SPOMINI STAREGA GOJZARJA-

Uršlja gora malo drugače...

V nedeljo 28.avgusta, ki je kot vsako leto lepa nedelja na Uršlji gori in navadno so vpada z rojstnim dnevom mojega sorodnika, ki ga peljeva  na goro,  zaradi težav, ker že težko hodi se kot že nekaj let doslej udeležimo tega  dogodka na gori. Nekaj zaradi tradicije, kajti že kot otrok sem na ta dan obiskovala Uršljo goro. Torej nekaj nostalgije, nekaj pa za užitek in praznovanje. Za spremembo smo se  tokrat peljali prvo na Sele in potem skozi Raduše, Podgorje  od koder je bil čudovit pogled na naš cilj in in ob poti je bilo toliko kapelic vseh vrst od kužnih znamenj , lesenih križev, kot zidanih  kapelic, ter lesenih izrezljanih prava paša za oči.Tako, da se nam ni zdelo škoda časa, da smo se odločili za to pot, kajti je kar precej daljša je ,kot tista čez Naravske ledine, ali pa mimo Križana. Tam je tako slaba cesta da sva že zadnjič sklenila da greva tu.Res je lepa dolina Suhodolnice in Spodnjega ter zgornjega Razborja . Bila je s soncem obsijana  ob zanimivostih, ki smo si jih ogledali nazaj grede

ter slikovit Zgornji Razbor , mimo Plešivškega mlina , kjer nas je očaralo morje rumenih cvetov. Mislim , da je bil topinambur in naprej mimo odcepa za Vernerška in Kopo do rampe.  Gor smo prispeli - malo pred enajsto uro.  Počivali smo vmes in se zabavali . Tako, da smo kar zadovoljni bilo s časom. Saj ga je bilo še dovolj .

Vroče  , sončno in modro nebo nas je vse napolnilo z dobro voljo in optimizmom.

reke planincev romarjev , pohodnikov, , izletnikov se je valilo proti vrhu gore

 od najmlajših, do že zelo ostarelih, ki so z malo počasnejšim tempom prodirali proti svojemu cilju.. lepo vreme  in seveda tradicija sta naredila svoje. . Od vsepovsod so prišli Iz Postojne iz Korenovega nad Horjulami, iz Velikovca, iz Maribora in še in še. Ja tako spoznaš veliko ljudi , če sediš ob skupni mizi in pogovor steče v vse smeri.   Kar se družbe tiče enkratno, a drugače je bilo s postrežbo  v koči. Samo dvojica ljudi je stregla eden v kuhinji ena za točilnim pultom. Vrsta je bila do vrat in še v hodnik. A to nas,ne samo mene niti ne bi motilo, čeprav si mislim, da bi morali ob taki količini gostov dobiti kako pomoč. Najbolj je motila odrezavost in nesramnost oskrbnice.  Gostje so hoteli kavo. In odgovor , kave ne kuhamo že deset dni, ker je nam niso pripeljali. . Ko se je neki gospod zagledal v tabo kjer piše kaj imajo, ga je nadrla, "Kaj čakate, sem trekla da ni kave" Ves zmeden je zajecljal samo gledam kaj imate. za jest." Rad bi golaž.
"Golaža ni !!" Imamo rezervirano za 50 ljudi da ga bodo dobili po maši, če slučajno ga kateri ne bo jedel  ga lahko dobite. A to je bilo še petnajst minut pred mašo. Pa so se pričeli oglašati v vrsti ."Zakaj ni odprla še deset konzerv za ostale pohodnike.  Kajti letos ni tako, kot je bilo še pred kakim letom, ko sta bila tu gor oskrbnika, k sta sedaj na  Kremžarjevem vrhu.Takrat si dobil vse doma skuhano. Joto, da si si vse prste obliznil , da ne govorim o njenem zavitku in klobasah ja  ta dva oskrbnika sta živela za planinstvo. Veliko kdo je šel samo zaradi njiju na pijačo, ali kako drugo okrepčilo.Ali pa samo, da so izmenjali ob tem kako besedo. Kako jo pogrešamo vsi skupaj. Ja prijaznost se vedno izplača, a je že tako to imaš, ali pa nimaš.. Pa smo se menili, kako da ne morejo dobiti oskrbnika, ki je prijazen , dober ekonom in da se zna zasukati tako kot je treba. Ja poleg vsega je še poleg neprijaznosti in odrezavosti vse tako drago , kot žafran. Se pa čudijo, kako je mogoče, da veliko ljudi raje kar obide kočo, kot pa da bi bil cilj zbadljivk , kot na primer . Ko je dejala Tu gor so vsi naglušni.Ne draga oskrbnica, nismo naglušni, navajeni smo da vsaj kavo dobimo in prijazno besedo. Kot pa :Ali ste naglušni, to ne strežemo, to nimamo. Tako da imaš občutek, kot da si ti tu zaradi njih in ne oni zaradi tebe. Veliko kdo je dejal tu noter ne grem več.

