Contributors

torek, 1. december 2015

IZ ZBIRKE-TUDI TO JE ŽIVLJENJE-MOJA RAZMIŠJANJA


O MINLJIVOSTI
Tiho, tiho se prebuja jutro,megla se nežno dviga do obronkov gore.  Hodim molče,ter vdihavam vlažen zrak, prav čutim, kako me notranje očiščuje. Obstanem za hip kajti v moje misli se mi zadnje čase pojavljajo  obrazi, iz preteklega življenja. Obrazi nekaterih ljudi, ki so se tako, ali drugače dotaknili mojega bistva. . Moja mama, ki me je rodila in, ki je že 35 let ni več med živimi. Spominjam se je z hvaležnostjo, kajti omogočila mi je življenje.. Z. bridkostjo se oziram  nazaj in vidim zgarano ženo, ki je ob devetih otrocih povsem pozabila nase razdajala se je za otroke , za očeta in nazadnje živela sama, osamljena hrepenela , ter si želela, da bi jo obiskal kateri od otrok…In še sedaj se z veseljem spomnim tistega dneva, ko sem jo obiskala pešačila dobro uro in pol do doma , da sem lahko bila z njo dobre dve uri. Spominjam se vsake malenkosti tistega dne, njenega veselja ob novici, ko sem ji zaupala da pričakujem tretjega otroka. Žal ji ga ni bilo dano vzeti v naročje, kajti umrla je mesec pozneje. To je bilo najino zadnje srečanje zadnje slovo. 

Potem ženo, ki mi je bila, kot mati, ki me je vzgojila, od šest mesecev starosti naprej,  moja mama me je dala njej svoji sestri  v rejo, kajti doma je bilo že dovolj lačnih ust.   Njej zaradi bolezni (španska gripa), ni bilo dano  da bi sama rodila otroka    . Hvaležna se spominjam tudi nje, kajti zarisala mi je pot, da sem šla po pošteni , svetli strani življenja.

Veliko  obrazov se pojavlja v mojem spominu nekateri  so , kot sence, bolj kot slutnje, ki so  se prikazovali v jutranjem mraku in izginjali  v razkrajajoči se  megli…

V teh prvih decembrskih , ko je še  kljub poznemu času   , ko so  dnevi tako sončni, ko je v zraku polno vlage, ter listje kot  barvni lampijončki utripajo  v vseh mavričnih barvah, in ne onesnažujejo okolja z svetlobnim onesnaževanjem , ki ga je zadnja leta vedno več, preveč…V zraku je tista  lena dremotnost, ko se predaš     življenju. Zavem se minljivosti narave, ljudi, prevzame me rahla otožnost nemoči . Stopim malo hitreje radostna, da še lahko stopam po teh znanih neznanih poteh, da odkrivam lepoto narave, ki me vedno znova preseneča . vedno znova si opomore  Če jo prizadene žled, toča, se vedno znova spravi v red in zaceli svoje rane. A vprašanje je, kako dolgo še, kakor  te dni poročajo svetovni mediji se veliko držav duši v izpustih  CO , kaj nam pomagajo razna srečanja državnikov s celega sveta,  na najvišjih ravneh, kakor je sedaj v   Franciji , ko pa je že skoraj prepozno, a vseeno bolje , kot nič. Države, ki so bile tako dolgo nasproti spremembam v njihovem izvajanju zaradi podnebnih sprememb jih je kot bumerang udarilo nazaj…Kitajsko, Indijo…  Morda pa bodo sedaj   hitreje ukrepali…

A zašla sem na drugo temo Hotela sem prav za prav samo to reči kako srečna sem da lahko diham še kolikor toliko svež , čist zrak…In se vsak dan zavestno ozrem okoli sebe vesela da živim ..

Tudi vam vsem želim lep dan poln sonca zadihajte  iz polnih pljuč, kar se da čist zrak....
P.P.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- POLETNI OBISK GORE OLJKE-

Gora Oljka je kot neki izhod za kratke izlete,  ko včasih ne moreš zarai ovir , ki jih življnje pač meče pod noge. Ali pa za vzdrževanje kon...