sreda, 13. januar 2016

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- URŠLJA GORA-




Od jutranje do večerne zarje

 Zjutraj , ko se noč ni še povsem poslovila, megla in temni oblaki  so prekrivali nebo, sem moji boljši polovici pripovedovala svoje sanje....Ja ta blog bi lahko naslovila, ko se sanje skoraj ujemajo z resnico, le da se je v sanjah  to dogajalo poleti. V resnici pa pozimi...
Torej:  
Povedala sem mu, da sem sanjala , da sva šla na Uršljo goro in to iz Podgorja. Kjer sva se ustavila v gostilni, da se malo okrepčava za pot na vrh. Bilo je poleti . Tako mimogrede sem dejala ,
"kako daleč je še na vrh."
 Moj mož pa, kot vedno razpoložen  za šalo je dejal ; Tako 10 ur. " Nasmejala sem se , takrat pa od sosednje mize reče zelo resno  starejši možak.
 "10 ur ravno ni, je pa slabih 8 ur!" Spogledala sva se in se nasmejala. Kajti vedela sva da toliko ni, kajti vozila sva se že tu skozi. A dobre štiri ure bi brez skrbi rabila navrh....
No kakor koli , ko jaz možu to pripovedujem , me vpraša, "ja kdaj bova pa šla ta mesec gor?"
 "Kadar hočeš": mu odgovorim. Navadno vedno izbere pravi dan.
"Greva danes, ker je vreme še lepo, kajti za jutri in potem so napovedane padavine, dež  In sneg."
Pa sva šla. Ko sva se bližala predoru Šalek je meglo osvetlilo sonce, ki je pravkar vzhajalo.  Nasmejala sem se in dejala: "Boš  videl še  sonce in modro nebo bova dočakala. Pa hitro bova gor . Bo zanimivo biti na vrhu januarja še po kopnem. Nisva vedela, kako presenečenje je nama pripravila narava ponoči...
 Kar hitro sva se pripeljala do Kotelj , kjer je megla prekrivala dolino in mimo Smučarske koče, ki sva jo komaj razločila v gosti meglI-
Tam je konec asfalta in kmalu sva opazila da je makadam  zasnežen, res da je bilo tako kot bi bil posladkorjen. Vedno bolj belo je postajalo nato sva srečala veliko vozilo z snežnim plugom ki se je že vračalo iz čiščenje ceste. Tako je včasih, kar dobro, da gre človek malo pozneje od doma, kajti ,če bi šla  po najini navadi zelo zgodaj, bi se morala vrniti, ker je kar precej snega bilo .
. Ko sva se pripeljala do Naravskih sva se odločila da pustiva avto tu in po bližnjici greva na vrh. No bližnjica kjer je pisalo da je na vrh uro in pol, a sva kar računala da dodava še enkrat toliko, kajti hoja po sveže zapadlem snegu zna biti zelo utrujajoča, da ne omenim mojega slikanja . Tu se ustaviš da posnameš, kaj kar se ti dotakne duše in razveseli oko. Tam se ustaviš, pač zato da prideš malo k sebi, ali kot pravijo, da spustiš sapo. Čas pa neusmiljeno teče, a ker imava to srečo, da čas ni več najin








tu sva imela srečo , da je sonce obsijalo travnik nad Naravskimi Ledinami, ko sva se vračala ni bilo več snega na grmovju in tudi snega ni bilo več toliko na južni strani. Lepo je ,če imaš srečo da si ob pravem trenutku na pravem kraju
 















A više ko sva se šla,  več snega je bilo.  uživala, sva  po poti, kajti tudi letos je  nama pot cilj. Nato sva po poti , kjer    sva šla, opazila da sta dva že bila pred nama. Poskušala sem stopati v njune stopinje  poskušala stopati v stopinje, kajti malo laže je le iti, kot pa po celem, a ker sem bolj male sorte mi je včasih uspelo ujeti korak s predhodnikom, včasih pač ne.. Ko sva prispela do prvega travnika, ki
je bil obsijan s soncem in na katerem si je Mery  sprostila svojo odvečno energijo. Midva sva opazovala čudovito, spremenjeno pravljično okolico...
 Više pa je bila zimska pravljica. Ob obeležju  Povodnemu možu, kjer je bila  tišina sveži sneg  in prelepe oblečene veje dreves so še dodatno  upočasnile korak. Kjer sva se  na vrhu   fotografirala ter potem odšla po poti, ki je bila izmenična malo kopna in spet sneg


