ponedeljek, 02. maj 2016

-SPOMINI STAREGA GOJZARJA-1-DEL--OD KUMROVCA DO ZIDANEGA MOSTA....




Ker so sedaj prvomajski prazniki,

NOSTALGIJA ALI PA SAMO EN PREČUDOVIT POKLON DELU NAŠE DEŽELE---

Ta zapis sem že enkrat objavila na nekam drugem profilu, a ker je ravno tak čas , čas za spomine naj osvežim dogodek, ki je bil  v tem času  30.4.1983

  • 1. Kumrovec - Svete Gore- Vetrnik 
    Pisalo se je Anno Domini 1982... bilo je to v drugi državi drugem času, bili smo mladi in zanesenjaki, Noo, ja  zanesenjaki smo še vedno, bili so lepi časi, vsaj za me no saj mi tudi sedaj nič ne "fali" le takih dolgih pohodov ne zmorem več ,  morda bi jih vseeno, kajti kondicije se mi je sedaj v teh štirih letih nenehnega potepanjem po tej naši prelepi deželi, nabralo več, dovolj. A nekako se ne odločiva zato.Morda ne samo v enem kosu, ampak tako po etapah...Morda pa se še bova. Nikoli  ne reci, nikoli.-

    Poleg drugih planinskih poti smo se odločili še za Zasavsko planinsko pot. Za utrjevanje mišic in seveda, da vidimo ali smo še sposobni opraviti tako dolgo pot..Na pot smo se odpravili že en dan pred prvomajskimi prazniki, ki so roko na srce bili bolj čislani v vseh pogledih.sedaj minejo kot navaden dan. Pa sta celo dva dneva dela prosta, kak paradoks  Dela ni , ljudje pa naj bi praznovali praznik dela..vse je skregano z logiko, ali pa se samo meni tako zdi.
    •  Takrat pa je v zraku bilo čutiti neko praznično vzdušje.Veselje ob pohodih ob kresovanju, druženju in prijateljstvu...prireditvah, ki so potekala v pravem pristnem vzdušju.
    • Torej od doma smo se odpravili cela družina mi štirje in naš pudeljček  Grega. kajti brez njega nismo šli nikamor, celo na Triglavu je bil. Bil je član naše družine   če smo šli peš je šel zraven, če smo se peljali z kolesom , bil je naš spremljevalec na vseh mogočih in nemogočih poteh. Če ni zmogel poti smo ga pa nesli.Šli smo na motorni vlak, kateri nas je iz Velenja popeljal naravnost do Kumrovca.
    Psa smo dali v malo torbo in ga lepo zakrili. a mu vseeno ni bilo ne vem kako všeč.Vedno je pogledoval ali se ga bo kdo usmilil in ga bo vzel v naročje. Vožnja je hitro minila tako smo se poglobili v neko razpravo, da bi skoraj pozabili izstopiti.Prečudovito spomladansko vreme je nas pozdravilo v Kumrovcu.
    Kot nalašč za pohod.
    Začeli smo ga po cesti imenovani" Aleja  crvenih javora"-ime je dobila po 88 zasajenih rdečih javorjev..Prišli smo do rojstne hiše Maršala Tita. Čeprav je bilo še rano v jutru se je kar trlo obiskovalcev. Ogledali smo si na hitro rojstno  hišo,od maršala Tita , kajti morali smo še po štampiljko v novi dom mladine kjer so bila razstavljena dela od Tita..Ko smo dobili štampilko smo hoteli še nekaj popiti a je bila taka gneča da smo se požvižgali na obvezno jutranjo kavico in kak sok. Saj smo pričakovali še veliko gostiln na naši poti naprej proti Sveti Gori in gorskem domu.
    Všeč nam je bila pokrajina ob Sotli pomlad je tu bila že v polnem razmahu.Posedli smo po tleh in v mehki travi prvič malicali.Nadaljevali smo nekaj časa po asfaltu, pot nas je pripeljala v lepo vas 
    • na to pa smo zavili na desno stran Sotle v vas Kunšperk kjer smo občudovali razvaline gradu in se menili o tem kako je teklo življenje takrat, ko je še grad bil v vsem svojem sijaju.A kakor vsemu tudi gradovom se enkrat izteče čas. posebno še ko zmanjka finančnih sredstev za obnovo in ohranjanje naše dediščine.Pot je bila zanimiva spomnim se veliko potočkov, tako da žeje takrat še nismo trpeli.Nekaj pa smo imeli v nahrbtniku rezerve.
    Na vrhu Margaretine gore smo se odpočili nato pa po asfaltu do Bizeljskega, kjer smo si ogledali spet grad ki pa je bil za spremembo lepo ohranjen.Hodili smo in hodili, peli in se šalili .Popili smo že vse rezervo kar je bilo v nahrbtniku , vroče je bilo, ne tako kot danes, ko je kot sredi zime mrzlo.  Mož je tolažil otroka, samo še malo pa bomo prišli do gostilne ali potoka in odžejala se bosta...Takrat smo ob cesti zagledali veliko tablo na kateri je pisalo

