nedelja, 01. maj 2016

Spomini starega gojzarja--Mesecu aprilu v slovo--2.DEL

-OD PA DO-


Po dežju ki je padel sredi meseca je spet posijalo sonce in cvetoča drevesa so nakazovala da se bo tudi pri nas razbohotila v polni meri.Pa sva jo mahnila še drugič ta mesec na Konjiško goro, treba je bilo nabrati še malo čemaža , prej da prične cveteti., tokrat iz Kamne gore . Malo nad Frankolovem so nama ob poti polepšala cvetoča drevesa sliv -- Rada hodim tod okoli najbrž zaradi prvega obiska, ko sva šla peš iz Stolpnika mimo Kamne gorein nato počez čez prekrasno pokrajino do Črešnjic. Pot je bila sicer dolga pa še zašla sva, a je že tako, da potem odkriješ, lepe  kotičke, ki bi drugače ostali skriti očem. Tu torej velja rek :Vse je za nekaj dobro!"





Po strmi poti sva kmalu prispela zame eden najlepših pomladnih prostorom z   čemažem, kot bi prišel v deželo čemaža.
Po strmi poti sva kmalu prispela zame eden najlepših pomladnih prostorom z   čemažem, kot bi prišel v deželo čemaža..Cesta sredi neverjetne množice čemaža. Pohitela sva na vrh mimo Grofovega
štanta  na vrh Stolpnika, kjer sva občudovala metulje in prelepo rastlino Kranjski volčič, ali Kranjsko  bunko, , ki se je od prejšnje nedelje lepo razcvetela. Skromna rastlina, ki pa mi je zelo všeč

Nekaj časa sva se predajala soncu ptičjemu petju, skratka pomladi...Slikala sva se za spomin na ta čudovito preživet dopoldan tu gor.
Uživala sva v soncu v pomladi in se vesela vrnila domov, kajti sklenila sva da greva čim prej na 
---------
Veliko planino

--Veliko Planino, da ne bova spet zamudila pomladnega cvetenja žafrana.. In sva šla
bila sva zgodnja, kot je že najina navada. Okoli sedme  ure sva že korakala po sončni in cvetoči Veliki planini, ko je naju nenadoma zakrila megla, ki se je priplazila tam nekje izza Gradišča.



 Kljub temu sva vztrajno korakala proti cerkvi Marije snežne in po kratkem počitku, kajti zelo je pihalo sva se vrnila spet kjer pa je tako pihalo sva se hitro vrnila k velikemu kalu  oz vikendom , kjer je pa medtem posijalo sonce, šele takrat sva dojela vso lepoto velike planine in cvetočih pobočij- Vzela sva si čas in se predala lepoti matere narave




Tudi proti Kamniškim Alpam se ni nič videlo. A tega sva tu gor že navajena. Morda bo pa v jeseni več modrine.
Uživala sva v pogledu na skupino vikendov , ali stanov pri križu--Prelep motiv je bil za slikanje. Nisem se mu mogla upreti. Kajti doma lahko ob slikah podoživim te prelepe trenutke, ki jih zamrznem v času in prostoru..

 Posebno me je navdušilo  cvetje tik ob robu ledu in snega...kaki kontrasti, kot sonce in megla, ter veter, ja kako razkošje, da si ob pravem času na pravem mestu, hvaležnost , lahko doživiš to. lepoto. Naslednji dan so pravili je bila vsa Velika planina pokrita z meglo...

Uživala  sem in v to pestrosti cvetja od žafrana vseh odtenkov , teloha v beli rdeči barvi pa trobentic in modrine cvetja, ki jim ne vem imena... Popoldne sva se vsa vesela in srečna vrnila domov.
---------------------------------------

 Naslednji dan sva vsa vesela kot bi bila v nekem cvetnem opoju s va  šla na običajni mesečni izlet na Uršljo goro, kajti bala sva se , da bo o letošnjem nestabilnem vremenu  tako, kot je bilo meseca februarja, ko sva odlagala in odlagala obisk Uršlje gore in je nama potem skoraj zmanjkalo časa, dni , da sva zadnji dan v mesecu hodila po dežju nazaj z gore.. Torej sva se napotila na vrh. Avto sva pustila pri privezani mizi ad Križanom in potem šla okoli po cesti na vrh. Ob poti in pobočjih je bilo vse v cvetju,  snežno beli  telohi.
 Na vrhu naju je pozdravila modrina, ki sva jo prejšnji dan , kar pogrešala na Veliki planini
 Vidljivost je bila zelo lepa, kot na dlani je v dolini ležalo Ivartčko jezero.
 Tudi tu je v pobočju cvetelo rumeno cvetje. Ko sem opazovala vso to lepoto okoli sebe sem si mislila, da sedaj vem da le v hribih človek najde notranje zadovoljstvo. Pa saj ne da bi bila nezadovoljna, nasprotno sem velik optimist... A to je še nekaj več skratka nekaj več. To je kot ljubezen, pravijo, če lahko definiraš zakaj imaš nekoga rad, da potem ni tista prava ljubezen. .Je nekaj kar lahko samo občutiš in brez česa pač ne moreš živeti... Kar hitro je minil čas in vrnila sva se zadovoljna domov.

