torek, 03. november 2015

SPOMINI STAREGA GOJZARJA- 2.DEL-Prav za prav čisto navadna sobota, a...

vendarle...
Kot sem napisala že v prvem delu, da je bila to trenutna odločitev , in ni bilo nič načrtovana , da greva še na Uršljo goro, sva se hitro pripravila , ko sva se vrnila in se odpeljala mimo Slemena ....
((Kjer so male slike, klikni in se bodo odprle))
 do Križana in naprej do parkirišča na pobočju gore... Veliko pohodnikov naju je srečavalo, pa saj ni čudno bila je sobota in še tako čaroben jesenski dan.




Macesni so žareli z vso močjo nebo je bilo modro, da bi se ga lahko dotaknil z roko...

 Pri priklenjeni mizi se je razbohotilo listnato drevo, kot lampionček je žarelo... In ob takih prizorih človek ne potrebuje veliko več...
 Kaj kmalu sva prišla do razpotja kjer  sva krenila desno in nato po cesti po senčni strani proti vrhu...

 Šla sva okoli po cesti kljub temu, da je malo dalje, a laže opazuješ okolico, če imaš ravna tla pod seboj. Kaj kmalu sva prišla do ovinka in pred nama se je pokazal vrh gore s cerkvijo..




 .še malo desno sem videla da je pri razvvalinah že požgalo koprive in lapuh, ki je bil visok skoraj meter. Tako sem krenila čez planjavo , da posnamem nekaj prizorov slike v sliki.

Rada slikam to cerkev tako mogočna, tako robustna, a vendarle jo lahko spraviš v tako malo lino bivšega hleva he he...


 Naredila sem par posnetkov, kajti ni tako enostavno če dobiš cerkev včasih potem je kamenja premalo .-.nO skratka nato smo nadaljevali pot na vrh. Kjer me je čakalo pa še eno presenečenje. Kajti na uršlji gori so imeli zaključek kolesarske sezone in tako sem v živo spoznala tudi virtualnega prijatelja, ki kolesari. Pa še slikala sem jih..

 


  
 

Midva sva se malo okrepčala potem a odšla na vrh  in grede sem slikala prečudovito psičko Milo
Dotik križa je že tradicija

Proti vrhu sva hodila počasi in uživala v poslavljajoči jeseni

Midva sva uživala potem na vrhu, kjer sva se slikala za spomin in vrh Šmohorico pod Uršljo goro, ki se je bleščal v popoldanskem soncu.Ter si odpočila čute na pogledu skrivnostnega  panoramskega razgleda mehkih oblin... Včasih vidim na  skalnatem vrhu gamse in pri Lodrantskemu križu  .Pogledala sva v kotanjo pod seboj kjer sem prej slikala cerkev ..Ja tudi tu gor so macesni že izgubili svojo obleko... .


opazovala Šaleško olino in  barvit Koželj kjer sva malo prej bila..Nato sva počasi zapuščala osvetljeno jesensko planjavo , kjer sva na križišču se odločila da greva nazaj po poti mimo kapelice.


Mimo kapelice in nato počez mimo klopi sva prispela spet do tja kjer sva prej šla po cesti... Ogledala sva si še planinski znak v obliki srca 


Ter se nato že proti popoldnevu vrnila po cesti  do rampe in naprej do parkirišča . Odpeljala sva se do odcepa za URšljo goro in namesto na Sleme , krenila proti Naravskim ledinam

ki so bile prelepo osvetljene z zadnjimi žarki sonca

 Kjer je bilo polno avtov... ja dan je bil za vandranje...

 Po čudovitem drevoredu barvnih dreves sva se odpeljala naprej
Mimo Rimskega vrelca, ki žal propada..


.



 In nato še mimo barvnih kozolcev na Sele, kjer sva obiskala sorodnike in nato še pozno zvečer šla na pokopališča ob potei domov. Kajti naslednji dan je bil dan spomina na mrtve, jaz se jih večkrat spomnim, a ker sva bila že ravno  v bližini sva jih obiskala... Ko sva odhajala iz zadnjega pokopališča je zadnji žarek sonca ravno pomahal v slovo tam izzza Uršlje gore. Kot bi hotel povedati kako malo je včasih treba, da narediš stvari ki te osrečujejo in ki prav za prav nič ne stanejo...Le hoteti je treba... Vesela sem , da mi , da nama je uspelotako lepo zključiti zadnji dan v mesecu oktobru...

 Želim vsem lep mesec november naj bo po vaših željah poln optimizma in veselja...












.