četrtek, 17. december 2015

SPOMINI STAREGA GOJZERJA --Prva pot na Basališče- LEPI SPOMINI


  • -BASALIŠČE

  • SE OPROŠČAM KER JE NEKAJ NAPAK- SE JE ZAVOZLALO BO PA DRUGIČ BOLJE


  • Kako je padla ideja da obiščeva Basališče….Spomladi v mesecu marcu , ko sva nabirala kondicijo in razgibavala svoje otrdele sklepe, in trenirala moje koleno, ter preizkušala moč svojih mišic, ki so čez zimo precej pomehkužile nekaj zaradi manjše aktivnosti nekaj zaradi poškodbe, sva se odpravila na naš kako naj rečem mini, mini , mini Triglav Paški Kozjak 1108 M.N .V..… Katerega sva včasih obiskovala tudi večkrat tedensko… Ko sva se vračala z vrha Špika tako se namreč imenuje vrh Kozjaka je nas ustavila družina in nas povprašala , če veva kakšna je pot na Basališče. Z možem sva se spogledala kajti nikoli še nisva bila tam, a vseeno je moj mož nonšalantno tako od daleč pokazal  na kažipot in dejal :

  • V tej smeri kjer je smerokaz gre in kakor predvidevam je pot položna in prijetna je hoja po mehkih tleh, tako mi je vsaj povedal znanec, ki je dejal da je prispel na Ostrico to je travnik pod Basališčem v slabi pol uri... » Hura« so se razveselili otroci in kar stekli po ozki poti ki je vodila med listnatim drevjem, ki pa je bilo še na tej višini popolnoma golo. 
  • Sledilo je še nekaj pogovora in razpravljanja kje smo že bili bila, kam gremo in nato sva jim zaželela srečno pot, ter se vrnila v dolino 
  • A že nazaj grede sva se odločila, da tudi midva obiščeva to Bašališčem, saj ni daleč , ko sva prišla do kažipota sva videla od blizu da piše na njem da je do cilja 1.30 na kažipotu. No nič ne de, če je pot še položna ni vrag, da bo moje koleno vzdržalo.. 
  • »22.4.2011 SVA krenila že zgodaj zjutraj na pot. .Peljala sva se do naselja Kozjak, kjer je mimogrede bila včasih šola a ker je zaradi recesije otrok stanje postalo mini mini…  so jo zaprli.. Tako otroke vozijo v dolino…Spreobula sva se ob veliki kamniti mizi na parkirišču...


  • Bil je prečudovit spomladanski dan. V zraku je bilo čutiti tisto svežino jutra in povsod je bilo vse pokrito z cvetnim prahom .

    Ko pa sva prišla malo više je bilo vse še v popkih. 

  • Kakor že rečeno sem pričakovala lagoden sprehod med debelimi bukvami in prečudovitim razgledom na Mislinjsko, Šaleško,in Savinjsko  dolino proti severu vzhodu.. Kajti tu vodi planinska pot označena z belim,ali rdečim  klobukom-  Po obronkih treh dolin
  • Kar naenkrat se je pričela pot vzdigovati …No seveda saj se more sem razmišljala molče, če hočeva priti malo više, je treba pač zagristi v kolena. Pa se je pričelo skalovje
  •  nikjer ni bilo več
    duha in sluha o mehki travi in položni poti katero je moj mož še ves čas obljubljal. Toda bila sva spočita in kolikor toliko pripravljena na večje napore. Pa sva stopila, celo malo hitreje, Počutila sem se odlično in vedno je tako . Nekaj čarobnega je v tem ko vstopiš v objem neokrnjene narave začutiš v vsaki pori svojega telesa spremembo, kot da postajaš lažji tegobe in banalnosti vsakdana enostavno izginejo celo dihati začneš drugače. No ne znam opisati tega občutka tega moraš enostavno doživeti..

  • Seveda sem se večkrat ustavila, ko pa je bilo tako zanimivo skale oblečene v zeleni mah ,videla sem toliko mravljišč, toliko odtenkov zelene in cvetlice, ki so v dolini že zdavnaj odcvetele in toliko nenavadnih dreves ,oziroma s takimi oblinami in izrastki vseh oblik odzmajeve glave itd...  ki so spodbudile
  • mojo domišljijo , da sva se nazadnje smejala oba od srca .
  •   






  •  No po potem sva kar hitro nadaljevala pot, ko  sva prišla na vrh. Seveda sem mislila.. »Hura na vrhu sva«. 
  • Razgled med drevjem oziroma na redkih mestih kjer je je bil prekrasen. Cela Šaleška dolina je bila pred nama. Jezera so kot modra zaspana očesca mežikala v sončno jutro. Iz elektrarne Šoštanj se za spremembo ni kadilo. Slika je bila popolna.. pa tudi proti Dobrni se je odpiral prekrasen pogled na kmetije… ja bila je prava idila. Pa mir…








     
    Samo na vrhu še nisva bila. Pot je z vrha spet vodila navzdol in to kar krepko navzdol. Ha, sva se nasmejala in rekla oba hkrati »Saj bova prišla v dolino do Mislinja. A še vedno sva se spuščala, če ne bi bilo znakov bi skoraj mislila, da sva zašla. A to bi bolj težko, ker je bilo na vsaki strani kar prepadno območje.

