Spomini starega gojzerja--Moja razmišljanja o fotografiranju

Moja razmišljanja, o fotografiranju.

Že kar nekaj let nazaj me privlači fotografija, prav za prav točno od davnega  leta 1987. Ko je postalo življenje kar naenkrat, tako pestro polno zanimivosti in dogodivščin in nekaj novega je bilo vsak dan na tapeti. Pa je ob pogovoru v družbi enkrat padel tale stavek  :

Kako lepo nam je, kako lepo je življenje pa tega ne vemo in se tega niti ne zavedamo.  je to samo sedaj nič ne bo ostalo v spominu   vse bo pozabljeno čez nekaj časa , se nobeden ne bo več spomnil tega prizora te vesele družbe in vseh nas  sedaj  tu. Nekaj časa smo molče premlevali vsak zase navrženo misel in  potem me iznenada prešine, kot strela z jasnega misel: Ni nujno, da to vse pokrije prah pozabe, preteklosti, če lahko zamrzneš trenutke, ki se te dotaknejo, osebe, katere so ti drage  v fotografiji.  Vsi so navdušeno prikimali in zaklicali , ja to je tisto. V glavnem, da je okvir in prizor , ostalo bomo ohranili mi. Čeprav se mi zdi, da  je skoraj bogokletno, da dovoliš stroju, oz aparatu da z  svojo brezčutnostjo, hladnostjo aparature , lahko izrazi vso lepoto trenutka in čustev. A ker za enkrat še  ni kakega boljšega izuma se moramo pač zadovoljiti s tem.

Prej sem večkrat v pismeni obliki zadržala v spominu dogodke čustva, izraze veselja , včasih tudi groze, ko nam življenje prekriža kak  dogodek kak  zelo temen oblak ,da se ti zazdi da ne moreš več dihati  ko smo brez moči, da bi se izognili temu, a potem v besedi lahko opišeš tisto najbolj intimno doživetje, ki ga pozneje razčleniš in analiziraš , do potankosti in sprevidiš , da je pomembno samo to,  da gledaš na tisto, kar je dobro za tebe , da greš naprej da, moraš vedno zreti v jutranjo zoro novega dne, ki je največkrat obarvana z bleščečo avro, ki se je z leti nalezeš tudi ti in da dobiš notranjo moč, da enostavno greš naprej in samo naprej soncu novim doživetjem nasproti.  Drugo potem postane tako oddaljeno nekje v megli. Večkrat me kdo vpraša, da se mi le ljubi toliko slikati? Kljub temu , da so potem vsi veseli, ko obujamo spomine, kako lepo je nam bilo, ko si pogledamo kak dogodek, ki smo ga skupaj doživeli in  ohranili v spominu.

O, ja se mi . To so slike  ,

kot besede drugih napisane na belem papirju , ki so pravi umetniki izražanja v besedni obliki.  moje slike, ki naj bi izražale veselje do življenja , lepoto okoli sebe, in dobroto v ljudeh, . Ostalo tako ali tako izgine, kmalu v preteklosti prahu, pozabe, ki se naloži na   na minule dogodke in ljudi -

 Seveda občudujem fotografije velikih mojstrov , včasih mi ob katerih zastane dih, toliko lepote toliko meni nedosegljivih prizorov vidim v njih. A potem se spustim na tla, in si rečem, oni slikajo zato, da ustvarijo prave umetnine  nekaj, enkratnega, nekaj kar ni dano vsakemu doživeti, kar je vredno občudovanja in vsega spoštovanja, ker verjamem , da marsikateri prizor uspe v skoraj nečloveških naporih, kar meji že na nečloveško naprezanje  in celo nevarnost, včasih celo veliko tveganje, da doseže podobo,  ki je unikatna umetnost, ki nudi zadoščenje avtorju in pohvalo ter občudovanje vseh .Jaz  pa slikam zato da izpovem moja doživetja moje veselje do življenja,  do polja rdečega maka ki mie prestavi v otroška leta, ko so bila še polja polna plavic in rdečega maka.Do jutranjega porajanja, novega dne, ali pač samo zabeležim trenutek, ki me je nasmejal ob pogledu naše štirinožne prijateljice in njenih vragolijah.ali pa zabeležim pot po kateri hodiva midva in si želim da se nikoli ne dokonča. Slikam ker ljubim fotografiranje in  , ker ljubim življenje. ... Danes je nekako tak dan ko brskam po   arhivu  po svojih   albumih in ja potem lahko rečem samo vredno je zabeležiti  dogodke v foto zapisu, da to ni samo neko škljocanje , samo da pač slikaš, je veliko več, posebno še če se ob vseh teh posnetkih prestaviš v tisti čas in se zaveš , kako lepo je bilo, da ob tem ponovno doživiš tisti čar poti, ali  nepozabnega doživetja. Ja tako je moje razmišljanje o fotografiranju. Res da tu in tam ni kaka slika tako lepa, kot bi rada, a včasih je to naglica, da pač nimaš časa nastaviti aparata, ko ti pred nosom švigne v zrak divji petelin , ali

gams, ja marsikaj lahko zabeležiš in marsikaj uide

v tej naglici, ki se mu reče življenje,ali poslavljanja, ali tiste nedoumljive lepote večera, ko dan reče noči lahko noč,

ko se na nebu prižgo  prvi glasniki noči,  jutranjo roso,valujočo travo, žareče bleščanje macesnov , kje v planini, ali na robu jezera

ali samo skromno cvetko, ki mi je polepšala  pot-

 ja marsikaj lahko zabeležiš in marsikaj uide v tej naglici, ki se mu reče življenje.

Pa lep teden želim