 

Ljudje so tako veliko imeli sami s seboj . No odpravili smo se v božji hram in nato naprej na vrh ...

 Prekrasno osvetljen oltar v cerkvi Sv. Uršule in zelo dober govor, oz pridiga mladega duhovnika, je  veliko ljudi zvabilo v cerkev in prelepa pesem pevcev je svečano zaključila lepo nedeljo na moji gori.

Letos je na Uršlji gori toliko teh modrih lepotic- preobjed . Nikoli jih še nisem videla da bi bila cela pobočja  posejana z njimi

 Še dobro, da imajo pohodniki večinoma hrano in pijačo s seboj tako niso odvisni od salbe organizacije planinskih postojank. Žal je zadnje čase vse več takih planinskih koč, ki so v njih oskrbniki samo zato da jim pač mine čas in dobiš vtis, da komaj čakajo konec poletja da se odpravijo v dolino. A roko na srce so svetle izjeme, in tja se pohodniki planinci vračajo prav zaradi njih. Kajti dobra in prijazna beseda in nasmeh vedno najdeta po k srcu. 
 Mi smo po maši šli še na vrh, kjer me , kjer me je ujela kamera ko sem uživala v trenutku zadovoljstva in planinske energije

 Dotik

Razgled z gore je bil zelo slab, a mi si nismo pustili kvariti razpoloženja s tem , če ga nam ni pokvarila osornost oskrbnice, ga še  meglenoa panorama ne more. Trumoma smo prišli na vrh , trumoma smo se vračali skozi pravljični gozd do naših konjičkov, ki nas je popeljal proti dolini.

 In ker na vrhu ni bilo kaj pametnega za dobit smo se ustavili v dolini kjer je gostilna z slastnim jedilnikom  mnmmhmmm, ribe se kar tpe v ustih . Pa prijaznost, veselje tu so ljudje oz. gostinci s srcem pri stvari.  da smo vsi uživali No in poleg vsega še bogat  izbor starih strojev, ki so jih uporabljali  še v  času ko sem bila jaz majhna punčka. Obudil se mi je marsikateri spomin

 

 

 Preobjeda

 Tako to je bilo nekaj utrinkov iz včerajšnjega romanja na Uršljo goro- Grede smo se ustavili še na Selah pri  gostilni Klančnik, kjer je prijazna in radodarna gostilničarka nas postregla kot kralje. Tako smo zaključili praznovanje  šestinsedemdesetega rojstnega dne  sorodnika in, če odmislimo  neprijaznost na vrhu gore , lahko rečem bilo je enkratno. samo upamo lahko, da drugo leto ne bo več teh neprijaznih oskrbnikov , čeprav jaz poskušam najti in videti v ljudeh samo dobro , me je prizadelo to, ker se je znašala nad starejšimi ljudmi, ta oskrbnika sta baje iz Primorja ..Ja  planinci pač tiktakamo malo drugače, a brez zamere  vsem Primorcem se opravičujem , kajti iz lastnih izkušenj vem (kajti na Primosrkem sem živela 17 let,) da so Primorci dobre in prijazne duše. Je pač tako, da povsod so izjeme, dobre in slabe. Tudi pri nas.Pa lep teden vam želim po možnosti med dobrimi nasmejanimi, prijaznimi ljudmi.Nasmeh nič ne stane naredi pa čudež pa še zastonj je. Dobra beseda pa vedno dobro mesto najde in zapusti prekrasen spomin.
p.p.