    "POT BREZ GOSTILNE JE KAKOR ŽIVLJENJE BREZ PRAZNIKOV" 
    Seveda smo pričakovali, da bo za naslednjim ovinkom gostilna, če je že napis tako obetaven. Ja misli si, gostilne pa ni bilo nikjer! Pot po asfaltu nas je pričela utrujati, noge boleti, pa žeeeeeeeja kaka žeja. 
    Še sreča da smo prispeli na Svete gore, kjer je bil dom. Tu smo se odžejali, vzeli nekaj vode s seboj,  ter si privoščili izdatno kosilo. Tudi naš Gregec je bil zadovoljen z počitkom in obrokom. Nato smo popili kavo, štampiljke sicer nismo dobili a se nismo niti sekirali.Se bomo pač še enkrat vrnili sem.Si vzeli čas in takrat bolj temeljito ogledali to okolico.
    Okrepčani smo se in  ob dveh popoldne krenili naprej proti Bohorju.Kjer naj bi prespali Ta odsek zasavske poti je najdaljši.Toda pot je bila tu zelo zanimiva potekala je pretežno po gozdu .Malo po ravnem in navzdol in kar hitro smo prišli do Podsredškega  gradu .A se ga nismo ogledali, ker se nam je mudilo naprej,Malo hitreje smo stopili in prispeli v vas Železno. Potem pa kar precej navkreber proti hribu Vetrniku.
    Značilnost teh krajev so vinogradi, kamor seže oko. A glej ga "šmenta" vinogradi ja ,gostiln pa ne. Kaka logika, najbrž imajo doma dovolj pijače pa ne hodijo v gostilne, tako , kot pri  nas , kjer je v vsaki vasi najmanj dve gostilni tu pa nič.
    Ljudje so pa prijazni in to zelo. Take mehke duše.Tako, da bi se človek kar pogovarjal z njimi. Smo prišli mimo neke majhne lesene koče, ob robu gozda na strmini kjer nas je toplo pozdravila starejša ženica. Poprosili smo jo za vodo.Pogledala nas je in dejala.:
    "Vode vam ne dam. je nimam ,moram jo nositi eno uro daleč"ravno grem po njo.
    Z roko je zamahnila tja nekam proti sosednjemu gozdu.
    "Dam pa vam žganja, ali vina !?
    Nasmejali smo se in prikimali.
    Midva sva spila vsak en šilćek otroka pa z vodo, pomešano vino, ki smo jo imeli  za psa ostalo sta otroka že popila. .Pripovedovala je malo o svojem življenju. Bila je vdova a še kar čila in dobre volje.Vprašali smo jo :Kako daleč je še do Bohorja.Rekli smo ji da piše tam na smerokazu tri ure, se je nasmejala in dejala šet ur je od tam naprej.Je dejala :To je kar tak napisano za korajžo."Režali smo se kot pečeni krapi z takim humorjem in širokim nasmehom ns je pospremila do gozda.
    Poslovili smo se zaželela je nam srečno pot .
    Mi pa smo pohiteli. Malo smo bili podprti malo pa skrb kje bomo prenočili.
    Pot se je vedno bolj dvigovala in pričelo se je mračiti. Še dobro da je pot vodila po čistini. Tik pod vrhom smo sklenili, da ne gremo naprej, ker poti nismo poznali smo se odločili in se utaborili pri velikem kupu hlodovine in drv..Malo smo povečerjali iz hotela "Nahrbtnik".
    Vsi smo bili kljub vsemu veseli. Nekaj časa smo se pogovarjali potem pa malo levo od nas videli neko svetlobo in slišali glasove. Radovednost nas je dvignila in in odšli smo še malo naprej potem  pa smo ugledali veliko pogorišče in slišali glasove, ki so se oddaljevali tja nekam na desno stran vrha 
    Rekli smo da bomo kar tu dočakali pred praznik dela..Nekaj časa smo še ostali budni. V premlevanju dogodkov današnjega dne.
    Problem je nastal, vode za psa je zmanjkalo ,malo pod nami smo videli luč. In otroka sta se odločila, da gresta po vodo. Šla sta in čez nekaj časa prišla nazaj z vodo za psa , z vrečko keksov, z veliko zagozdo kruha ter štirimi prekajenimi rebrci. In litrom jabolčnika.
    Nato sta povedala kako je bilo, ko sta  prišla na dvorišče kmečke hiše je bila tam gospodinja ki ju je vprašala od kod in kam gremo?
    Povedala sta , da smo mislili ,da je Bohor bliže. Je povedala, da veliko ljudi to misli. Ter jih zavede.Potem je rekla naj pridemo spat na seno.  Pa nismo šli, kajti doživeti noč na prostem v tujem kraju pod zvezdnatim nebom, ki so tisto noč svetile kot, da bi jih nekdo samo zaradi nas posejal po nebu. Ja kdo bi hotel zamuditi tako doživetje.Neprecenljivo... Pa  ker smo zjutraj nameravali takoj kreniti naprej ,čeprav smo bili siti smo še pojedli dišeč domač kruh in slastne rebrce , ter  jabolčnik, keksi pa so ostali za naslednji dan.
    Otroka sta nato zaspala  midva pa sva se še dolgo pogovarjala o pohodu, o dobrih gostoljubnih  ljudeh o tej dogodivščini ....
    Bil je zelo zanimiv in pester dan, še bolj pa večer, od spredaj nam je bilo vroče v hrbet nas je zeblo In takrat še nismo imeli takih oblačil kot dandanes .Pa seveda namen je bil da bomo prenočli na kočah ob poti.... A o vsem tem naslednjem nadaljevanju v teh krajih, kajti še vse preveč dobro nam je ostalo v spomini negostoljubnost gospodinje,na Koroškem ,  ki nam  ni hotela prodati kos, ali dva kruha za otroka, ker nam ga je zmanjkalo . Obračali smo se in nastavljali toploti ognja, ki je bil pa še samo žerjavica pod pepelom.  

    Se nadaljuje: Bohor, Lisca- Lovrenc -Kozje
    Avtor:
    P.P.