  Nat sva nadaljevala pot. Pri mizi na pobočju sta naju srečala dva planinca, ki sta povedala, da je na vrhu čudovito izmenično sončno in vetrovno. Zimska pravljica se je nadaljevala izmenično vse do vrha. Ker sem porabila veliko časa za fotografiranje in občudovanje zimskih lepot sva šele okoli 12 ure prispela na vrh..
  Ko sva prispela do mize sva se malo oddahnila, a ne za dolgo, kajti pred nama je bil še najbolj strm del poti
 Nato sva nad prvo vrzeljo v drevesih ugledala dolino pred nama, ki je bila zavita v meglo nad njo pa Kamniške...Peco .Olševo---Pogled za bogove, jaz pa samo ubogi smrtnik sem samo hvaležno pokimala , vsa vesela , da mi je še dano doživeti to lepoto Narave..
 
In spet sva uživala---

Nato sva malo pospešila ...Postajalo je vedno topleje nekaj zaradi sonca največ pa zaradi hoje in svežega zraka... Tako lepo je bilo  da bi najraje se spustila v sneg ter naredila Par angelčkov. A mi je moj odsvetoval, češ da bom mokra... No najbrž ne bi bila že zaradi obleke. A me tudi ni  mikalo preveč, ker je bilo res precej snega še nanešenega , da je bila ravnina še tam, kjer je bila prej jama...
  Pogled nazaj-gaz sva kar precej razširila. Danes smo bili tu gor štirje pa še dva sva srečala ..
 lep je bil pogled na deviško beli sneg
 pogled na levo stran in v nebo je bil prelep
 KONTRASTI-      Nato sva ugledala križ na vrhu
 Prvo sva šla na vrh.. Sneg je bil kje tako globok , da se mi je ugrezalo čez kolena ---Je bil križ in smerokaz čisto poledenel, kljub opoldanskemu času in soncu
Paše vetrovno je bilo na vrhu. Hitro sva se slikala in odšla naprej proti ko



Kot bi bila kje v drugi deželi, kajti naša dolina in pogled na Uršljo je bil še pred dnevi povsem drugačen...

 cesta  na stolp je bila kar ravna od snega, ki ga je veter nanosil

 Pred kočo smo se odpočili. Mery v naročju na nogah je imela cele kepe snega. Očistila sem jo , jo zavila v bluzo in nato sem jo dala v nahrbtnik. Mož jo je odnesel nazaj v dolino...


 Pogled v Mislinjsko dolino... Ja tako bi človek vsak dan sedel kako uro na soncu se sprostil in polnil baterije za megleno dolino.
   

 A treba je bilo iti nazaj .Ker sva šla mimo cerkve sva sledila stopinjam, ki pa jih je kar naenkrat zmanjkalo. Šele potem sva ugotovila, da je moral nekdo iti slikat dolino pod seboj nato se je vrnil. Nama pa ni preostalo nič drugega, kot da zagaziva v celec
 
 prav uživaško je opazovala pokrajino, dokler je ni nekje na pobočju zmanjkalo tako trdno je zaspala, da se ni zmenila niti zato, če jo je malo streslo po strmini, ko jo je nosil
 Pa gremo nazaj v meglo




 dolina spi pod meglo, al pa tud ne---

 Londrantski križ
 veter nosi sneg
 zadnji pogled nazaj
 nazaj bo šlo hitreje

 ko se čas ustavi
 in spet sva "zabredla v meglo"

Tu je sonce že pobralo sneg na prvem travniku nad Naravskimi Ledinami

 sem se ravnokar prebudila, ali je še daleč. Lulat bi morala ha ha ha si je najbrž mislila, ker sva jo dala ven in res je prvo šla odtočiti...Pa sva že bila tu ..Kljub vsemu je bilo prečudovito in hitro sva prišla nazaj.. In še Napis povabilo na Naravskih ledinah--




 pogled skozi drevesa..
 kot čipke
 Ura je bila že  kar krepko proti poznemu popoldnevu, ko sva se odpeljala
v Mislinjski  dolini  videla da je sonce v slovo poljubilo še Pohorje, midva pa sva prispela domov ko se je nad Šaleško dolino spet razprostirala čudovita večerna zarja
 Lahko rečem dan je bil popoln a to niso bile sanje, kot v uvodu bloga. Sanje pozabiš hitro tega pa ne bom nikoli.

 P.P: