SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Veliki Rogatec

 Kot že zadnjič, ko sva obiskala Lepenatko pred petimi dnevi sva se tokrat zgodaj peljala mimo Gornjega gradu in naprej do cerkvice sv. Lenarta. Bila sva vseeno malo bolj pozna, tako sva dohitela sonce malo višje kot zadnjič
 Kar kmalu sva prispela do Zg. Špeha, a bilo je vse drugače. Bilo je prav toplo s soncem in modrim nebom. Res da živine ni bilo , a nič zato. malo sva se oddahnila od strmine poslikala kapelico, okolico . nasprotni breg na katerem vrhu je bila kapelica, katero sva obiskala nazaj grede .

 Kot že zadnjič je naju očaralo jutranje sonce, ki je obarvalo V. Rogatec in ga polepšalo za nekaj trenutkov, da je zažarel v vsej svoji lepoti.

 Šipka je bilo že veliko manj tistega, ki sem ga slikala ob poti zadnjič je nekdo že obral. Tega sem slikala na poti na ob žici, ko sva nadaljevala pot

 je bilo toliko lepot ob poti, da sem upočasnila korak. Cvetje

 kmalu sva prišla do odcepa, kjer je naju smerokaz napotil na desno stran in navzgor ob žici pastirja in nato na levo pod skalami

 Nato po travnatem , prečno zelo strmem pobočju do jase, kjer se je pot včasih povsem izgubila v visoki travi, a ker je bilo dobro označeno sploh ni bilo problema, da bi zašla.

 kljub poznemu letnemu času je bilo, ali pa prav zato kar nekaj cvetja  ob poti, svetloba sonca je polepšala goste velike smreke, in skale na katerih je raslo  grmovje in drevesa, novo življenje.

Pot je bila kje kar strma in počivala sva, pa saj imava čas vsega sveta na voljo , sva se šalila. Kljub vsemu sva čez nekaj časa ugledala svetlobo skozi drevje in se zavedala, da se bližava vrhu.

 Prvo sem ugledala modro nebo in suho drevo, ki se je bleščalo na vrhu.

 Nato pa križ z zvoncem, na katerega sem potem pozvonila za dobre želje. ja kdo jih pa  nima. Prva je bila da prideva srečno v dolino. Ostale pa so skrivnost he he...

 Prekrasen razgled, sicer malo meglen , akljub temu prelepo se nama je odprl na vse strani. Na Kamniške, na Lepenatko pa še na vzhodno stran naše dežele. Bilo je sončno, prav vroče in uživala sva debelo uro na vrhu ki sem ga jaz označila, da je kot cilinder z strmini stranicami a skoraj ravnim vrhom. 

 Lepenatka je bila na dosegu roke, a kar nekaj časa sva potrebovala, da sva prišla pod njeno vznožje.

 Sploh ni visok , akljub temu je kar zahteven dostop, ali pa sestop, odvisno od katee strani greš na njega ali z njega,

 Prelepo je bilo na vrh, a kot vsemu lepemu vedno prehitro mine čas, tako je tudi tu vse prehitro minilo. Treba je bilo nazaj. Oz. naprej, kajti odločila sva se da greva nazaj o zahodni strani. Prijatelj je dejal da je nezavarovana pot,  in nevarna pot.A sva oba dejala,  da slabše in napornejše ne more biti, kot je na Storžič.

 Začelo se je spuščanje po skalah, in kmalu sva sestopila na skoraj ravno prelepo zeleno pot

 Nekako sem pomislila, pa saj to ni nič, ker so vsi govorili, da pod vrhom je nezavarovana.

 Potem s eje začelo z mahom blečenimi salami, ki sva jih z lahkoto preplezala in nato prispela na oster vrh, kjer ni bilo nikjer več poti a znak je kazal, da je treba preko. No za mene je bilo zanimivo,  ker nisem dosegla  nekega sigurnega mesta, kjer bi se lahko oprijela. Mož je večji in  se je enostavno prijel za skalo višje. . Jaz pa sem oklevala, ker  ni bilo nič oprejemljivega. Pomislila sem, da ne bi škodilo, če bi bil, kje v sredini kak klin, da e ga oprimeš.

 No končno mi je uspelo da em dohitela moža, ki je prečkal vrh .

 In nato še eden

 Večkrat sva se oddahnila in nekaj od napora, nekaj pa zato da sva se razgledala, kje sva in kako naprej.

 kjer je bila trava na vrhu je bilo prav prijetno

 nato je prišel najbolj naporen del vsaj za mene. A ker je bilo suho in človek ima voljo sva oba prečila to stran in se potem   spustila na rob in po travnati strmini niže na rob. Kjer sva se odžejala in se smejala eden drugemu, bila sva oba rdeča kot kuhan rak a, kljub temu tako zadovoljna da sva uspela priti  do tu. Seveda naju je še čakal del poti a sva dejala sedaj bo šlo kot po maslu naprej.

 a še kar nekaj strmine je bilo pred nama

 ozke police z dvema klinoma, a meni sta bolj malo pomagala, nisem in nisem ju mogla doseči. A potem mi je z moževo pomočjo, ki mi je točno pravil, kam naj dam nogo uspelo

 Tu pa sva vsa vesela in zadovoljna ter notranje izpolnjena gledala na Lepenatko na nasprotni strani in na vrh od koder sva se spustila. Neprecenljiv občutek...

 No čakalo naju je še nekaj poti...

 nato pa sva zavila na desno ,  po delno  travnato skalnem območju, kjer se ravnina postavi pokonci.

 

 tik pred vstopom na ravnino me je ujel v objektiv vso rdečo  in z posledicami napora in skuštrano, ha ah zapel mi je :Sonček je tipa si skuštrana,

 tu pa je dejal, da ne bom samo jaz na sliki, še eno, da boš ti gor..

 Tu je bilo na Sedlu vse drugače kot prejšnji petek, kajti sončno modro nebo je nama polepšalo že tako čudovit občutek , da je nama kljub letom uspel ta podvig. Visok ni, komaj 1557 m , a je kljub temu vreden vsega  spoštovanja. Kot pač vsaka gora ni važno, kake višine je.

 Čestitala sva si in ja zadovoljna potem krenila proti Zg. Špehu nazaj, kjer sva obiskala še kapelico  na vrhu hribčka

 Pogled  proti Rogaču, kakor sva se izrazila je bil ves zadovoljen in ja , lep.ta modrin se mi je prilepil na roko, kot bi hotel nama čestitati za uspešen pohod

nato sva nadaljevala nazaj in po obisku hribčka z križem in kapelico zaključila prečudovit, naporen a nepozaben dan

 Notranjost slikana skozi okno

To je bilo nekaj utrinkov z pohoda na Veliki Rogatec

Lep pozdrav

p.p.