to reklama , vem da človek ne sme vzeti za suho zlato, a da marketing tako podcenjuje  miselnost,  inteligenco ljudi se mi zdi že malo preveč za lase privlečeno.
In kako klasificira ljudi, to  da gledajo starejši  samo malo kliniko, češ moški gledajo samo šport, ženske samo limonade in nadaljevanke, Jaz čeprav sem ženska pa najraje gledam Moto GP , pa boks in kak dober film. Pa z možem pogledava kako tekmo ligo prvakov. Hm Priznam da človeka premami, a sem  prišla do spoznanja, da je škoda časa da bi ga živela samo za to  da opazujem dogajanja na  ekranu. Moje življenje pa teče neopazno dalje.  ... itd...ja lepo vas prosim, če bi gledali po tem se pa sploh sprašujem od kod se jemljejo naši strokovnjaki, ki so svetovno znani,ki jih je kar veliko kljub temu da smo mala deželica . Z dva milijona prebivalci a zelo uspešni na veliko področjih.
Pa da v spalnici vse "Štima" s tv, ha ha ha  sem se glasno nasmejala je že dokazano da tv ubija  željo po spolnosti, no če gledajo kak kanal za odrasle , a v tej reklami tega ni bilo omenjeno..
 Se pa tako sama pri sebi sprašujem, kako smo potem preživeli prej, ko ni bilo Tv, ni bilo  reklam, ki so vedno bolj agresivne, si včasih mislim, ko gledaš kako reklamo in potem naslednjo reklamo če pozorno poslušaš in gledaš vidiš, da je povsod enak  artikel za par centov ceneje.  Kar čakam , da  bo nekaj povsem zastonj. In spet razglabljam, če je nekaj kaj tako poceni, koliko dobi pridelovalec , in če je to naše blago,bodo kmalu tudi naši kmetje zaslužili in delali samo za par žlic krompirja na dan, kot veliko kje  na Kitajskem delajo za žlico ali dve riža..  Res je to samo reklama, res se lahko ugasne televizor, res je da vse tv niso tako agresivne s temi reklamami a ostane nekako nelagodje v človeku da, če ti ne gledaš vsega, oz ravno tega programa da si  na slabšem. Jaz sem pač mišljenja , da naj bi bil Tv , kot sredstvo za širjenje obzorja in zabavo, pa da naj vsak sam odloči, kaj bo gledal kak program in kak kanal. In ob vsem tem  sem  se spomnila pesmi Adija Smolarja, "Bog ne daj, da bi crknu televizor"... Ja kaj bomo pa potem, saj ne bomo znali več živeti 
p.p.

četrtek, 27. oktober 2016

Spomini Starega Gojzarja- Mesecu Oktobru v Slovo-SLOVENIJA RAJ V MALEM...

Kot že nekaj mesecev doslej se tudi ta konec meseca sprašujem, ja kam so izginili dnevi, saj še ni dolgo, kar smo obrnili list v koledarju pa je že konec meseca, kot bi tlesknil s prsti. Kakor koli oktober je bil  za mene , kako naj povem mesec, poln nekih izkušenj poln nepredvidljivih dogodkov, , ki so se tako hitro odvijali , kot so se odvijale vremenske razmere . Kot bi bil mesec april ne pa oktober. Sploh nisi mogel kaj načrtovati, če si želel kam  malo više in si prisluhnil vremenarjem, si bil včasih čisto zmeden, kajti tudi napovedi ne moreš več jemati za suho zlato, kajti naša mala deželica  je tako razdeljena, če sije na Koroškem sonce, ni rečeno da bo tudi v Šaleški dolini sončno. Da od drugih  malo bolj oddaljenih krajev sploh ne govorim. Tako sva se pač prilagajala.
 Torej prvega oktobra je bil vroč skoraj poletni dan odločila sva se da obiščeva Gozdnk nad Savinjsko dolino, a se nama je pokvaril avto in ker sem to že opisala v prejšnjem blogu , "Kadar ima vrag mlade nima samo enega ampak 99 " tokrat za osvežitev , da je bila zanimiva naporna,a sva preživela ha ha--
izkušnja iti peš iz Vojnika do Celja po asfaltni cesti. A z humorjem in še kar dobro kondicijo sva to izkušnjo odlično prestala. Ker je kazalo da bo oktober sončen poln pestrih mavričnih barv sva se odpravila na Sele nad Slovenj Gradcem pod vznožjem Uršlje gore. Letos je letina jabolk zadovoljiva, seveda, kjer jih ni prizadela toča in zmrzal. Ni kaj boljšega, kot domače ne škropljena jabolka.:Ko jo lahko brez skrbi ugrizneš in se ti ni treba bati da si zraven zaužil pol kemične tovarne strupov.