Po poledeneli cesti sva se spuščala vedno niže in kmalu prispela na pot brez snega .Kjer je bilo prav pomladno toplo  Skoraj tekla sva navzdol. vesela da nama je uspelo izpeljati ta izlet na mojo goro.

Nekaj dni sva  počivala in opravljala vsakdanje delo, ter si urejala vtise  iz zadnjih poti
---------------------------------

 Potem sem se spomnila , da  na Lisci, najbrž že cvete pasji zob, ki je meni  ena najljubših rožic spomladi.  Pa sva rekla, če že greva na Lisco greva grede še na Lovrenc na Kozjem pogledat, ali so se že encijani zbudili iz spomladanskega dremanja. pa sva šla. Prvo sva se zapeljala do Lovrenca , tam pustila avto si ogledala rastišče encijana. Ogromno ga je bilo,tkov potem pa sva se odpravila na Lisco. Bil je prelep pohod poln nežnega zelenja in ptičjega petja. Posebno mi je bil všeč kukavičji spev, pela je in kukala in nama napovedovala veliko let in seveda veliko bogastvo. ha ha sva se smejala na ta račun...Toliko cvetja vseh barv vseh vrst, ja ni nama pokvarilo pot blatna cesta proti Sv. Joštu



Mene vedno znova očara ta modrina, ko sva se vrnila nazaj sem posnela še nekaj te lepote za spomin .


a žal je bilo še zgodaj zjutraj pa  so bili cvetovi še zaprti. Naredila sem nekaj posnetkov Nato pa sva se vsa vesela dobro razpoložena odpravila naprej po čudoviti poti. Ki sva jo tokrat prehodila tretjič, kajti navadno greva gor iz  vasi Lisce.


 toliko lepote ima ta mali nekaj cm velik cvet. Pasji zob




 Da pa ne bom preveč dolgovezna naj to pot opišejo slike--Toliko kalužnic, kot sem jih videla na poti na Lisco še nisem nikoli---In tu je dokaz , da nobena pot ni vedno ista pa ,če jo prehodiš ne vem kolikokrat...

Barve pomladi, svetloba, ki bi omehčala še tako neromantično dušo, a midva, ki sva stara  romantika naju je povsem zasvojila.


Samo en cvet te vijolice je bil ob poti, pa tako velik, da je kar vabil naj pokleknem in ga posnamem...


 Pogled navzdol in navzgor
 Pogled na Savsko dolino
 Pasji zob na Lisci je še vedno cvetel



 Regratovo cvetje na travniku  Okroglic naprej---
                                         -----------------------------------------
Vreme je nama še kar služilo, kot sva se šalila ,odpravila sva se na kačji grad nad Dobrno

 pogled na vhod v Dolino mlinov, kamor greva enkrat poleti. Lepa pot polna spominov na preteklost..

Obiskala sva še Loke nad Dobrno prelepo dolino pod obronki  Ramšakovega vrha in Temnjak ter Vinsko goro... Prelep dan poln son



Čarobni gozd na Temenjaku in Vinski gori, ter lepa pot je nama polepšal nedeljo.

Nato pa je zapadel sneg. Prišel je čas , da sem urejala slike v arhiv od koder sem jih  lepo uredila in sem danes pregledovala in ugotovila, da sva  kljub dežju, ki ga je bilo ta mesec več, kot dovolj in snegu, ki pa vedno pokriva hribe okoli Šaleške doline in kljub mojim težavam z križem kar lep čas preživela v naravi..
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------..Zadnji dan v mesecu sva izkoristila lepo sončno vreme ter obiskala še Savinjsko dolino grad Žovnek in Žovneško jezero.. Ter goro Oljko..
Toliko lepote in gracioznosti je v teh leepotcih


Po prelepem kostanjevem drevoredu proti gradu Žovnek.






Tu še nisem bila in prav vesela sem da sem mesec april zaključila s tem krajem,,,





Šrelep pogled na zasneženo Ojstrico iz gore Oljke je opominjal , da smo šele na pragu pomladi
In včeraj  smo zajadrali, ali bi bilo bolje , da rečem zaplavali v cvetoči a deževni mesec maj. Kaj bo prinesel bomo videli konec meseca. A nekaj že vnaprej vem , da čaka na naju kar nekaj novih poti in izletov. Želim vsem en čudovit mesec, saj je maj mesec ljubezni, naj vas obdaja in oplaja.
p.p.