  •  Nato sva prišla na mali preval in pot se je pričela spet dvigovati ,a ta hrib je bil še veliko višji, kot prvi. No sva dejala končno bova na vrhu. Tudi mož je moral priznati,



  1.  da se je motil radi »položnosti« . A ker imava rada presenečenja in brezpotja, čeprav to tokrat niso niti bila, a vtis je bil kot, da tu že dolgo ni nihče hodil. Zrak je bil vedno boljši, ptičje petje je vedno bolj ubrano zvenelo.
  2.  Spet sva se približevala vrhu, že sva se veselila počitku in zajtrku.. oziroma malici.
Kajti moj želodec je že glasno zahteval svoj obrok. Pa še tako je: Jaz sem drugače zelo miroljuben,strpen  človek, a če sem lačna postanem po domače rečeno ,"tečna." Tako, da takrat še sama sebe težko prenašam, kaj, da bi me šele drugi. Ko sem omenila možu, da sem lačna je samo prikimal se nasmejal in dejal: »Samo malo še potrpi bova se odpočila , pojedla in kavo popila.« .Ja to je v redu , mu odvrnem samo, da vidim, kako zgleda to Basališče -Še nekaj korakov in bila sva na vrhu.! Ja na vrhu že! A ne na Basališču,
  • bil je samo eden od vrhov. Nič sva se odločila vrh gor ali dol. Malicala bova  pričnem prazniti svoj nahrbtnik, mož pa pravi kava je najbrž še topla.. O odvrnem potem jo kar natoči bom en požirek, ( sem namreč pravi  "kofetar)"…Jaz še pripravljam sendviče, ko mi mož malo vstran reče: "Na izvoli ! "  Obrnem se in prasnem v smeh, kajti nasproti mi je ponujal kavo v porcelanasti skodelici in niti krožniček ni manjkal. 
  • "Ja to  pa  je postrežba he he," navadno vzameva plastične skodelice, kozarce  in seveda brez krožnikov. A sem se spomnila takoj, ko sem to videla da sva strla termo steklenico in videla da je nalil kavo v čutarico, 
     da  sem se nekaj dni nazaj pritoževala,
    (če pijem kavo samo z skodelico) imam navadno to smolo, da se polijem po sprednji strani telesa. In ker je moj mož vedno za štose
  • on skuha kavo in pripravi pijačo jaz poskrbim za hrano…me je presenetil z krožnikom.. V očeh pa so mu plesali mali vražički. "Ja, mu rečem v taki divjini je res važno, da imam krožnik" ---skoraj nisva mogla jesti tako sva se smejala in to še na ta račun, ker nisva bila na vrhu in niti nisva vedela kako daleč je še . Pojedla sva, spila .. Ala Cart Cofe, ter se dobre volje odpravila naprej . Seveda spet navzdol in po dobrih dvesto metrih se je pred nama odprla dolina
     kot v pravljici ali, kot iz filma Winettu. Samo Old Schaterhand je še manjkal. Dolina sicer še z travo, ki je šele poganjala,
     a na južni strani posuta s spomladanskim sviščem in kukavicami me je prevzela.


  • Nekaj časa sva hodila po njej nato sedla in se enostavno predala soncu in trenutku… Nepozabno doživetje. Nikjer žive duše Pozabljeno je bilo rahlo oglašanje bolečine v levem kolenu . Uživala sva ta trenutek.. zdaj in tu.Ja in ker je takih trenutkov navadno vedno prehitro konec, čeprav bi najraje ostala kar tu sva nadaljevala pot.
  •  Na koncu doline sva zavila na desno v gozd mimo lovske preže, ja še to moram povedati dolina je drugače neobljudena …Čeprav sva ta travnik, ki se imenuje Ostrica obiskala še velikokratob vsakem letnem času...Ko cveto encijani, arnika, ,ko je ves travnik sam cvet mi je ta prvi obisk ostal najbolj v spominu...
  • dolga dolina kot ponedeljek, široka dobrih tristo metrov. V njej pa je je pet lovskih prež, ki so kazile naravo, čeprav so bile estetsko zgrajene. Se sprašujem, ali so to za opazovanje narave, ali pa za lov.
     Uboge divjad pri teh številnih prežah nimajo nobene možnosti.
     Ja ,  vsak raj ima tudi svojo temno plat medalje! spet sva se potopila v pomladansko, obarvano pobočje-
    povsod je bilo polno rdečkastega teloha, in vetrnic ter še drugih znanilcev pomladi. Poznala se je višinska razlika to cvetje je v dolini že zdavnaj odcvetelo… Nato se je pred nama prikazal na gosto posajen gozd in ob robu tega sva zagledala spominsko ploščo na kateri je pisalo, da je tu od 16- 18 februarja divjal srdit boj 1944 posledica tega so bile tudi žrtve,tu so padli trije partizani iz Dobrne ..Trenutek sva umolknila in se poglobila v preteklost, nato pa sva zakorakala med številnimi mravljišči še zadnji kos poti in huraaa bila sva na vrhu, ki pa se meni sploh ni zdel tako visok . Kakor koli spet sva se odpočila in takrat je že bil čas kosila
  •  
    po kosilu kavica in smeh- Uživala sva se grela kot martinčka na spomladanskem soncu … skratka bil je prečudovit izlet, čeprav naporen… se mi je še poznala poškodba kolena. a vse je bilo pozabljeno. Včeraj, ko sem brskala po mojem arhivu fotografij sem naletela na te posnetke iz tega izleta postalo mi je toplo pri srcu . hah že sedaj mi gre na smeh, kako presenečenje mi bo pripravil naslednjič moj mož , morda bo z sabo nesel še pladenj… 
  • p-p-