Pogled na Uršljo goro iz povsem druge perspektive je bil enkraten.Rada hodim tu okoli morda ravno zao ker sem del mladosti preživela v teh krajih, A njih lepota se me šele zadnja leta dotakne z vso močjo.
 Velika lipa na robu travnika, ki se je spomnim še iz mojega otroštva, sploh se ni veliko spremenila morda je malo bolj široka in za kak meter višja. Je pa stara že blizu sto let.


 Vedno se rada ustaviva tu ob cerkvici  Sv, Roka na Selah z prekrasnimi freskamim nasploh je ta kraj tu čudovit.


kjer sva uživala v čudovitem sončnem vremenu in opazovala oblake ki so se lovili tam nad Pohorjem na drugi strani doline. Spet so bili lepi dnevi a vedno je bila v ozadju grožnja z dežjem , Na Škalskem sva opazovala mlade labode, ki so že zelo zrasli a kljub temu imajo tanek čikajoč glas, kot piščeta so ha ha...čeprav naju to sploh ne moti, kajti ravno tako sva na poti, da si razgibava te stare sklepe, da ne zarjavijo povsem. Saj se ve, če ne mažeš pač zarjavi . Logika ha , a meni je v svežem deževnem vremenu tudi všeč vedno je kaj zanimivega na poti, da lahko poleg razgibavanja najdeš kaj tudi za objektiv, ali svojo dušo. Spet je deževalo in med presledki  sva  obiskala kočo Planinc na Pohorju, kjer sva prvič občutila tisto prihajajočo pestrost in lepoto jesenskih barv. Bilo je zelo lepo prijazna oskrbnika , ki sta mene takoj spoznala, čeprav se še nikoli nismo videli. Vprašal  me je , če poznam in je imenoval mojo sestro. ki mi je prav ona povedala za to kočo. Dejal  je, da sem kot izrezana iz nje in da imava obe enak glas. No ja sem se nasmejala, "Kri pač ni voda nekaj ostane v vsakem . Sestra sedaj zaradi  bolezni in starosti ne obiskuje več hribov, a lepo je bilo , da smo se je spomnili tu gor ..  Prijeten dopoldan smo preživeli. 
obiskovala Škalsko jezero Velenjsko , potem našo prelepo dolino proti Pesju, proti Konovem in proti Turnu. Toliko lepih poti hm (včasih tudi brezpotij odkriješ) da se ti škoda zdi ,da bi ostal doma. Včasih smo bili sužnji dela, službe, sedaj pa lahko odideva, kadar in kamor hočeva. Seveda  telesnim in finančnim zmožnostim... Kam v Julijske  veva , da se je nama  iztekel čas, a človek se z leti sprijazni in vzame to, kar mu življenje ponuja in kolikor zmore.


