ponedeljek, 22. avgust 2016

Spomini starega gojzarja-POSLAVLJANJE


STORŽIČ.
 Zadnje mesece ugotavljava, da narediva v hribih in gorah vedno več krožnih poti. imava dvojno korist od tega, vidiva več in raziskujeva nove poti pa včasih je tudi veliko lažje iti okoli, kot pa nazaj po poti. Tako je tudi ta pohod na Storžič ,  (najbrž) zadnji tak. Gor skozi Žrelo nazaj pa čez Škarjev rob oz peči . Jaz sem bila tokrat gor tretjič vedno skozi Žrelo in nazaj čez Škarjeve peči,  mož pa 4 x z sinom enkrat, a s Kališča. Zelo veliko se je spremenilo od daljnega leta 1972, ko sva bila prvič gor. Ni bilo ne križa na vrhu, samo nekaj kolov   zloženih v stožec , kot kaže spodnja slika. Ni bilo ne  smerokaza, ne ovac in posledično ne njihovih iztrebkov in neznosnega smradu po urino. Nobeden planinec  se ne zadrži dolgo na vrhu, hitro se vpišejo slikajo in že odhitijo niže , kjer je zrak malo bolj prijazen do nosnic.

. Le kavke se ne pustijo motiti, brskajo po gnoju in čakajo na dobrodušnost planincev. tudi midva sva jim malo  kruha dala in kako lepo jih je bilo opazovati, ko so starejši krmili mladičke, ki so bili skoraj večji od njih. Drli so se kot jesiharji

Dala sva jim kruha, bilo jih je zanimivo opazovati , ko so jih starejše kavke krmile, čeprav so bili skoraj večji od njih

Torej zelo zgodaj sva se odpravila mimo čudovite cerkvice v Lomu pod Storžičem, ki se je bleščala v nočni razsvetljavi  in nato do doma pod Storžičem   in nato  mimo planinskih znakov naprej v strmino proti Žrelu


Kljub temu  je bil ta pohod nekak test za naju, da vidiva, koliko moči še imava v rokah , da vidiva, ali se še lahko potegneva kvišku ob jeklenicah.  Ko sva bila prvič gor sva prišla točno v treh urah na vrh. Ja sedaj sva pa duplirala ta čas. A če bi  hodila enakomerno bi veliko prej prišla na vrh. A kaj , ko je bilo toliko zanimivosti ob poti. Cvetja da nisem vedela , kam naj prvo pogledam, od zvončnic velese, planik, gorskih nageljnov in gorskega maka. pa še in še bi lahko naštevala.pa še ustavit se je bilo treba, da stojiš na varnem, da nisi prehitro v dolini.  Varnost je seveda na prvem mestu . Pa posloviti se je bilo treba. -Pa leta so že tudi tu.A roko na srce  na leta se ne bi smeli izgovarjati, kajti sredi žrela sta naju dohitela dva planinca,


reci in piši on je bil star 82 let ona pa 76. Torej sta bila , kar nekaj let starejši od naju. Pa sta naju prehitela in dejala, da se gresta tudi poslovit od Storžiča.
Kar nerodno nama je postalo, ko sva jima gledala v podplate, ko sta se dvigovala nad nam po jeklenicah. Potem pa sva se zasmejala in dejala, naj gresta, midva imava čas vsega sveta izkoristila ga bova dokler bo nama dano in slednjič je nama pot že kar nekaj let tudi cilj.
Sredi Žrela sva občudovala gre na nasprotni strani, in sončno  svetlobo, ki se je pomikala vedno niže. Midva pa sva  bila še lepo v senci, tako da je bil vzpon, kar prijeten. Ogrela pa sva se z hojo in  plezanjem.




ko sva prišla do sem je bilo najtežji del mimo. z veseljem sva krenila naprej 
 kjer so se nama ob poti nasmihale žametne planike. Ja potem se je zamene čas ustavil. Saj ne da bi kar obstala, a šla sem res tako počasi, slikala to lepoto in jo shranjevala na spominsko kartico , da bom vedno znova lahk doživljala ta dan .

 






Čakal me je in še sam užival v razgledih in cvetju



dokler ga je še na razpolago ., izkoristiti ga hočeva do maksimuma., kajti življenje z naravo je nekaj neprecenljivega in čudovitega . In vedno bolj se zavedam tega On je imel  sredi žrela malo krizo
, jaz pa ne, a sem na vrhu več počivala a nič naju ni ustavilo . Nadaljevala sva pot in kmalu sva premagala vse krize.Posebno še ker je bilo toliko cvetja ob poti, od gorskega maka do planik in še in še
 Gladke površine skal so bile dobro zavarovane z jeklenicami in klini. Uživala sem na njih obudili so se mi spomini na potepanje po Julijcih  pred mnogimi leti, ko sva bila še mlajša.




 Deviška belina
 Ta zadnji vrh je najn cilj. Treba bo še čez en greben



 Pogled nazaj čez grebene , ki sva jih prehodila














 Na vrhu je ovca spala pod skalo smejala sva se in šalila: Češ, da nima kondicije, a bilo je zelo vroče in proti poldnevu bil je čas sieste he he


 Vsaka skala je skoraj imela svoj cvet, ali blazinico



 Med ozkimi špranjami so se bleščale modr cvetke zvončnic



kako je dišalo 
 ko prideš na vrh  Žrela se lahko razgledaš po zelenem pobočju na drugi strani
 in proti vrhu, više, kot si bolj uživaš, kajti pred teoj se razstira jo motivi in kraji.



Z kakim veseljem sem dvignila roke visoko v zrak in zavriskala od sreče. To je bilo za naju test , da vidiva, koliko še zmoreva. Bilo je naporno, a nepopisno lepo

 Tega smerokaza  še ni bilo ko sva bila zadnjič tu leta 1983 leta

 Nebo se temni treba bo hitro , naprej. A ni bilo panike. Do koče sva prišla po suhem zelo vročem popoldnevu.






 naprej pa naj slike govore



 Pa greva po drugi krožni strani nazaj , spodaj se vidi pot čez zeleno travnato področje, a do tam je še kar nekaj korakov in klinov








 Čez melišče oz čez kamnito področje


 Lepo se vidi pot nazaj iz vrha čez Škarjev rob , ki sva jo prehodila , Z zadoščenjem in veseljem sva uživala na stezi na  poti nazaj



Vedno pogosteje sva se ozirala na vrh Storžiča nazaj, ki se je počasi oddaljeval in se stapljal v koprenastih meglicah.



Utrujena in zadovoljna  po poti  čez Škarjeve peči in nato sva si pri koči oddahnila si privoščila kavo in pivo ter potem počasi odpeljala domov. Ko sva prišla v Šaleško dolino, pa nama je v pozdrav prineslo prve dežne kaplje. To je bilo nekaj utrinkov s poti  devetega  avgusta na  Storžič. To poletje je zelo pestro, a zaradi pogostih pohodov enostavno ne utegnem vsega zapisati. A saj bo še pozimi čas. Lep pozdrav ter lep začetek novega tedna vsem mojim bralcem in prijateljem.