 Pa še v bližnje kraje je naju zanesla pot v Lipje in Vinsko goro.No tu je le skok iz našega mesta, je pa čudovio tu.
 Spet je deževalo je kot iz škafa , ko sva šla popoldan skozi sončni park sva videla, da je Uršlja prečudovito odeta v belo ogrinjalo. Naslednje jutro sva že bila na njenem vrhu, Tako nepopisno lepo je bilo , sicer zjutraj zelo hladno, a potem naju je ogrela pot in ker je postajalo tudi vedno topleje je zimska  pravljica nazaj grede že izginila v obliki dežja, ki je naju škropil nazaj grede, ko se je sneg topil , na vejah.
 Včasih greva zelo zgodaj na sprehod , če morava kam , kakor sva šla na predavanje diagnostike, kjer so nama hoteli prodati  , eliksir mladosti v obliki odeje s kristali. Ker  niso dosegli to z lepa so prognozirali najino zdravstveno stanje tako slabo, da sem se počutila , kot da nimam nobene moči več in da sem, po domače rečeno na psu. Zelo grenak priokus mi je ostal in  sedaj vem, kako lahko nekdo komu opere možgane, seveda , če nima svojega stališča in moči da se upre takemu nategu in prodajanju megle.
 Da spereva s sebe to nategovanje ljudi, da pozabiva na vse. sva se odpravila  sredi meseca na Olševo.:Med barvite macesne med modre oblake ki jih je tu in tam prekrival plast temnih oblakov in megle. Malo sem poskusila, ali imam še sploh kaj moči, ko pa mi je bilo rečeno da nimam dovolj kisika v sebi in da sem popolnoma dehidrirana kljub temu, da popijem vsak dan od dveh do tri litre vode. Kakor koli  torej skočila sem iz mesta v zrak in toliko mi je zabeležila kamera.  Ko sem videla sliko mi je takoj bilo , kot da imam petdeset let in ne sedemdeset. Prvo sem se bosa  sprehodila, kot vedno po čudovito mehki rosni travi vrh Govce na Olševi, to je nepopisno lepo to moraš doživeti, ko  začutiš bližnji dotik z hladno rosno travo, ko se ti zazdi da po tebi veje nova moč, nova energija. Utrujenost izpuhti počutiš se močan nepremagljiv. Nato sem poskusila  skočiti v zrak z bosimi nogami , a nekako mi ni uspelo šele ko sem bila obuta me je odneslo navzgor, Kako lahko taka mala stvar kot je bil obisk Olševe, človeku povrne spet veselje in osebno zadovoljstvo ...
 Nato pa je spet deževalo pa sva se sprehajala po našem lepem mestu , ki je tudi v dežju lepo.
 Dež in sonce sta se menjala , kot bi ju nekdo podil z meglo okoli oglov, Vseeno sva ujela dan, ko je v dolini bi
la megla midva pa sva vsa vesela se odpravila na svoj jesenski obisk Govce nad Žalcem oziroma nad Migojnico iz Savinjske doline,Kjer je naju že od daleč pozdravila prelepa cerkvica v sončnih žarkih

Prekrasna pot med svetlobo in senco med mahom in listjem .Lani sva bila tu in sva šla naravnost gor letos pa malo okoli in nato nazaj po strmini. malo pozneje in na drevju ni bilo več listja tako sva sedaj lahko uživala v pestrosti barvin po krasnih poteh dospela do koče na Bukovci, kjer sta  naju pozdravila  zelo prijazna oskrbnika, ki sta tu gor že  četrto leto. Dobra glasba,je še polepšala občutek dobrodošlosti ki je odmevala na teraso, kjer sva se usedla z prekrasnim pogledom  na KSApo Savinjski dolini in cerkvici na Homu na nasprotni strani Zabukovce. Postrežba je bila enkratna pa še poceni se mi je zdelo proti drugim postojankam.Nazdravila sva sebi lepemu dnevu in sploh prekrasnemu življenju


 Ter se nato čez kar nekaj časa spustila po strmini  , kjer je naju vase posrkal barvni gozd naprej po krožni poti v dolino do  Migojnice, kjer sva se  nato odločila še za obisk Vrbjega jezera, kjer še nikoli nisva bila
 Prekrasen drevored naju je navdušil , zavila sva na levo in kmalu prispela do parkirišča in zelo lepo urejene okolice jezera



 Tudi tukaj sva si vzela čas obhodila nekaj lepo urejenih poti ogledala prekrasno formo vivo in labode, ter se pozno popoldan vrnila vsa zadovoljna domov.
 Spet je deževalo midva sva urejala vtise tega meseca oba sva bila enakega mnenja bilo je vsega, kar si srce poželi, še celo grmelo je vmes. Pa sonce, dež sneg, megla in sence ter sončni žarki ki so dodali temu jesenskemu mesecu toliko čarobnosti in lepote, da sva sklenila da zaključiva izlete in pohode še z zadnjim , izletom, ki ga navadno vedno opraviva konec meseca oktobra. Boč je bil najin cilj. Vreme da bo sončno jasno in toplo. Ja kaj še čakava sva si dejala in se odpeljala proti Poljčanam in Pečici, kjer sva nad njo pri lovskem domu pustila avto in se že takoj vsa očarana nad cerkvico v dolino pod nama  in pogledom proti Ljubični ki je deloval posebno lepo v zamolklih temnih tonih. Sonca seveda ni bilo. 
Kmalu naju je vzel pisan gozd v svoje okrilje. Bilo je skoraj temno hoditi po njem, Listje nad nam je šumelo in pelo pesem jeseni.




 Po že znani poti sva pohitela do travnika nad Gabernikom, kjer se je nama odkril pogled, ; kot jaz rečem v raj jesenskega razkošla. Toliko barv toliko lepote težko najdeš na enem kupu


 Pogled Pogled na pragozd ki je bil obarvan v skoraj neverjetne barvne nianse. Tu sem res obžalovala, da ni sonca. Kajti vem kako lepo je takrat, samo upala sva , da bo dokler se vrneva z Boča zasijalo in pokazalo ta čudovit kraj v vsej svoji lepoti-



Nisem mogla nehati slikati tudi pogled proti Boču je bil prelep. Kmalu sva se pričela vzpenjati in korak je bil neverjetno lahak , kajti vedela sva da bo na vrhu poplačan ves trud Posebno še, če bova dohitela sonce, ali sonce najuŠla sva po učni gozdni poti in vedno odkrijeva kaj novega---







Odpočila sva se pri novi klopci na pobočju Boča pri Rdečem boru  . Odžejala in odpočila sva se , sonca pa še vedno ni bilo. Kako sem si želela da bi na vrhu bilo tako , naslednja slika kaže

 Kljub temu sva šla na razgledno točko Galke, kjer sva se slikala in gledala, če je morda vsaj v dolini sonce. Ja tam daleč proti hrvaški meji se je osvetlilo obzorje.  Odšla sva po ozki stezi in skozi pragozd kjer so še vedno posledice predlanskega žleda na tleh  . Gozd se tu sam obnavlja .



 




Kmalu zatem sva prispela na kraj kjer se nam je odkril pogled na stolp in vrh Boča ter kočo. Seveda sva bila razočarana, a čisto malo , če sem odkrita, prišla sva do spoznanja, da včasih pač ni važno kako je vreme. Saj tu gor je vedno lepo Naj bo pomlad poletje jesen ali zima. Takoj začutiš tisto energijo, ki te napolni in obarva lica z notranjo srečo in zadovoljstvom
 

Šla sva do koče, a ker je bil ponedeljek in je bilazaprta  sva se slikal pred njo in mislila tudi malicati, a ker je nastal kar precejšen veter, sva se raje odločila, da bova jedla spodaj na najini klopci. In potem sva za nekaj minut  doživela sonce, ki se je pa takoj skrilo za debelo odejo oblakov, a ravno dovolj, da sem  naredila nekaj posnetkov , kljub orkanskemu vetru, ki je naju skoraj prestavljal. Sva se potem vrnila v dolino, kjer sva doživela pravo plaz , kostanjev in žira, ki so padali na naju zaradi vetra. Pa sva ga nekaj nabrala, se ve da  sva morala za odškodnino.pa da se ga enkrat najeva pečenega pa enkrat kuhanega , pa seveda za Martinovo raco, ali pa god mora biti rdeče zelje in kostanjev pire , se ve...
Je kar  boleče, če ti pade na betico  debel kostanj, posebno še če je v v bodičastem oklepu.


 Letos je vse lepo pokošeno


 vračala sva se po soncu mimo rastišča velikonočnic


 Včasih ne pomaga če imaš še tako lepo frizuro, ja veter te počeše po zadnji modi in kakor se njemu zdi prav. Kot je že enkrat dejala  moja prijateljica s spleta, da mene ima veter zelo rad in me je kar prekrstila v vetrovno dekle. Kot bi se veter tega zavedal, zelo rad me mrši , ali pa morda ve da ljubim šelestenje trav in  njegovo pesem , ko igra med vejami svoj napev. rada mu prisluhnem.





Zime še ne bo tako kmalu macesni so še zeleni





 Nato je sonce spet izginilo in tudi midva sva se poslovila ...


 Lep zaključek tega meseca  oktobra. vam želim, da bi bil tudi prihodnji mesec pester poln barv in morda z malo več sončnega vremena.. Ja hitro teče čas , če samo to pomislim, da lahko z eno stranjo opišeš polovico  dogajanja v enem mesecu  ja druga polovica  dogodkov je pa seveda napisana čisto na drugačen način. A je že tako , so barve in kontrasti in včasih  je sivina in modrin Zato  potem pa res ni čudno , da nam čas tako hitro mine...





In še ena zadnja barvna paleta bukev  in travnika na Boču ko zažari v jesenskih barvah
P.P.